TAIZÉ

Pismo 2005

Prihodnost miru

 
To pismo je napisal brat Roger iz Taizéja; izšlo je med evropskim srečanjem mladih v Lizboni, prevedeno v 55 različnih jezikov, med njimi v 24 azijskih. Služilo bo kot izhodišče za premišljevanje na srečanjih v letu 2005, tako na vsakotedenskih v Taizéju kot na tistih drugje, v Evropi ali na drugih celinah.

»Bog ima s teboj načrt za prihodnost miru, ne nesreče; Bog ti želi dati prihodnost in upanje.« [1]

Danes mnogo ljudi hrepeni po prihodnosti miru, po človeštvu, ki bo rešeno groženj in nasilja.

Čeprav skrb za prihodnost nekatere ohromi, tako da ne morejo več naprej, je po vsem svetu polno mladih, ki so domiselni in ustvarjalni.

Ti mladi se ne pustijo ujeti v spiralo potrtosti. Vedo, da nas Bog ni ustvaril za pasivnost. Življenje zanje ni podvrženo slepi usodi. Zavedajo se, da človeka lahko ohromi predvsem nezaupljivost ali malodušje.

Zato iščejo, z vso dušo, kako bi pripravili prihodnost miru, ne nesreče. Bolj, kot se sploh zavedajo, njihovo življenje že postaja luč, ki sveti okrog njih.

Nekateri prinašajo mir in zaupanje na prizorišča preizkušenj in sporov. Vztrajajo celo takrat, ko se jim ramena šibijo pod preizkušnjami in porazi. [2]

Včasih lahko ob poletnih večerih, ko je nebo posejano z zvezdami, skozi svoja odprta okna slišimo mlade. Vedno znova smo presenečeni nad tem, koliko jih je.

Iščejo, molijo. In pravimo si: njihova prizadevanja za mir in zaupanje so kot te zvezde, drobci luči, ki sijejo v temi.

Živimo v času, ko se mnogo ljudi sprašuje: kaj je vera? Vera je preprosto zaupanje v Boga, nujen izbruh zaupanja, s katerim v svojem življenju neštetokrat začenjamo znova.

V vsakomer izmed nas se lahko skrivajo dvomi. Ne gre, da nam vzbujali skrbi. Naše najgloblje hrepenenje je prisluškovanje Kristusu, ki v našem srcu šepeta: »Ali oklevaš? Ne bodi v skrbeh; Sveti Duh vedno ostaja s tabo.« [3]

Nekateri so s presenečenjem odkrili, da božja ljubezen lahko vzklije tudi v srcu, ki se ga je dotaknil dvom. [4]

Ena prvih stvari, ki jih Kristus pove v evangeliju, je tale: »Blagor ubogim v duhu!« [5] Da, blagor tistim, ki iščejo preprostost, preprostost srca in preprostost življenja.

Preprosto srce skuša živeti v tem trenutku, vsak dan skuša sprejeti kot božji danes.

Kaj duh preprostosti ne sije v vedrem veselju in v radosti?

Preprosto srce si ne domišlja, da ve vse o veri, samo od sebe. Pravi si: »To, česar ne poznam, so drugi razumeli bolje od mene, pomagali mi bodo po tej poti hoditi naprej.« [6]

Če svoje življenje naredimo preprostejše, nam to lahko omogoči solidarnost z najbolj prikrajšanimi, lajšanje trpljenja v krajih, ki trpijo zaradi bolezni, revščine, lakote ... [7]

Tudi naša osebna molitev je preprosta. Se nam mogoče zdi, da je za molitev treba veliko govoriti? [8] Ne. Nekaj besed, včasih celo nebogljenih, je dovolj, da Bogu zaupamo vse, svoje strahove ter svoje upe.

Ko se prepustimo Svetemu Duhu, bomo našli pot, ki vodi proč od zaskrbljenosti, k zaupanju. [9] In pravimo mu:
»Sveti Duh, daj nam,
da se bomo v vsakem trenutku obračali k tebi.
Tolikokrat pozabimo, da prebivaš v nas,
da v nas moliš, da v nas ljubiš.
Tvoja navzočnost v nas je zaupanje
in nenehno odpuščanje.«

Da, Sveti Duh v nas prižiga iskro svetlobe. Naj bo še tako slabotna, ta iskra v naših srcih prebuja željo po Bogu. In preprosta želja po Bogu je že molitev.

