V spomin Janezu Pavlu II.

Duša, predana gradnji prihodnosti miru

Taizéjska povezanost s takrat bodočim papežem Janezom Pavlom II. sega triinštirideset let v preteklost. Brat Roger je Karola Wojtyło, takrat še pomožnega škofa v Krakowu, srečal leta 1962 na II. vatikanskem koncilu. Vsako jutro sta pred zasedanjem koncila oba molila v kapeli bazilike Svetega Petra, in tako sta se spoznala. Taizéjski bratje so nato mladega škofa povabili v svoje stanovanje v Rimu, da bi skupaj z njimi obedoval.

Ko je bil Karol Wojtyla krakovski nadškof, je dvakrat obiskal Taizé, leta 1964 in leta 1968. Kasneje je bil brat Roger ob različnih priložnostih povabljen, naj govori na letnih romanjih rudarjev v Šleziji na Poljskem. Kardinal Wojtyla je vodil ta romanja in vabil brate, da so bivali v njegovem domu v Krakowu.

Od leta 1978, ko je bil izvoljen za papeža, je vse do lanskega leta vsako leto sprejel brata Rogerja na zasebni avdienci. Brat Roger ga je tudi obiskal, ko je ležal v bolnišnici po atentatu leta 1981. Papež je v Rimu trikrat sprejel tisoče mladih na evropskih srečanjih ob koncu leta.

Med enim izmed svojih potovanj v Francijo se je papež 5. oktobra 1986 ustavil v Taizéju. To Pismo pripoveduje o tem obisku.

Ob Papeževi smrti

Pričevanje brata Rogerja

Papež Janez Pavel II. je v mnogih mladih prižigal upanje. Mnoge je spodbudil, naj zaupajo v Boga. Naše srce je polno hvaležnosti za službo miru in občestva, ki jo je opravljal več kot šestindvajset let.

JPEG - 12.3 ko

Bilo je leta 1962, na II. vatikanskem koncilu, ko sem srečal moža, ki je šestnajst let pozneje postal papež.

Janez Pavel II. me je vsako leto sprejel na zasebni avdienci in moje misli so se večkrat ustavile ob njegovih življenjskih preizkušnjah: v otroštvu je izgubil mamo in v mladosti še očeta in edinega brata. In rekel sem si: poskušaj najti besede, ki bi razveselile in potolažile njegovo srce. Pripovedoval sem mu o upanju, ki smo ga odkrivali med vsemi mladimi, in mu zagotavljal, da v naši skupnosti z zaupanjem zremo vanj.

Janez Pavel II. je, prežet z ognjem ljubezni do Cerkve in do človeške družine, storil vse, kar je bilo možno, da bi drugim posredoval ta plamen. Vesoljnosti Cerkve je vdihnil življenje, med drugim tudi tako, da je šel v večino držav sveta in se tam srečal z ljudmi, včasih zato, da bi jih izzval, pogosto zato, da bi jim izrazil Božje usmiljenje in sočutje. Več kot sto potovanj, ki jih je opravil, jasno priča o duši, ki je bila tako zelo predana gradnji prihodnosti miru.

Nedelja, 5. oktobra 1986

Janez Pavel II. obišče Taizé

Papež Janez Pavel II. se je odločil, da se med potovanjem po Franciji ustavi v Taizéju. Že od prejšnjega dne je v Lyonu, odšel pa bo še v Paray-le-Monial, Ars in Annecy.

JPEG - 12.6 ko

Cerkev sprave so razširili z velikimi šotori. Prišlo je sedem tisoč mladih. Vso noč tja do jutra so se nekateri izmed njih menjavali pri molitvi v tišini. Po prepevanju skupaj z mladimi bratje ob 8.30 zapustijo cerkev, da bi sprejeli papeža. Celotna regija je zavita v gosto meglo. Helikopterji niso mogli zapustiti hangarjev, zato mora papež odpotovati iz Lyona v navadnem avtomobilu.

Ko gre Janez Pavel II. mimo zvonov, mu megla preprečuje, da bi opazil, da so na največjem izmed petih zvonov v spomin na njegov obisk vgravirane besede, ki jih je izrekel, ko je nastopil svoje služenje: »Ne bojte se, na stežaj odprite vrata Kristusu!«

Ko vstopi v Cerkev sprave, se Janez Pavel II. usede na stol iz lesa in slame. Brat Roger mu, obkrožen z otroki, izreče nekaj besed dobrodošlice. Nato papež spregovori mladim. Pojasni jim, zakaj je prišel v Taizé in kaj Cerkev pričakuje od njih:

Cerkev potrebuje vaše navdušenje

« (...) Tako kot vi, romarji in prijatelji taizéjske skupnosti, tudi papež samo roma skozi Taizé. Toda v Taizé se napotimo tako, kot se napotimo k izviru vode. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom in sestram v svojih župnijah, šolah, univerzah in na vseh svojih delovnih mestih.

