Svetopisemsko besedilo s komentarji

Angel je nagovoril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopita sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Obujen je bil od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.« […] Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,5-20 SSP)

»Ne boj se!«; »Ne bojta se!« Kar je Jožef slišal na samem začetku Matejevega evangelija, ženi slišita na samem koncu. Tako za Jožefa kot za ženi se je s temi besedami začelo srečanje. Spoznajo, da je Bog navzoč v njihovih življenjskih izzivih in da jim odpira pot. Sveto pismo ne trdi, da bo vedno vse v redu, nam pa sporoča, da se nam ni treba samim soočati s težavami.

Na vrtu Getsemani se je Jezus soočal s trpljenjem in žalostjo. Učenci so ga pustili povsem samega. Medtem ko je molil, so oni spali. Ko so Jezusa prijeli, so oni pobegnili. Žene pa ne zapustijo človeka, ki je umrl na križu. Obiščejo grob tistega, za katerega ni več upanja. Učenci pobegnejo stran od težav in brezupa; žene pridejo bliže in slišijo sporočilo: Ne bojte se! Vstal je!

V tej zgodbi so tri srečanja in tri poslanstva: angel pošlje ženi k učencem; nato Jezus pošlje ženi k svojim »bratom«; in na koncu Jezus pošlje učence k vsem narodom. Nihče ne more sam odkriti sporočila vstajenja in nihče ga ne more zadržati le zase. To je sporočilo, ki ga prejmemo v srečanju z drugimi in ki nas vabi, da ustvarjamo nova srečanja.

Vstajenje ne pomeni, da v našem življenju ne bo več nobenih težav ali da ne bo več trpljenja na svetu. Toda prvi kristjani, začenši z ženami in učenci v tem odlomku, postopno spoznavajo, da se je Jezus sam soočil s svojo preizkušnjo, s svojim trpljenjem, zato da mi nikoli več ne bi bili sami v svojih preizkušnjah in trpljenju. Počasi razumejo, da je upanje predrlo temo brezupa in da je Jezusova smrt postala vir življenja.

Prvi odziv žena in učencev je mešanica velikega veselja in strahu ali celo mešanica čaščenja in dvoma. Toda Matej svoje zgodbe ne konča z odzivom učencev, ampak našo pozornost preusmeri k zadnjim Jezusovim besedam. Učence, ki so ga pustili samega, sedaj pošlje, da vse narode naredijo za njegove učence. Jezus želi, da njegovi učenci z vsemi narodi delijo novo življenje, ki nam ga je prišel dat, jih krščujejo in učijo zapovedi.

To poslanstvo in to življenje prinaša njegova navzočnost. On je prejel moč in bo vedno navzoč. Sredi težav in skrbi sveta se je že začelo Božje kraljestvo. To je vstajenje: resničen začetek in dinamična navzočnost do konca časov. Navzočnost tako v veselih kot v žalostnih dneh, navzočnost, ki je vir upanja.

 »Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.« (Heb 2,18) – Kako razumem te besede?

 V katerih srečanjih k meni prihaja Jezus? H komu me pošilja?