Molitev nas ne odmika od sveta. Nasprotno, nič ni odgovornejšega od molitve. Bolj ko postajamo navezani na preprosto, ponižno molitev, bolj se začnemo nagibati k temu, da bi ljubili in to pokazali s svojim življenjem.

Kje lahko najdemo preprostost, ki je nujna za življenje po evangeliju? Razsvetli nas lahko nekaj Kristusovih besed. Nekega dne je svojim učencem rekel: »Pustite male otroke priti k meni; božja stvarnost je za tiste, ki so kakor oni.« [10]

Kdo zmore natančno izraziti to, kar lahko nekateri otroci posredujejo s svojim zaupanjem? [11]

In tako bi Bogu radi rekli: »Bog, ti nas ljubiš; daj nam, da bomo ponižni, podari nam veliko preprostost v molitvi, v človeških odnosih, pri sprejemanju drugih ...«

Jezus, ki je Kristus, ni prišel na svet, da bi kogarkoli obsojal; ljudem je prišel odpret poti do občestva.

Kristus je že dve tisočletji navzoč po Svetem Duhu; [12] njegova skrivnostna navzočnost se udejanja v vidnem občestvu, [13] ki povezuje ženske, moške in mlade, poklicane, naj nadaljujejo združeni, brez medsebojnih ločevanj. [14]

Pa vendar so kristjani v svoji zgodovini pretrpeli vrsto pretresov; prihajalo je do ločevanj med ljudmi, ki so vsemu navkljub izpovedovali vero v istega Boga ljubezni.
Danes je nujno znova vzpostaviti občestvo; s tem ni mogoče neprestano odlašati, do konca časov. [15] Bomo storili vse, kar lahko, da se bodo kristjani prebudili za duha občestva? [16]

Obstajajo kristjani, ki ne čakajo, ki so že združeni v medsebojnem občestvu v krajih, kjer živijo, v vsej ponižnosti, v vsej preprostosti. [17]

S svojim življenjem želijo posredovati Kristusovo navzočnost tudi mnogim drugim. Vedo, da Cerkev ne obstaja sama zase, temveč za svet, da vanj položi kvas miru.

»Občestvo« je eno izmed najlepših imen za Cerkev. V njem ne more biti nobene medsebojne strogosti, temveč le jasnost, dobrota srca, sočutje ... in vrata svetosti se odprejo na stežaj.

S pomočjo evangelija lahko odkrijemo presenetljivo resničnost: Bog ne ustvarja ne strahu ne skrbi, Bog nas lahko samo ljubi.

Po navzočnosti svojega Svetega Duha prihaja Bog preoblikovat naše srce.

In v čisto preprosti molitvi se nam lahko razkrije, da nismo nikoli sami; Sveti Duh v nas skrbi za občestvo z Bogom, ne le za bežen trenutek, temveč v življenju, ki se nikoli ne konča.

Nazadnje dopolnjeno: 19. decembra 2004

Footnotes

[1Ta stavek je nastal šest stoletij pred Kristusom. Prim. Jer 29,11 in 31,17.

[2Letos, ko se je Evropski zvezi pridružilo deset novih držav, se je mnogo mladih Evropejcev zavedelo, da njihova celina po toliko letih delitev in sporov zdaj teži k edinosti in se premika po poti miru. Trenja seveda ostajajo, hkrati z oblikami krivice in celo nasilja, ki zbujajo dvome. Pomembno je, da se na poti ne ustavimo; iskanje miru je vtkano v same korenine postavljanja Evrope. To bi bilo brez vsakega smisla, če bi imelo za svoj edini cilj močnejšo in bogatejšo celino, če bi Evropa podlegla skušnjavi ter se umaknila za lastne meje. Evropa se v polnosti uresničuje šele takrat, ko se odpira drugim celinam, v solidarnosti z revnimi narodi. Prizadevanje za Evropo je smiselno, če ga razumemo kot korak v službi miru za vso človeško družino. Zato tudi na naše srečanje ob koncu leta, čeprav se imenuje »evropsko srečanje«, raje gledamo kot na »romanje zaupanja na zemlji.«

[3Prim. Jn 14,16-18.27. Božji obstoj ni odvisen od naše vere ali naših dvomov. Ko se v nas naseli dvom, to še ne pomeni, da nas je Bog zapustil.

