Svetopisemsko besedilo s komentarji

Vstali Kristus je rekel: »Angelu Cerkve v Laodikeji piši: Tole govori Amen, zvesta in resnična priča, začetek Božjega stvarjenja. Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust. […] Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Razodetje 3,14-16.19-20 SSP)

Te besede prihajajo iz knjige Razodetja, ki je čisto na koncu Svetega pisma. Namenjene so Cerkvi v mestu Laodikeja. Zdi se, da so kristjani v tem mestu zgrešili smisel svojega življenja. Niso ne mrzli ne vroči, pravi besedilo. Niso ne za, ne proti. Mlačni so.

So morda izgubili smisel svojega življenja? Nič več ne verjamejo, da obstaja nekaj, kar lahko iščejo, kar lahko počnejo. Postali so samozadostni, brezbrižni in nezainteresirani. Ne zanima jih tok stvari. Mislijo, da ničesar in nikogar ne potrebujejo. Zadovoljni so s tem, kar imajo za svoje bogastvo, svoje možnosti, svoje znanje. Vse to jim bo zelo otežilo, da bi ostali v občestvu s Kristusom.

Preko tega besedila jih Jezus vabi – in nas z njimi – da prepoznajo svoj manjko, da iščejo svoje bogastvo v Bogu, da sprejemajo odločitve, da se zavzamejo, ali z eno besedo: da živijo. Ko Jezus trka na naša vrata, nas kliče k življenju. Kot da bi govoril vsakemu izmed nas: v svojem življenju nimaš vsega, obstaja razsežnost globine, ki jo še vedno lahko odkriješ. Zato pokaži nekaj gorečnosti, lahko živiš drugače!

Z Jezusom na naša vrata trka življenje, resnično življenje, da bi v njem prepoznali Boga. Ne v izrednih znamenjih ali posebnih dogodkih, ampak v ponižnem vsakodnevnem življenju naših življenj. Nekoč je to doživel že prerok Elija: Bog redkokdaj potrka na naša vrata s potresom, ognjem ali viharjem. Pogosteje je v svojem pristopu nevsiljiv in obziren ter nas vabi, da zaznamo njegovo navzočnost (glej 1 Kr 19).

Vse v našem življenju nas lahko zbliža z njim. Tako veseli kot neveseli dogodki so priložnost, da se obrnemo k Bogu in ga počastimo ali se mu potožimo. V reliefu pokrajine ali v letu ptice lahko vidimo sled Stvarnikove roke. V obrazu osebe, ki jo srečamo, lahko razberemo Kristusove poteze. V nepričakovani slutnji lahko odkrijemo dih Duha.

Vse lahko postane prostor Božje navzočnosti. Toda tudi kadar smo čuječi, se to ne zgodi avtomatično. Kristus lahko sicer trka na naša vrata, vendar ga ne slišimo vedno.

Zato se na začetku knjige Razodetja večkrat ponovi: »Kdor ima uho, naj prisluhne …« Nič ni avtomatično, toda obstaja obljuba: »Stopil bom k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« Bog je tisti, ki je na delu; Kristus je tisti, ki prihaja k nam. In ko slišimo njegovo besedo, se vzpostavi občestvo. Besedilo to izrazi s podobo zaupnosti, s podobo skupnega obroka.

Kadar ga ne slišimo, nam ostane samo ena možna pot. To je pot, s katero se konča knjiga Razodetja. Tam lahko beremo: »Duh in nevesta pravita: ›Pridi!‹ In kdor posluša, naj reče: ›Pridi!‹« (Raz 22,17). Kadar popolnoma nič ne čutimo Božje navzočnosti v svojem življenju, lahko tudi mi zakličemo: »Pridi!«

 Kaj pomeni, da nisi ne vroč ne mrzel? V kolikšni meri ta portret vernikov v Laodikeji opisuje naš svet danes, naše krščanske skupnosti? Lahko kaj storimo glede tega?

 Kako Kristus danes trka na naša vrata? Kako lahko slišim njegovo trkanje? Kako lahko odprem vrata?