Svetopisemsko besedilo s komentarji

Ta premišljevanja o svetem pismu naj bi bila način iskanja Boga v tišini in molitvi v vsakdanjem življenju. Enkrat na dan si lahko vzameš trenutek za prebiranje svetopisemskega odlomka in kratkega spremljajočega besedila in zatem premisliš o vprašanjih. V manjših skupinah od 3 do 10 ljudi se lahko zberete in si izmenjate misli in mogoče si vzamete čas za molitev.

JPEG - 31.8 ko

2019

September

Jeremija 15,15-21: Prerokove preizkušnje
Ti veš, Gospod,
spomni se me in zavzemi se zame!
Maščuj se zame nad mojimi preganjalci!
V svoji potrpežljivosti mi ne vzemi življenja!
Vedi, da zaradi tebe trpim zasmehovanje.
Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral,
tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca,
kajti tvoje ime je priklicano name,
Gospod, Bog nad vojskami.
Nisem sedèl v krogu veseljakov,
da bi se zabaval;
spričo tvoje roke sem sedèl samoten,
ker si me napolnil s togoto.
Zakaj je moja bolečina brezkončna
in moja rana neozdravljiva,
da se ne more zaceliti?
Postal si mi varljiv hudournik,
voda, na katero se ni mogoče zanesti.
Zato tako govori Gospod:
Če se spreobrneš, storim, da se vrneš
in boš spet stal pred menoj.
Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega,
boš kakor moja usta.
Oni se morajo obrniti k tebi,
ti pa se ne smeš obrniti k njim.
Tedaj naredim iz tebe
z bronom utrjen zid proti temu ljudstvu.
Bojevali se bodo proti tebi,
pa te ne bodo premagali,
ker sem jaz s teboj,
da te rešim in osvobodim,
govori Gospod.
Osvobodim te iz rok hudobnih
in odkupim iz pesti nasilnikov.
(Jer 15,15-21 SSP)

Jeremija, Hilkijájev sin, je več let pozorno opazoval, kako so Izraelovo ljudstvo in njegovi voditelji izzivali nesrečo. Leta 586 pr. Kr. so Jeruzalem končno oplenili Babilonci, svetišče je bilo uničeno in mnogo prebivalcev odpeljanih. V obdobju, ki je vodilo do babilonskega izgnanstva, so pomembne politične in verske osebnosti skušale pomiriti ljudi. Govorili so, da bodo našli potrebne rešitve, in poleg tega, so dodali nekateri, kaj se jim pa lahko zgodi, če je Bog z njimi. Jeremija se ni strinjal. Menil je, da je situacija veliko slabša, kot so vsi govorili, in da Bog ni nikakršno začasno božanstvo. Le velika sprememba bi lahko preprečila prihajajočo katastrofo.

Knjiga preroka Jeremije ni lahko branje. Situacijo bi lahko primerjali z opazovanjem zdravnika, ki skuša prepričati svojega pacienta, da spremeni nezdrav način življenja, medtem ko istočasno družina in prijatelji vztrajajo, da oni vedo, kaj je najbolje zanj. Presenetljivo Jeremija nikoli ne obupa povsem in celo predvidi, najbolj očitno v poglavjih 29 in 31, prihodnost, ki bo prišla za trenutnimi težavami. Toda ves čas ostaja resen. Kako naj se ukrepa, če narod ni sposoben globlje videti svojih težav? Ali je okrevanje sploh možno, če nikogar ne skrbi glede bolezni? Vse to je terjalo visok davek v prerokovem življenju. Jeremijo so večinoma jemali kot nadlogo in pesimista, pogosto so se norčevali iz njega in celo kruto ravnali z njim.

Jeremijeva zgodba bi bila dovolj zanimiva že, če ne bi bilo še ene značilnosti te knjige, zaradi katere je nekaj enkratnega med preroško literaturo. Na veliko mestih se Jeremija obrne k Bogu in moli na izrazito oseben in iskren način. Te molitve, pogosto imenovane Jeremijeve izpovedi ali žalostinke (11,18-23; 12,1-6; 15,15-21; 17,14-18; 18,18-23; 20,7-13; 20,14-18), nam ponujajo vpogled v prerokov lastni boj. Kaj je za Jeremijo pomenilo, da je govoril s svojim ljudstvom tako, kot je? Kako je nadaljeval navkljub upiranju ljudstva? Je to vplivalo na njegov odnos z Bogom, in če da, na kakšen način?

V molitvi, ki jo najdemo v poglavju 15, Jeremija začne neposredno: »Ti veš, Gospod, spomni se me in zavzemi se zame!« Toda nenadoma postane maščevalen: »Maščuj se zame nad mojimi preganjalci! V svoji potrpežljivosti mi ne vzemi življenja! Vedi, da zaradi tebe trpim zasmehovanje.« (v. 15) Ostra sodba, ki jo je moral izreči, ga je naredila ranljivega, zato je obupan. A ton se hitro spet spremeni. Govori o sreči. Božjo besedo opisuje na skoraj telesen način, ko pravi: »Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca« (v. 16). V razponu le nekaj vrstic Jeremija potuje preko višav in globeli, preko ekstremov človeškega razumevanja. Njegov boj ni le z zunanjim odporom. Jeremija v svojem lastnem mesu nosi tako Božje veselje kot neobčutljivost ljudstva. To nasprotje brez vidne razrešitve je notranje neznosno. »Zakaj je moja bolečina brezkončna in moja rana neozdravljiva, da se ne more zaceliti?« (v. 18) Jeremija nato pride do zaključka: če ni vidne razrešitve, ozdravljenja, potem je Bog sam pomanjkljiv. »Postal si mi varljiv hudournik, voda, na katero se ni mogoče zanesti.«

Ali je šel prerok predaleč in prelomil z Bogom? Bog odgovori z jezikom in podobami, ki zvenijo kot tiste, s katerimi je prvič klical Jeremijo (1,18-19): »Če se spreobrneš, storim, da se vrneš ... Ne bodo te premagali, ker sem jaz s teboj, da te rešujem.« Božje zaupanje je neomajno. Tudi če ni trenutne rešitve za prerokovo dilemo in dilemo ljudstva, Jeremija lahko ve, da pot naprej še vedno obstaja.

- Kljub temu da sta Jeremijev kraj in čas tako drugačna od našega, kakšne vzporednice vidim med njegovo in našo situacijo? Ali obstajajo »rane«, ki težijo naše ljudi, naš svet, s katerimi se težko soočimo, a jih je treba priznati in zdraviti?

- Kaj me preseneti pri Jeremijevi molitvi? Se lahko kaj naučim iz njegovega načina pogovarjanja z Bogom?



Druga razmišljanja ob Svetem pismu

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article2431.html - 20 September 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France