Brat Alois 2017

Skupaj odpirati poti upanja


V začetku septembra 2016 je postaja Romanja zaupanja na Zemlji zbrala 7500 mladih Afričanov v mestu Cotonou, v Beninu. Tema srečanja se bo nadaljevala ter nas navdihovala tudi v letu 2017: skupaj – ne sami, ampak ob podpori drug drugega – odpirati poti upanja – v nas samih, okoli nas in za človeško družino.

Eno izmed vprašanj, postavljenih v Cotonou, je bilo: »Da bi ohranjali naše upanje, kako naj izstopimo iz pasivnosti, v kateri smo zlahka zadovoljni s čakanjem na spremembo od zunaj? Kakšne oblike zaveze so na dosegu roke vsakogar?«

Za vse, ki so iz drugih celin, je pomembno, da slišijo, koliko Afričanov si prizadeva za večjo pravičnost v političnih in gospodarskih odnosih: to je eden izmed pogojev za njihovo resnejše predvidevanje gradnje prihodnosti v njihovih državah.

Da bi soustvarili svojo prihodnost, vse več mladih v Afriki želi izkoristiti svoj velik ustvarjalni potencial. Tako bodo lahko prebudili pogum v mladih iz drugih delov sveta, ki se soočajo s podobnimi situacijami.

Da bi še naprej nadaljevali tako v Taizéju kot tudi povsod drugod ta razmislek, ki se je pričel v Cotonouju, so tu štirje predlogi, ki nas bodo vodili k odpiranju poti upanja.

Poskušali bomo najti načine za odkrivanje, kako te predloge udejanjiti s preprostostjo, eno od treh stvarnosti – skupaj z veseljem in usmiljenjem, – ki jih je želel brat Roger postaviti v središče življenja taizéjske skupnosti.

(1) Po Johannesburgu (1995), Nairobiju (2008) in Kigaliju (2012) je bila četrta postaja romanja zaupanja na zemlji organizirana v Cotonouju, v Beninu, od 31. avgusta do 4. septembra, na podlagi povabila katoliške in metodistične Cerkve v državi. Poleg udeležencev iz Benina je 7500 mladih prišlo večinoma iz Toga (800), Nigerije (550), Gane (100), Burkine Faso (160) in Slonokoščene obale (50). Zastopanih je bilo dvajset afriških držav, prisotnih pa je bilo tudi šestdeset Evropejcev iz petnajstih držav. Na delavnicah in forumih so v večini govorili v angleščini, francoščini in jeziku fon, pri bogoslužju pa so bile vključene tudi pesmi v jezikih yoruba in mina.

Prvi predlog: Trdno stati v upanju; to je ustvarjalno


Proti upanju je Abraham veroval, da bo postal oče mnogih narodov. (Rim 4,18)
To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše. (Heb 6,19)
Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj. (Lk 18,17)

V današnjem negotovem svetu smo vznemirjeni zaradi nasilja, trpljenja in krivic. Vse stvarstvo ječi, kot da bi podoživljalo bolečine poroda. Tudi Sveti Duh ječi, hkrati pa je ta Duh opora našemu upanju (prim. Rim 8,22.26). Kaj lahko storimo?

Vera je preprosto zaupanje v Boga. Ne ponuja nam že pripravljenih odgovorov, ampak nam ponuja možnosti, da nismo paralizirani od strahu ali obupa. Vodi nas k vključevanju in nas postavlja na pot. Preko tega se zavedamo, da evangelij na široko odpira obzorje upanja, ki presega vse naše upe.

Upanje ni slepi optimizem, ki zapre oči pred resničnostjo, ampak je zasidrano v Bogu. Je ustvarjalno. Znamenja tega lahko že najdemo na najbolj brezupnih krajih na zemlji.

  • Si bomo upali verjeti v navzočnost Svetega Duha v naših srcih in v svetu? Se lahko zanesemo na njegovo prisotnost, čeprav je neviden?
  • Naj naša vera ostane preprosta kot je zaupanje otroka! To ne pomeni, da mora vsebina naše vere oslabeti, ampak da se okrepi to, kar je v središču: Božja ljubezen do človeštva in vsega stvarstva. Sveto pismo pripoveduje zgodbo o tem; od prvotne svežine preko vseh ovir in celo človeške nezvestobe. Bog se nikoli ne naveliča ljubiti: naj to sporočilo ohranja v nas živo upanje!
  • Če želite, da smo mi sami in tisti, ki so nam blizu, prežeti s tem sporočilom, je potrebno, da se pogosteje zbiramo skupaj ob molitvi. Preprosta lepota molitve odraža nekaj skrivnostnosti Boga in lahko vodi do osebnega srečanja z Bogom.

Drugi predlog: Poenostaviti naša življenja z namenom deljenja izkušnje


Jezus pravi: Sem krotak in v srcu ponižen. (Mt 11,29)
Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. (Mt 10,8)
Jezus je rekel bogatemu mladeniču: »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim /…/ Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21)

Lakomnost – tekma za denar in uspeh – vodi k nepravičnosti in razočaranjem. Duh deljenja, h razvijanju katerega nas vabi evangelij, je ena izmed poti upanja, ki jo moramo danes odpreti.

Izbira preprostega življenja je izvir svobode in veselja. Tako življenje postane manj naporno. Preprostost pomeni prozornost srca. Čeprav le-to ni lahkoverno, zavrača nezaupanje. Je nasprotje dvoličnosti. Omogoča nam brez strahu vstopiti v dialog z vsemi, ki jih srečujemo. Jezus nam kaže na kakšen način.

