Brat Alois: Presezimo strah pred migranti

Žene, možje in otroci po vsem svetu so prisiljeni zapuščati svoje domove in svoje dežele. Obup je tisti, ki v njih zbudi željo po odhodu. Ta obup je močnejši od vseh preprek, ki jih ovirajo na poti. Sam lahko jamčim za to, saj sem pred kratkim preživel nekaj dni v Siriji. V mestu Homs je razdejanje, ki ga je povzročilo bombardiranje, nepredstavljivo. Večina mesta je v ruševinah. Videl sem mesto duhov in čutil obupanost prebivalcev te države.

Danes se v Evropo zgrinjajo Sirijci, jutri bodo to drugi narodi. Veliki migracijski tokovi, ki smo jim priča, so neizbežni. Kratkovidno bi bilo, če se tega ne bi zavedali. Iskanje poti za nadzorovanje pritoka migrantov je legitimno in celo nujno, toda poskušati to preprečiti z gradnjo zidov, obdanih z bodečo žico, je povsem nesmiselno.

Kadar se soočamo s takšno situacijo, je strah nekaj povsem razumljivega. Upirati se strahu ne pomeni, da mora strah izginiti, ampak da nas ne sme ohromiti. Ne smemo dovoliti, da se v naših mislih zasidra zavrnitev tujcev, saj je nesprejemanje drugega seme barbarstva.

Kot prvi korak bi se morale bogate države jasneje zavedati svojega deleža odgovornosti za rane zgodovine, ki so povzročile in še povzročajo obsežne migracije, predvsem iz Afrike in Bližnjega Vzhoda. In tudi danes določene politične odločitve ostajajo vir nestabilnosti v teh regijah. V drugem koraku bi morali preseči strah pred tujci, pred kulturnimi razlikami in pogumno začeti oblikovati novo podobo, ki jo migracije že dajejo našim zahodnim družbam.

Namesto da v tujcih vidimo grožnjo svojemu življenjskemu standardu ali svoji kulturi, bi jih morali sprejeti kot člane iste človeške družine. In odkrili bomo, da je pritok beguncev in migrantov lahko kljub temu, da vsekakor ustvari določene težave, hkrati tudi priložnost. Nedavne študije kažejo pozitiven učinek migracij na prebivalstvo in gospodarstvo. Zakaj torej toliko govorov tako poudarja težave in nikoli ne osvetli pozitivnih vidikov? Ti, ki trkajo na vrata držav, ki so bogatejše od njihovih lastnih, povzročijo, da se te države naučijo solidarnosti. Ali jim tako ne pomagajo najti nove vitalnosti?

Na tem mestu bi rad omenil našo izkušnjo v Taizéju. Resda je skromna in po obsegu omejena, ampak je zelo resnična. V navezi z lokalnimi oblastmi, s skupnostjo občin, ki ji pripada naša vasica, in z lokalnimi društvi od lanskega novembra dalje v Taizéju gostimo enajst mladih migrantov iz Sudana, večinoma iz Darfurja, in iz Afganistana. Vseh enajst prihaja iz »džungle« v Calaisu. Njihov prihod je zanetil čudovite izraze solidarnosti v naši regiji: prostovoljci jih prihajajo poučevat francoščino, zdravniki jih zdravijo zastonj, sosedje jih vozijo na izlete po okolici in na vožnje s kolesi ... Ti mladi, ki so preživeli tragične dogodke, sedaj obkroženi s prijateljstvom ponovno izgrajujejo svoja življenja. In takšen preprost stik z muslimani spreminja pogled vsem okrog njih.

V vasi so te mlade sprejele tudi družine iz različnih držav – iz Vietnama, Laosa, Bosne, Ruande, Egipta, Iraka – ki so prišle v Taizé v zadnjih desetletjih in so sedaj sestavni del naše širše skupnosti. Vsi so izkusili veliko trpljenja, toda zaradi bogastva in raznolikosti svojih kultur v našo vas prinašajo novo vitalnost.

Če je takšna izkušnja možna v majhni regiji, zakaj se je ne bi mogli lotiti tudi v precej večjem obsegu? Napačno je misliti, da je ksenofobija najbolj razširjeno mišljenje. Pogosto je predvsem veliko nevednosti. Ko so enkrat mogoča osebna srečanja, se strah umakne bratstvu. To vključuje tudi pogled na stvari z zornega kota nekoga drugega. Obojestransko prijateljstvo je edini način, da bomo lahko pripravili prihodnost miru.

Politični voditelji bi lahko skupaj prevzeli odgovornost, ki jo zahteva migrantski val, namesto da igrajo na strahove ljudi, ter s tem pomagali Evropski uniji, da znova pridobi zagon, ki se je v zadnjem času zelo upočasnil.

Celotna mlajša generacija v Evropi si želi te odprtosti. To vemo, saj že vrsto let na našem taizéjskem griču na teden dni trajajočih mednarodnih srečanjih sprejemamo na deset tisoče mladih z vseh koncev Evrope. Ti mladi vidijo, da lahko gradnja Evrope najde svoj resničen pomen le, če pokaže solidarnost z drugimi celinami in z najrevnejšimi narodi.

Mnogo mladih Evropejcev težko razume svoje vlade, ko najavljajo zapiranje mej. Ti mladi želijo, da bi bila ekonomska globalizacija povezana z globalizacijo solidarnosti in da bi se predvsem izrazila v spoštljivem in odgovornem sprejemanju migrantov. Mnogi so pripravljeni prispevati svoj delež k temu. Ostanimo prepričani, da tudi velikodušnost igra pomembno vlogo v življenju mesta.

Brat Alois je prior ekumenske skupnosti v Taizéju

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article20429.html - 16 July 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France