Svetopisemsko besedilo s komentarji

Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1 Kor 12,4-11 SSP)

V tem svetopisemskem odlomku nam apostol Pavel pripoveduje o raznolikosti duhovnih darov, ki so jih prejeli kristjani v Korintu. Ob prebiranju Pavlovih pisem moramo vedno imeti v mislih, da so bila napisana za določeno skupino in s konkretnimi razlogi. Glavni razlog, zakaj je Pavel pisal Korinčanom, so bila moralna vprašanja in razprtije znotraj njihove skupnosti.

V svojem pismu Korinčanom Pavel ne prezre nepopolnosti skupnosti, ki jo je ustanovil: očita jim razdeljenost, očita jim, da vsaka manjša skupina s svojim voditeljem misli, da je boljša od ostalih. Hkrati pa jim pravi »moji ljubljeni otroci« in pismo začne s pohvalo zaradi »Božje milosti, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu« (1 Kor 1,4).

Kako lahko Pavel hvali skupnost, v kateri je toliko stvari šlo narobe? Kako jih lahko kljub temu imenuje Kristusovo telo, Božja Cerkev? Zato ker je Pavel, kljub vsem njihovim nepopolnostim, prepričan v navzočnost Svetega Duha v njihovi sredi. Običajno navzočnost Duha prepoznamo v vsem, kar je dobro in lepo; ampak ali dovolj vidimo, kako je na delu v nepopolnih situacijah? Tudi v naših življenjih, v vsem neredu in dvomih, je na delu Sveti Duh.

Ideja se zdi lepa: Bog deli darove vsakemu posebej. Ampak hkrati to tudi pomeni, da se moramo naučiti živeti z dejstvom, da nismo prejeli vseh darov in da ti darovi niso ’na zahtevo’. Bog nam je podaril določene darove, medtem ko so drugi prejeli darove, ki nam manjkajo. Namesto da smo zaradi tega razočarani, bi morali to videti kot spodbudo, da živimo v skupnosti.

Pavel želi, da bi kristjani v Korintu razmislili, zakaj so prejeli te darove. Darovi, ki jih prejmemo, niso namenjeni le naši osebni rasti, ampak naj bi jih združili skupaj z darovi ostalih v služenje Kristusu in njegovi Cerkvi. Da, kljub mojim najboljšim prizadevanjem mi manjka mnogo darov, vendar pa me obkrožajo drugi verniki in ni potrebe, da bi vse posedoval sam. Pomembno je, da ima Cerkev kot celota polnost milosti Božjega Duha.

In to pomeni dve stvari: najprej, da moramo biti skupaj, da omogočimo živo izkustvo evangelija, kot to omenja brat Alois v tretjem predlogu za leto 2017. Ker skupaj in samo skupaj darovi Svetega Duha dobijo poln pomen.

In drugič: ko smo skupaj v Cerkvi, moramo živeti našo enost v raznolikosti. Samo zato, ker nekdo ne prakticira svoje vere natanko tako kot jaz, še ne pomeni, da se moti. Pozorni moramo biti do tistih, ki stvari vidijo drugače kot večina, saj je v zgodovini Cerkve pogosto manjšina, včasih samo nekaj ljudi, razumela, kam Duh pelje Cerkev. Cerkev je to, kar je, kadar zna prisluhniti svoji raznolikosti.

V tem pristopu ni nič relativističnega. Ne pomeni, da je Cerkev kraj, kjer je v imenu raznolikosti vsak upravičen do svoje resnice. Pavel močno vztraja pri dejstvu, da imajo vsi verniki v Korintu istega Duha, istega Gospoda in istega Boga. Dopustiti mu, da nas združi, da bi odkrili pestrost njegovih darov, jo zaščitili v naši lastni Cerkvi in prepoznali darove Svetega Duha v Cerkvah drugih, je drža, ki nas bo zbližala v vidno občestvo vseh tistih, ki ljubijo Kristusa.

 Si kdaj želim, da bi imel darove drugih? Se res zavedam svojih darov in talentov? Kaj lahko storim, da svojih darov ne bi videl le kot razlog za lastno domišljavost, ampak kot način služenja drugim?

 Kako so lahko naše skupnosti prostori enosti v raznolikosti, kjer se spodbuja darove vseh? Je mogoče ostati skupaj in hkrati priznavati in ceniti različne pristope?