Svetopisemsko besedilo s komentarji

Kristus je trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen. V tem Duhu je šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi, tistim, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni, ko jih je Bog nadvse potrpežljivo čakal. A v ladji se jih je po vodi rešilo le malo, natančno osem duš. Ta voda pa je podoba krsta, ki zdaj rešuje vas. Ne odstranjuje madežev z mesa, ampak zaradi vstajenja Jezusa Kristusa prosi Boga za dobro vest. Ta je šel v nebesa in je na Božji desnici in so mu podrejeni angeli in oblasti in moči. (1 Pt 3,18–22 SSP)

Prvo Petrovo pismo Kristusovo trpljenje večkrat predstavi kot vzor za kristjane. Kristjani ne bi smeli biti razburjeni ali presenečeni, da se tudi njim dogaja to, kar se je Jezusu. Namesto tega bi se morali veseliti, da so na takšen način združeni z njim.

Toda v tem odlomku Jezusovo trpljenje ni zgled, ampak je nekaj enkratnega: »trpel je zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej«. Njegovo trpljenje je neprimerljivo in ima moč, da grešnike pripelje v občestvo z Bogom. Jezus, ki je pravičen, je trpel za krivične. Tu kristjani niso s Kristusom v sledenju njegovemu zgledu potrpljenja in odpuščanja, ampak jih najdemo na strani krivičnih, tistih, ki jih Jezus »pripelje k Bogu«.

Jezus je trpel v svoji človeški slabosti, ki jo je delil z nami. Vendar ni ostal v smrti, »po Duhu je bil oživljen«. Posledica njegove nezlomljive enosti z Bogom v Svetem Duhu je, da večno živi z Bogom.

Kristus je živel za druge, trpel za druge in je večno živ za druge. V svojem zemeljskem življenju je Jezus oznanjal prostost jetnikom. Zdaj, ko je s svojo smrtjo in vstajenjem presegel čas in prostor, oznanja svobodo vsem, ki so bili s svojim nasprotovanjem Bogu zaprti v ječo smrti. Ta ječa, včasih imenovana pekel, ni nujno kraj, ampak raje osama, ki onemogoči življenje v občestvu z Bogom in drugimi.

V času potopa naj bi bilo človeštvo še posebej pokvarjeno. Če je oznanilo evangelija tudi za njih, to pomeni, da obstaja upanje za vsakogar. Omemba potopa poudari tako kontinuiteto kot novost odrešenja, ki ga prinaša Kristus. Tradicionalno je bil potop razumljen kot Božje rešilno dejanje: Bog je opral zemljo, ki je bila polna nasilja. Toda medtem ko je Bog rešil pravičnega Noeta tako, da ga je umaknil od nasilja krivičnih, je pravični Jezus izkusil to nasilje, ko je umrl za krivične. Potop je izpral greh, a hkrati z njim uničil grešnike, medtem ko krst znova pripelje v prijateljstvo z Bogom vse, ki zaupajo vanj zaradi Kristusovega vstajenja, ki poraja novo življenje.

Biti »na Božji desnici« pomeni, da Jezus ni le živ, ampak vlada z Bogom. Vstali Kristus ni nedejaven, stalno išče vse, ki so daleč od Boga. Vlada angelom in drugim nevidnim močem, ali z drugimi besedami silam, ki zagotavljajo svetovni red, zakonom narave kot tudi principom, ki nadzorujejo duševno, socialno, politično in ekonomsko življenje. Nič izmed tega ne more več nikogar ločiti od Kristusove ljubezni.

 Kakšen spodbude lahko najdemo v takšnem opisu Kristusa? Kakšno upanje vzbuja?

 Kako védenje, da Kristus obiskuje vsakega človeka v njegovi noči in njegovi ječi, spremeni moj način gledanja na druge?

 Ali je smiselno upati za vsakogar?