Danes je taizéjska skupnost v vseh Cerkvah in krščanskih skupnostih, in celo med najpomembnejšimi svetovnimi voditelji, znana po zaupanju, polnem upanja, po zaupanju v mlade. To jutro sem z vami predvsem zato, ker z njimi tudi jaz delim to zaupanje in upanje.

Dragi mladi, Cerkev potrebuje vaše navdušenje in vašo velikodušnost, da bi lahko svetu prinašala veselo evangeljsko oznanilo. Vi veste, da se lahko zgodi, da starejši po kakšnem težkem potovanju ali preizkušnjah, ki so jih prestali, zapadejo v strah ali utrujenost in dopustijo, da dinamizem, ki je znamenje vsakršne krščanske poklicanosti, oslabi. Prav tako se lahko zgodi, da institucije zaradi rutine ali pomanjkljivosti svojih članov niso vedno dovolj v službi evangeljskega sporočila. Zaradi tega Cerkev potrebuje vaše pričevanje, pričevanje upanja in gorečnosti, da bi lahko bolje izpolnila svojo vlogo v svetu.

Ne zadovoljite se s tem, da zgolj pasivno kritizirate ali čakate, da ljudje in institucije postanejo boljši. Pojdite naproti župnijam, študentskim organizacijam, različnih gibanjem in skupnostim ter jim potrpežljivo prinašajte moč mladosti in talente, ki ste jih prejeli. Podelite svoje zaupanje in podporo duhovnikom Cerkve – oni so v Jezusovem imenu vaši služabniki in zato jih potrebujete. Cerkev potrebuje vašo prisotnost in vaše sodelovanje. Če ostanete v Cerkvi, vas bodo zagotovo občasno vznemirjale delitve, notranje napetosti in žalostno stanje njenih članov, vendar pa boste od Kristusa, ki je Glava Cerkve, prejemali njegovo Besedo Resnice, njegovo Življenje in Dih Ljubezni, ki vam bo omogočal, da ga boste zvesto ljubili in da si boste upali tvegati svoje življenje v radostnem darovanju drugim ter tako živeti uspešno in veselo. (…)»

Ko papež konča svoj govor, za nekaj trenutkov sredi bratov poklekne v molitvi. Vsi zapojejo « Laudate omnes gentes, laudate Dominum » (« Hvalite, vsi rodovi, hvalite Jezusa»). Medtem ko mladi nadaljujejo s petjem v cerkvi in v šotorih, papež odide po stopnicah navzdol v bližnjo sobo, da bi se srečal z brati. Potem ko jih enega za drugim pozdravi, nagovori celotno skupnost.

Danes ste še mlajši

Papež brate opomni, da skupnost osebno pozna že dolgo časa: »Obiskal sem vas, ko ste bili mlajši. Toda danes ste še mlajši.« Spomni se obiska brata Rogerja na Poljskem ter njegovih besed o Devici Mariji in duhovništvu vesoljnega pastirja. Zato se je Janez Pavel II. »očitno čutil dolžnega, pa ne od zunaj, ampak v svojem srcu, da vas obišče«. Misleč na dve evropski srečanji mladih, ki sta že potekali v Rimu, papež še doda: »Rim je vedno odprt za vaš obisk skupaj z mladimi.«

Nato papež skupnosti zapusti pisno sporočilo, ki se bratov globoko dotakne. Brat Roger bo to sporočilo vključil v Taizéjske izvire, knjigo, ki povzema osnovna spoznanja o življenju skupnosti.
Čas je za odhod. Janez Pavel II. odide iz cerkve in se napoti proti avtu, ko se nenadoma odloči vrniti se v cerkev in še zadnjič pozdraviti mlade. »Moram vam povedati, da odhajam,« jim pove, »z žalostjo. Toda papež mora ubogati! Papež ima veliko nadrejenih!« Razleže se smeh, ki mu kmalu sledi aplavz. In ko se papež odpravi na pot, se znova začne petje. (pod sliko) Papež moli v Cerkvi sprave s skupnostjo in mladimi.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article2412.html - 18 November 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France