  • Kar zadeva materialne stvari, si nenehno prizadevajmo za bolj preprosto življenje. To nam bo navdih za medsebojno delitev nasproti človeškemu trpljenju, ponižujoči revščini, preizkušnjam migrantom ali nesoglasjem po svetu.
  • Podpirajmo drug drugega v uresničevanju pogumnih znamenj upanja v naših soseskah, pri študiju ali na delovnih mestih, s pomočjo družbenih ali okoljskih zavez.
  • Kako lahko živimo v večjem sožitju s stvarstvom preko preprostega in urejenega življenjskega sloga, da bomo lahko na ta način prispevali v boju proti ekološkim katastrofam in globalnemu segrevanju? Ta boj ni le za voditelje narodov; vsak lahko, na primer, porablja več lokalnih izdelkov, večkrat uporablja javni prevoz…
  • Ali lahko to vprašanje ostane živo v naših srcih: ali sem pripravljen slediti Kristusu, ki je nežen in ponižnega srca, izbrati pripadnost Njemu za vedno v preprostem ’Da’, v duhu radodarnosti?

Tretji predlog: Biti skupaj, da omogočimo živo izkustvo evangelija


Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. (Apd 2,46)
Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči. (1 Kor 12,4-5)
Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali. (Heb 13,2)

Sveto pismo pripoveduje zgodbo o dveh možeh, Petru in Korneliju, ki sta si močno nasprotovala, vendar sta se srečala ter tako odkrila resnico, ki jima je bila prej neznana. Morala sta biti skupaj, da sta razumela, da Sveti Duh ruši zidove in združuje tiste, ki mislijo, da so si tujci. Življenjska moč evangelija se pokaže šele, ko smo skupaj. (Preberi poglavji 10 in 11 v Apostolskih delih.)

Ko so kristjani razdeljeni po veroizpovedih ali znotraj iste Cerkve, je sporočilo evangelija nejasno. Ali bomo lahko hodili skupaj, ne da bi nas naše razlike ločevale? Če bomo mi kot kristjani našli način, da pokažemo, da je možna edinost v naši različnosti, bomo s tem pomagali celotnemu človeštvu, da bo bolj povezana družina.

  • Kristus združuje v eno skupnost moške in ženske, otroke in ostarele, vseh obzorij, jezikov in kultur, in tudi tiste iz držav, ki so si v preteklosti nasprotovali. Naj najdemo preproste načine kako to pokazati v krajih, kjer živimo.
  • Z namenom, da skupnost ostane živa, je poklicana, da gre ven iz sebe. Ali lahko razvijemo gostoljubje, ki je podobno Božjemu, do kristjanov, ki imajo zelo različna stališča od našega? Takšna odprtost srca zahteva prizadevanje za ’prevod’, saj so si lahko različne veroizpovedi in prepričanja kot tuji jeziki drug do drugega.
  • Če še živi spomin na nestrpnost med kristjani tekom zgodovine in vse vezi še niso razvozlane, se bomo kljub temu upali sprejeti drug drugega, si odpuščati, in se odpovedali ugotavljanju, kdo je imel prav in kdo ne? Ni sprave brez odpuščanja.
  • Gostoljubje gre z roko v roki s prepoznavanjem drugačnosti drugih. Ko nam njihova prepričanja ostajajo nerazumljiva, smo lahko vsaj pozorni na njihovo pristnost. Potrebna je prvina praznovanja pri odkrivanju drugih!

Četrti predlog: Naj raste prijateljstvo, da bi pripravili pot miru

Zato Jezusa ni sram, da jih imenuje brate. (Heb 2,11)
Jezus pravi: Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ’oče’, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. (Mt 23,8–9) Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati. (Mt 12,50)
Jezus pravi: Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. (Lk 13,29)

Prispevati k miru in mednarodni pravičnosti je še ena izmed poti, ki jo lahko odpremo danes.

Mir se na zemlji začne v srcu vsakega človeka. Najprej moramo spremeniti svoje srce, in ta sprememba zahteva preprosto preureditev: da omogočimo, da Božji Duh prebiva v nas, da sprejmemo mir, ki se bo razširil in ga bo ene osebe posredovala drugi. »Dosezi notranji mir in tisoči okoli tebe bodo rešeni.« (Serafim Sarovski, ruski menih, 1759–1833)

  • S svojim življenjem pišimo nove strani preproste solidarnosti, ki presegajo pregrade in stene: fizični zidovi, ki so zgrajeni v različnih delih sveta, kot tudi zidovi nevednosti, predsodkov in ideologij. Bodimo odprti za druge kulture in miselnosti.
  • Ne smemo dovoliti zavračanja tujcev, ki želijo vstopiti v naša srca, saj je odklanjanje drugih seme barbarstva. Namesto da vidimo tujce kot grožnjo našim življenjskim standardom ali naši kulturi, jih lahko sprejmemo kot člane iste človeške družine? Zakaj ne gremo obiskati beguncev, jih preprosto spoznati in poslušati njihove zgodbe? Potem – kdo ve? – lahko sledijo naslednji koraki solidarnosti.
  • Kako lahko spoznamo druge, ki so drugačni od nas? In delimo z vsemi, ki mislijo drugače, v dialogu, kjer zares lahko prisluhnemo drug drugemu, ne da bi razpravljali, še preden razumemo drugo osebo. Obvarujmo se obsojanja. Gradimo mostove. Molimo za tiste, ki jih ne razumemo in ki ne razumejo nas.
  • Znamenja solidarnosti se lahko pomnožijo izven meja verstev. Srečanje z verniki drugih verstev nas spodbuja k poglabljanju poznavanja lastne vere, medtem ko se sprašujemo, kaj nam Bog želi povedati in podariti preko teh bratov in sester, ki so tako drugačni od nas.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article22174.html - 18 October 2018
Copyright © 2018 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France