Svetopisemsko besedilo s komentarji

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. (1 Mz 1,1)

 

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina … (Mr 1,1)

 

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. (Jn 1,1)

Obstaja ime, ki spodbudi apetit za nove začetke. Obstaja ime in življenje, ki dovoljuje nove začetke, ali morda raje – daje ljudem sposobnost za nove začetke.

Naši evangeliji nam pripovedujejo o tem imenu in o tem življenju. Dva izmed njih sta uporabila besedo »začetek« v prvi vrstici svojega pisanja o Jezusu Kristusu. Začetek Janezovega evangelija je dobro poznan. Pri Marku pa imamo preprosto: »Začetek evangelija Jezusa Kristusa …« Marko bi bil gotovo zelo razočaran nad nami, če bi mislili, da želi le povedati: »Tu se začenja moj evangelij.«

Med drugim Marko želi, da razumemo, da je vsakemu bralcu njegovega evangelija ponujen nov začetek. Jezusov prihod, o katerem bo govoril, je nov začetek, ki je sposoben prenoviti vse. »Začetek« je pravzaprav eno izmed imen, s katerimi se Jezus imenuje v Svetem pismu: »Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec.« (Raz 22,13)

Ko je Janez pisal svoj evangelij, je seveda imel pred očmi Prvo Mojzesovo knjigo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« Poznavalci Svetega pisma se strinjajo, da Janez tu ne govori o absolutnem začetku. Dobesedni prevod bi bil: »Ko je Bog začel ustvarjati nebo in zemljo …« To kaže na to, da Bog ni začel iz nič. Bog je prinesel red v obstoječi kaos.

Eden izmed prerokov, pisec drugega dela Izaije, je bil posebej pozoren na to. Pogosteje kot katerikoli svetopisemski avtor je uporabljal glagol »ustvariti«. Drugi Izaija, kot mu pogosto rečejo, je bil zvest uvidom Prve Mojzesove knjige, vendar se njegova prerokba ni nanašala na kaos, ki ga najdemo v naravi, ampak na kaos zgodovine, kaos, ki ga ustvarja človek.

Izaija je pisal v zelo težkih trenutkih. Njegovo ljudstvo je bilo skoraj izbrisano in je živelo v izgnanstvu. Njegova dežela je bila porušena. Med ljudi se je naselila ogromna utrujenost. Prerok je bil poslan oznanjati, da bo Bog ustvaril nekaj novega. Izaija je razumel, da Bog neprestano ustvarja in da ustvarja s tem, kar ljudje položimo v njegove roke.

Ob koncu druge svetovne vojne so potomci Izaijevega ljudstva našli pot iz obupa, v katerega jih je vrgel holokavst, ob branju besed iz svetega Avguština. Hannah Arendt, filozofinja, ki se je rodila v Nemčiji, vendar je zadnja tri desetletja svojega življenja preživela v ZDA, je pogosto prebirala svetega Avguština, avtorja, ki ga ni vedno razumela in do katerega je bila včasih nepravična. Toda ravno Avguštin je v njej ponovno zanetil plamen upanja.

Opazila je, da je tudi Avguštin živel v obdobju prehoda in da je bila takrat pogosto navzoča miselnost o koncu sveta. Ta duhovna klima jo je spominjala na obdobje po drugi svetovni vojni v Evropi in Severni Ameriki in na miselnost njenih sodobnikov. Ko je končevala svojo zelo mračno knjigo o totalitarizmih, je citirala Avguština. Citat se pojavi na zadnji strani njene knjige in uvede radikalno spremembo tona pisanja. To so Avguštinove besede, ki jih je citirala: »Človek je bil ustvarjen, da bo začetek.« Te Avguštinove besede so jo spremljale čisto do konca njenega življenja.

V svoji skrbi za prihodnost naše družbe je Hannah Arendt v teh Avguštinovih besedah videla poziv, namenjen vsakemu človeku. Po njenem mnenju je Avguštin razumel, da smo resnično ustvarjeni po Božji podobi, saj smo sposobni novih začetkov, sposobni prinesti nekaj novega v svet. In čutila je, da je treba to sposobnost zaščititi. Sprejeti to sposobnost novih začetkov je bil zanjo način upiranja fatalizmu, način, kako reči ne vsemu, kar uničuje človekovo poklicanost. Način, kako reči ne malodušju.

Zgodbe o stvarjenju, ki jih najdemo v starem veku, predvsem med religijami, s katerimi je bil Izrael v stiku, so začetni kaos v vesolju primerjale s pošastjo, ki jo Bog mora premagati. V zgodbah o stvarjenju v našem Svetem pismu se ta pošast ne pojavi. Vendar je ta pošast navzoča v človeški zgodovini – v nasilju, vojnah, umorih in danes bi lahko dodali še v uničevanju stvarstva. S tem, ko Bog ljudem da sposobnost novih začetkov ali z drugimi besedami sposobnost, da v svet s svojimi dejanji prinesejo nekaj novega, jim da moč, da premagujejo to pošast skozi vso človeško zgodovino.

 Kje okrog sebe vidim nove začetke, ki dajejo upanje?

 Kako lahko naše življenje in naše govorjenje o svetu v drugih ustvari željo, da bi bili del novih začetkov?