PismoOdpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12 SSP)
Ta prošnja v molitvi Očenaš je drugačna od vseh ostalih. Ni le prošnja k Bogu, ampak navaja tudi nekaj, kar storimo mi: »kakor smo tudi mi odpustili« ali »kakor odpuščamo«. Prvi različici dajejo prednost poznavalci Svetega pisma, drugi pa vsakdanje izkustvo.
Kdorkoli moli na ta način, se »v navzočnosti Boga prikaže kot vzor kreposti, če smemo tako reči. Obrača se Nanj, ki je onstran vsakega posnemanja, naj pride in ga posnema«. Te besede je, ne brez presenečenosti, izgovoril sv. Maksim Spoznavalec, cerkveni oče iz 7. stoletja.
Toda kdo lahko trdi, da je šel do skrajnosti odpuščanja, da lahko nato prosi Boga, naj stori isto? Na nekem drugem mestu Sveto pismo izpostavlja prednost prejetega odpuščanja pred našim odpuščanjem: »Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte« (Kol 3,13). Neskončna ljubezen, s katero nas Bog napolnjuje, lahko preko odpuščanja, ki jim ga mi ponudimo, vstopi v življenja drugih ljudi.
Zakaj je torej v molitvi Očenaš obrnjen vrstni red: najprej mi in potem Bog? Besede je potrebno razumeti dobesedno: »odpustiti dolge« pomeni postati ubog. Če odpuščanje pomeni izbrisati dolgove, potem v prvi vrsti predstavlja izgubo.
V Pismu Kološanom je odpuščanje izraženo z besedo, ki označuje nezaslužen in preobilen dar: »Gospod vam je izkazal milost.« Beseda, ki jo za odpuščanje navadno uporablja Jezus, pa je skromna in vsakdanja: pomeni »pozabiti« ali »pustiti«.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge«, Boga prosimo, naj pozabi na dolgove, ki nas bremenijo in nas pusti oditi svobodne. Kot ubogi Boga prosimo, naj od nas ne zahteva ničesar, saj tudi v resnici nimamo ničesar, kar bi mu lahko dali.
Ni v naši moči, da bi svojo preteklost osvobodili vsega hudega, ki smo ga izkusili. Tudi glede tega smo ubogi: ne moremo kar takoj prekiniti nenehnega občutenja včasih tako zelo silovite bolečine zaradi hudega, ki nam je bilo povzročeno.
Ko pravimo »kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom«, Bogu s tem ne izrekamo domišljavo: »Vidiš, kako velikodušno sem odpustil.« Pomeni le, da pred Boga prihajamo kot ubogi možje in žene, ki si ne želijo več zahtevati, kar jim pripada.
Včasih namreč skrivaj hranimo račun za krivice, ki smo jih doživeli, da bi v pravem trenutku nato lahko pokazali ta račun skupaj z zahtevanimi obrestmi. Toda tud kadar se zdi, da nas to pomirja, nas v resnici le hromi. Da bi vstopili v svobodo odpuščanja, moramo za seboj pustiti vse, kar nas žalosti.
Kaj je tisto, zaradi česar mi je težko odpuščati?
Ali obstajajo stvari, ki jih preprosto ne morem odpustiti? Kaj torej lahko storim?
Sem pripravljen postati ubog, da bi odkril svobodo in radost odpuščanja?