Svetopisemsko besedilo s komentarji

Pilat je vprašal Jezusa: »Si ti judovski kralj?« On pa mu je odgovoril: »Ti praviš.« Pilat je rekel vélikim duhovnikom in množici: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« Oni pa so še bolj pritiskali in govorili: »Ljudstvo hujska, ko uči po vsej Judeji, od Galileje, kjer je začel, pa vse do sèm.« Ko je Pilat to slišal, je vprašal, ali je ta človek Galilejec. In ko je izvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi v Jeruzalemu.

 

Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Véliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval, ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu. (Lk 23,3-11 SSP)

To besedilo nas vabi, da se vprašamo: katera merila določajo in obvladujejo naš svet? Kako bi lahko Jezusovo življenje in smrt spremenila naš način skupnega življenja?

Vsi mi na neki način – nekateri bolj, drugi manj – želimo vplivati na različne situacije, želimo biti uspešni v svojih projektih in doseči prepoznanje. Toda če kot družba nagrajujemo samo to, kar deluje in kar je impresivno, tvegamo, da življenje postane tekmovanje, neke vrste igra, v kateri nekateri zmagajo in drugi izgubijo.

Kako in kam se postavi Jezus, ko je soočen s takšno dinamiko? Postavijo ga pred Pilata in pred Heroda. Pilat ga vpraša: »Si ti judovski kralj?« Toda Jezus mu odgovori le: »Ti praviš.« Pilat postavi vprašanje moči in vpliva. Želi vedeti, ali je Jezus zanj lahko koristen ali mu predstavlja grožnjo. Jezus ne vstopi v to igro. Zato se Pilatu zdi nepomemben in se želi znebiti tega neuporabnega primera.

Herod na drugi strani išče nekaj spektakularnega, senzacionalnega. Njemu je pomembno to, kar naredi vtis in kar ugaja. Toda Jezus zavrne tudi to igro. Sploh mu ne odgovori. Ne prizadeva si izpolniti pričakovanj drugih ali ustvariti neke podobe. Herod in njegovi vojaki se norčujejo iz njega. Še vedno skušajo iztisniti nekaj zabave iz tega srečanja, ki je bilo za njih razočaranje. Nato pošljejo tega nezanimivega moža nazaj k Pilatu.

Za Jezusa zavrnitev igre moči in podobe ne pomeni zmage. Konča sam in zapuščen na križu, sramotne in neugledne smrti. V tem svetu je to po vseh običajnih merilih neuspeh. Zdi se, da dejstvo, da ga ubijejo, kaže na to, da ga je celo Bog zapustil. Toda kmalu zatem nekaj njegovih prijateljev trdi, da se je Bog poistovetil z Jezusom. Učenci so prepričani, da je bil Bog z njim celo v neuspehu in smrti.

To sporočilo spremeni vse – tako za učence, kot za nas in naš svet. Če je Bog navzoč v Jezusovem neuspehu, se naša merila za uspeh spremenijo. Kar šteje, ni več to, kar ima moč in vpliv. Kar je pomembno, ni več to, kar navdušuje in ugaja. Če je Bog na strani poražencev, potem z zmago ničesar ne pridobimo.

Jezus se je strinjal, da izgubi. Ko je zavrnil pravila igre, nas je Jezus osvobodil te igre. On je plačal ceno. On je umrl. Toda odprl nam je tudi področje svobode in življenja. Stara igra se nadaljuje in še naprej povzroča trpljenje. A mi lahko živimo na nov način: ni nam treba bežati stran od trpljenja drugih ali obupovati nad lastnim trpljenjem.

Sporočilo križa nam lahko omogoči zaznati, da Bog ne spregleda tega, kar se zdi neuporabno in nezanimivo. Če sledimo njegovemu pogledu, bomo bližje tem, ki trpijo. In v svojih težavah lahko verjamemo, da je Bog navzoč tako v naših neuspehih kot v naših uspehih, v naši žalosti kot v našem veselju, v naši smrti kot v našem življenju. V očeh Boga se je nova, drugačna igra že začela.

 Katera merila po mojem mnenju določajo tek naših družb?

 Po katerih merilih jaz usmerjam svoje življenje?

 Kako bi lahko Jezusovo življenje in smrt vplivala na naša življenja in naše družbe?