Svetopisemsko besedilo s komentarji

Jezus je prišel v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

 

Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.«

 

Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. (Lk 4,16-30)

V tem odlomku se Jezus prvič po tem, ko je odrasel in začel živeti Božji klic v svojem življenju, vrne k svojim koreninam, v svoj domači kraj Nazaret. To se zgodi takoj na začetku njegovega služenja. Jezus je Sin Boga, vendar to ne pomeni, da se je pojavil kar naenkrat, kot obiskovalec z drugega planeta. Ima človeško družino, prijatelje, sosede in mesto s svojimi navadami in običaji. Jezus ne zavrača svojega človeškega izvora.

V soboto je »po svoji navadi« šel v shodnico. Verjetno pridiganje tam običajno ni bilo nič posebnega. Nič ne govori o tem, da bi bila pastorala za mlade tam odlična ali da bi bila liturgija posebej lepa. Vendar je Jezus ohranil navado obiskovanja bogoslužja v lokalni verski skupnosti, pa če je bilo to še tako vsakdanje.

Kot je bilo običajno pri tedanjem bogoslužju, tudi Jezus pride na vrsto za branje iz Svetega pisma. Odloči se, da bo na ta način prvič javno razglasil svoje sporočilo. Za branje izbere svetopisemsko besedilo, ki je bilo verjetno zelo priljubljeno in znano. Samega sebe tako postavi v tradicijo lastnega ljudstva.

Toda ko tokrat bere, je vse drugače. »Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj.« In oznani to, po čemer je vsakdo hrepenel, oznani njihovo daljno upanje ali sanje. To postane resničnost, ki je navzoča tu in zdaj: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Precej hitro, eno za drugim, si sledita dva odziva. Prvi je čudenje, radost in občudovanje: vsi so o njem lepo govorili, »vsi so zanj pričevali«. Nato pa se ton njihovega občudovanja začne spreminjati. Začnejo spraševati: »Ali ni to Jožefov sin?« Ne vemo natančno, kaj se je skrivalo za temi besedami. Morda so si nekateri izmed njih mislili: »Tako, zdaj imamo preroka v našem mestu. To je naš prerok, Jožefov sin. Kmalu bomo začeli žeti sadove naše povezanosti s tem novim zvezdnikom.«

Toda Jezus nikoli ne dovoli, da bi se ga izrabilo na takšen način. On prihaja, da bi dal življenje, svobodo in izpolnitev, vendar ne bo nikoli postal sredstvo za doseganje osebnih koristi ali izpolnjevanje lastnih projektov.

Jezus opomni zbrane, da veliki preroki nikoli niso bili sprejeti v domačem kraju in da so največja dejanja odrešenja izvedli za tujce. In tega niso prenesli: njihovo občudovanje se spremeni v jezo. Skušajo se znebiti Jezusa, ga vreči s skale. To se ne razlikuje dosti od tega, kar se bo zgodilo kasneje, v Jeruzalemu v času Jezusovega pasijona.

Toda po nekem čudnem paradoksu je prav dejstvo, da Jezusa zavrnejo, še eno znamenje več, da je res od Boga. Kajti tudi velike preroke Stare zaveze so ljudje zavračali, le lažni preroki so ves čas ohranjali svojo priljubljenost. Božja beseda in sam Jezus izpolnjujeta upanja in pričakovanja ljudi. A ta izpolnitev pride na nepričakovan način. Pričakovanja so izpolnjena, a hkrati obrnjena na glavo, razširjena in poglobljena. To je neudobno, celo boleče, zato nekateri to zavračajo. Toda to je Božji način.

Jezusa zavrnejo, ne razumejo ga. Toda »on je šel sredi med njimi in je hodil dalje«. Zavrnitev in sovražnost ga ne moreta ustaviti. Tako kot bo kasneje postalo jasno, da ga ne more ustaviti niti smrt…

 Jezus ne zavrže svojih korenin, svojega izvora, ampak v tem najde izhodišče za svojo lastno pot v življenju. Kaj pa jaz?

 Ali me kdaj mika, da bi vero v Kristusa uporabil v službi svojih projektov? Kako bi se lahko temu izognil?

 Kako bi bilo odkriti, da Kristus spreobrača moja pričakovanja in jih izpolnjuje na nepričakovan način? Sem to že kdaj doživel?