Svetopisemsko besedilo s komentarji

Iz knjige preroka Izaije: O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcepil vam bom večno zavezo. (Izaija 55,1-3a)

Prerok v tem besedilu govori Izraelovemu ljudstvu v težkem obdobju njegove zgodovine. Narod je bil uničen in njegovi voditelji izgnani. A prerok jim govori: »Bog vas ni zapustil, kljub temu da izgleda, kot da je tako. Bog je še vedno z vami v vašem izgnanstvu in vam bo odprl novo, boljšo prihodnost. Zato pridite k njemu in zaupajte njegovim obljubam.«

Mnogo ljudi vidi vero predvsem kot nekaj, kar morajo narediti za Boga. Vidijo jo kot seznam pravil, ki jim morajo slediti. Toda svetopisemska vera je drugačna. Začne se z zaupanjem v ljubečega Boga, ki nas vedno želi voditi v polnost življenja. Prerok uporabi podobo gostije, obroka z veliko dobre hrane in pijače, da bi nam tako pokazal življenje v vsej polnosti. A iz besedila je jasno, da je pomembno poslušati, odkriti Božji glas sredi vsega hrupa, ki nas obdaja. To je resnična hrana, ki bo napolnila naša življenja, ne pa vse tisto, za kar nam družba govori, da je pomembno, pa v resnici ne zadovolji naših najglobljih hrepenenj.

Ko je Jezus prišel na zemljo, je govoril na enak način. Ni nam dal pravil, ki bi jim morali slediti, da bi nas Bog ljubil, ampak nam je prinesel »veselo oznanilo«, da Bog prihaja v svoje stvarstvo na nov način, da bi omogočil resnične odnose – odnos z Bogom, odnose z bližnjimi in z vsem stvarstvom: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo …« (Mr 1,15a). Pomembno je torej sprejeti to sporočilo in mu dovoliti, da preobrazi naša življenja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15b). Ali ni včasih težje še naprej zaupati, tudi ko stvari ne izgledajo dobro, kot pa spremeniti naše zunanje obnašanje? In vendar je to tisto, kar je najpomembnejše.

 Po čem me žeja, česa sem lačen, ne telesno, ampak v svojem najglobljem bistvu? Mi življenje, ki ga živim zdaj, izpolnjuje to hrepenenje? Zakaj da ali zakaj ne?

 Kaj bi mi omogočilo zaupati v Božje obljube? Kaj bi se v mojem življenju spremenilo, če bi to storil?

 Kako nam Bog govori? Kako lahko slišimo Božji glas sredi vsega hrupa v in okrog nas?