Svetopisemsko besedilo s komentarji

Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč,

nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.

Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje.

Veselijo se pred teboj, kakor se veselijo ob žetvi,

kakor se radujejo, ko delijo plen.

Kajti jarem njegovega bremena

in palico na njegovem hrbtu,

šibo njegovega priganjača

si zlomil kot na dan Midjáncev.

Kajti vsak vojaški škorenj, ki hrupno koraka,

in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,

bo sežgano, bo hrana za ogenj.

Kajti dete nam je rojeno,

sin nam je dan.

Oblast je na njegovih ramah, imenuje se:

Čudoviti svetovalec, Močni Bog,

Večni Oče, Knez miru.

Oblast se bo širila

in miru ne bo konca

na Davidovem prestolu in

v njegovem kraljestvu.

Vzpostavil ga bo in utrdil

s pravico in pravičnostjo

od zdaj in na veke.

Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to naredila.

(Iz 9,1-6 SSP)

V temačnem obdobju vojn in napadov jeruzalemski prerok uzre upanje, ki ne izhaja iz človeških naporov, ampak iz Božje zvestobe svojemu načrtu ljubezni. Stoletja pred tem je Bog namreč obljubil velikemu kralju Davidu: »Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke« (2 Sam 7,16). Zaradi zaupanja v Božjo obljubo Izaija praznuje rojstvo ali kronanje kraljevega dediča s prerokbo, v kateri vidi predvsem delovanje Boga, ki želi svojemu ljudstvu dati življenje v polnosti.

Bog bo torej, ko bodo sovražniki odstranjeni, svojemu narodu omogočil, da bo užival v miru in blaginji. Omemba Midjáncev (v. 3, glej Sod 7) poudarja, da te zmage ni mogoče razložiti s človeško pametjo. Je nekakšen čudež. Podobno se po podrobnejšem branju zdi, da ta kralj, opisan kot »dete« in »sin«, ne počne prav dosti. »Gorečnost Gospoda nad vojskami« je tista, ki deluje, in kralj le nadzoruje novi red, ki ga je vzpostavil Bog. Pravzaprav uničenje resničnih sovražnikov sploh ni omenjeno – v ognju Božje ljubezni so sežgana zgolj orodja nasilja.

Vzgib za to prerokbo in njena vsebina ponujata razlago, zakaj je ostala relevantna tudi potem, ko takratni kralj ni izpolnil pričakovanj in upanj, ki so jih položili vanj. Kajti navkljub omejitvam vladarjev, ki so si sledili, Božja obljuba ostaja in bo za tiste, ki verjamejo, dosegla to, kar oznanja. V očeh vernikov bo nekega dne ta beseda postala meso. Ne preseneča torej, da so prvi kristjani v Jezusu videli tega dolgo pričakovanega »Kneza miru«. V svoji krotkosti pri izpolnjevanju Očetove volje in v svoji navidezni šibkosti v človeških očeh, je Bogu omogočil, da je na zemlji prižgal ogenj svoje ljubezni (glej Lk 12,49).

 Katere ovire za uresničenje Božjega načrta ljubezni obstajajo v nas in okrog nas?

 Katera znamenja razkrivajo Božjo ljubezen, ki se razodeva v človeški šibkosti, in s tem v nas znova zbujajo zaupanje?