Kako lahko opišemo nekoga, ki ostaja povsem anonimen? Poglavja 40 do 55 iz knjige preroka Izaija predstavljajo krajšo zbirko besedil, ki sestavljajo jasno literarno enoto, katere avtor je skrit za svojim sporočilom. Ne poznamo ne njegovega imena ne kraja, iz katerega govori. Vse, kar vemo, je, da njegovo sporočilo zadeva dogodke, ki so se zgodili okoli leta 538 pred Kristusom, ko je perzijski kralj Kir dovolil Judom, ki so bili v babilonskem izgnanstvu, da se vrnejo v svojo domovino. Ime »Drugi Izaija« je avtor te zbirke dobil, ker je njegovo razmišljanje navdihnila tradicija, ki seže nazaj vse do velikega preroka Izaije iz 8. stoletja pr. Kr.
Ta Drugi Izaija mora oznaniti popolnoma neverjetni dogodek: majhno ljudstvo, »ostanek«, ki ni mogel šteti več kot 15.000 ljudi, bo prečkalo puščavo v nekakšnem novem eksodusu (43,16-21) in se vrnilo v Jeruzalem. Ni presenetljivo, da so tisti, ki so ga slišali, ostali neprepričani. Izgnan narod je bil dostikrat obsojen, da izgine – sedemdeset let izgnanstva je gotovo povzročilo globoko neodobravanje: ljudje so domnevali, da se je pretrgala zaveza, ki jo je Bog želel skleniti s svojim ljudstvom, mislili so, da jih je imel Bog preprosto dovolj.
Kakšni argumenti bi lahko presegli to neodobravanje? Če je Bog večen, mora tudi njegova razumnost imeti sredstva onstran vsega, kar si lahko predstavljamo, in njegova moč mora biti dobesedno neizčrpna (40,27-31). Prerok je našel še močnejše podobe: ali lahko mati pozabi svojega otroka (49,14-15), ali lahko mož zapusti ženo, ki je bila njegova velika ljubezen v mladosti (54,6-7)?
Prve besede te zbirke se vztrajno ponavljajo: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog« (40,1). Po obdobju skrajnega obupa mora ljudstvo biti »potolaženo«, kar pomeni omogočiti, da se končajo njihove tožbe, da se pokončno dvignejo in pridobijo nov pogum. Čeprav je to ljudstvo morda v brezupnem položaju, mora ta tolažba pokazati, da njihova prihodnost izvira iz Božjega srca.
Podoba Boga, ki so jo imeli verniki, se je prečistila skozi težko preizkušnjo izgnanstva, kar je vidno tudi pri branju Jobove knjige. Ko Drugi Izaija govori o Bogu, ni nobenih izbruhov jeze, groženj ali samovoljnih trditev. Bog ljubi in za to nima nobenega drugega razloga kot svojo ljubezen samo (43,4.25). Lahko bi se reklo, da od zdaj naprej Bog ne more drugega kot ljubiti (54,7-10). Če pripelje svoje ljudstvo nazaj v njihovo deželo in v njihovo mesto, bo ta obnova imela posledice za vse narode (45,22; 52,10), saj je Bog univerzalen Bog (51,4). V popolnoma svobodni izbiri naroda, v odpuščanju, ki ga pokaže z vrnitvijo iz izgnanstva (morda celo nezasluženo), gre Bog preko svoje lastne zaveze s tem ljudstvom. Perzijski kralj zato lahko dobi naziv »maziljenec«, Mesija (45,1) in prvotna služba posredovanja med Bogom in človeškimi bitji bo zaupana ponižnemu Služabniku.
Ta Služabnik bo odseval lastnosti svojega Boga. Ne le, da ne bo vsiljeval svojega mišljenja (42,1-5), ampak bo sam ranljiv pred tujim neodobravanjem (49,4-6). Ne bo odgovoril z ostrimi besedami tistim, ki ga zasramujejo (50,5-6). Še naprej bo poslušal Boga kot najponižnejši med verniki (50,4) in šel bo do točke, ko bo prevzel nase vso nevero okoli sebe (53,12) sledeč zgledu Boga, ki je »nosil« svoje ljudstvo skozi vso njegovo zgodovino (46,3-4).