[4Dostojevski je v svojih Zapiskih nekega dne povedal: »Otrok dvoma sem, otrok nevere. Kako silno sem trpel in še vedno trpim zaradi tega hrepenenja po veri, ki postaja v moji duši močnejše in močnejše, ko v meni vstajajo razlogi proti njemu ... Moj ’hozana’ je šel skozi preizkušnjo dvoma.« Pa vendar je Dostojevski lahko napisal tudi tole: »Nič ni lepšega, globljega in bolj popolnega kot Kristus; ne le, da nič ni, nič ne more biti.« Ko ta božji človek razlaga, kako v njem nevera prebiva hkrati z vero, ni njegova strastna ljubezen do Kristusa zato nič manjša.

[5Mt 5,3.

[6Tudi ko naše zaupanje ostaja krhko, se ne zanašamo le na lastno vero; opiramo se na zaupanje vseh tistih, ki so šli pred nami, ter tistih, ki so okrog nas.

[7Pred kratkim je Svetovni program za hrano pri OZN objavil zemljevid lakote po svetu. Napredku zadnjih nekaj let navkljub za lakoto še vedno trpi 840 milijonov ljudi; med njimi je 180 milijonov otrok, mlajših od petih let.

[8Prim. Mt 6,7-8.

[9Na tej poti prepuščanja nam lahko pomagajo preproste pesmi, ki se znova in znova ponavljajo, kot denimo tale: »Le v Bogu umiri se moje srce.« Ko delamo ali počivamo, se te pesmi nadaljujejo v naši notranjosti.

[10Mt 19,14.

[11Devetleten deček, ki je za teden dni prišel molit z nami, mi je nekega dne rekel: »Moj oče nas je zapustil. Nikoli ga ne vidim, vendar ga imam še vedno rad in zvečer molim zanj.«

[12Prim. 1 Pt 3,18, Rim 1,4 in 1 Tim 3,16.

[13To občestvo se imenuje Cerkev. V božjem srcu je Cerkev ena; ni je mogoče razdeliti.

[14Bližje smo evangeliju, bližje smo drug drugemu. In delitve, ki nas trgajo narazen, izginejo.

[15Kristus nas kliče k spravi brez odlašanja. Ne moremo pozabiti njegovih besed v Matejevem evangeliju: »Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, najprej pojdi in se spravi« (Mt 5,23). »Najprej pojdi«, ne pa »počakaj na drugo priložnost«.

[16V Damasku, na preizkušanem Bližnjem Vzhodu, živi grški pravoslavni patriarh v Antiohiji, Ignacij IV. S presenetljivimi besedami je zapisal: »Ekumensko gibanje se premika ritensko. Kaj sploh ostaja od preroškega dogajanja nekdanjih dni, ki so ga utelešali ljudje kot papež Janez XXIII in patriarh Atenagora? Zaradi naših delitev je Kristus neprepoznaven; nasprotujejo njegovi volji, da bi bili eno, ’da bi svet lahko veroval’. Nujno potrebujemo preroških pobud, če hočemo ekumenizem spraviti iz ovinkov in zavojev; bojim se, da se je v njih zataknil. Nujno potrebujemo prerokov in svetnikov, ki bodo našim Cerkvam pomagali, da se spreobrnejo z medsebojnim odpuščanjem.«

[17Med svojim obiskom v Taizéju 5. oktobra 1986 je papež Janez Pavel II predlagal pot občestva, ko je naši skupnosti dejal: »Ko skušate biti sami ’prilika občestva’, boste vsem, ki jih srečate, pomagali pri vztrajanju v zvestobi lastni veroizpovedi, ki je sad vzgoje in zavestne odločitve, pa tudi pri polnejšem in globljem vstopanju v skrivnost občestva, ki je Cerkev po božjem načrtu.«