Svetopisemsko besedilo s komentarji

Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

 

V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

 

Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. (Lk 2,4-16)

Za ljudi na severni polobli je Božič tisti del leta, ko je mrzlo, ko smo skupaj z družino in veliko jemo. Je trenutek, ko želimo biti skupaj z vsemi, ki jih imamo radi.

A zdi se, da Lukov opis Jezusovega rojstva, prvega Božiča, ni niti približno podoben temu. Govori o tem, kako sta dva mlada človeka, Jožef in Marija, po ukazu neke oddaljene oblasti prisiljena zapustiti svoj dom in svoji družini ter oditi v drugo mesto in se tam registrirati. Tja sta prispela po dolgem in verjetno ne najenostavnejšem potovanju. Nista bila lepo sprejeta in Marija je morala roditi tam, kjer običajno žive živali.

Božična zgodba je zgodba o veliki radosti, o veseli novici, ki bo razveselila vse ljudi: Bog je prišel živet med ljudi, Božje kraljestvo ni bilo še nikoli tako blizu, »slava na višavah in mir na zemlji«.

Toda ali lahko govorimo o veselju v svetu, v katerem je toliko trpljenja? Ali lahko krščanska vera, v središču katere je Jezusovo trpljenje in smrt, sploh kaj pove o veselju? Ali je veselje sopomenka sreči, ki je rezervirana za tiste, ki so dobro, ki imajo vse, kar potrebujejo?

Božično veselje je polno nasprotij. Je hkrati povsem običajno in neobičajno, izjemno. Jožef in Marija sta bila precej reven mlad par, tak kot še mnogo drugih. Toda ravno v tej težki in običajni situaciji se rodi neizmerno veselje.

Rodi se kralj – toda kakšen kralj? Ne eden izmed tistih, ki žive v palačah in imajo vojake, ki jih varujejo, ampak krhko dete, za katerega je treba skrbeti. Jezus bo vse svoje življenje ostal drugačen od tega, kar so drugi, tudi njegovi učenci, pričakovali. Da, on je kralj, vendar ni kralj, ki zahteva, da drugi umrejo zanj. On je kralj, ki daje svoje življenje za svoje ljudstvo, za vse ljudi.

Protislovno je tudi to, da je vesela novica najprej oznanjena pastirjem. V tistem času so bili pastirji na dnu družbene lestvice. Živeli so težko življenje izven mest. Včasih so jih imeli celo za grešnike, saj zaradi svojega nomadskega življenja niso mogli slediti vsem zakonom Tore. A hkrati je bil kralj David pastir in tudi Jezus je samega sebe imenoval dobri pastir.

Pred nami je torej besedilo o veselju, za katerega se zdi, da ne prihaja od nikjer, besedilo o običajnem paru, o običajnih pastirjih, ki doživijo povsem drugačnega Boga, kot so ga pričakovali. Lahko tudi mi doživimo nekaj podobnega v svojem življenju?

 Sem že kdaj odkril veselje tam, kjer ga nisem pričakoval?

 Kako naj se pripravim, da bom lahko tudi jaz tako kot Marija, Jožef in pastirji sprejel Kristusa, ki je povsem drugačen od tega, kar sem si predstavljal, povsem drugačen, kot bi si ga želel?