Svetopisemsko besedilo s komentarji

Ta premišljevanja o svetem pismu naj bi bila način iskanja Boga v tišini in molitvi v vsakdanjem življenju. Enkrat na dan si lahko vzameš trenutek za prebiranje svetopisemskega odlomka in kratkega spremljajočega besedila in zatem premisliš o vprašanjih. V manjših skupinah od 3 do 10 ljudi se lahko zberete in si izmenjate misli in mogoče si vzamete čas za molitev.

JPEG - 31.8 ko

2019

November

Gostoljubje na sovražnem ozemlju (Jn 4,4-15)
Jezus je moral iti skozi Samarijo. Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina.« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,4-15 SSP)

»Judje nočejo imeti stika s Samarijani.« Oblasti odsvetujejo potovanja v dežele, s katerimi nimajo diplomatskih odnosov. Jezus je z odhodom k Samarijancem veliko tvegal. Med obema narodoma je bil globok prepad. V Matejevem evangeliju je Jezus celo rekel: »Ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto!« (Mt 10,5).

Luka pripoveduje o dogodku, za katerega se zdi, da opravičuje ta nasvet: ko se je Jezus želel ustaviti v samarijski vasi, ga njeni prebivalci niso želeli sprejeti (Lk 9,51-56). In po Janezovem evangeliju je bila med Judi ena najhujših žaljivk obravnavati nekoga kot »Samarijana« (Jn 8,48).

Kakšno nasprotje zgodbi o srečanju pri Jakobovem studencu! Ne samo, da Jezus prečka Samarijo brez incidentov, marveč je tudi lepo sprejet in ostane kar dva dni. Gledano z zgodovinskega stališča, je malo verjetno, da mu je verjelo veliko prebivalcev, kot pravi Janez (Jn 4,39). Sodeč po Apostolskih delih je šele čez nekaj let »Samarija sprejela Božjo besedo« (Apd 8,14).

Toda Janez, tako kot mnogi svetopisemski pisci, govori na »preroški način«: drugo ob drugega postavlja in v eni sliki združuje Jezusov kratek postanek v Samariji in sprejem, ki so ga njegovi učenci doživeli kasneje. Prvi Jezusovi učenci, ki so bili izgnani iz svojih domov zaradi vere v Jezusa, in so bili Židje, tako kot Jezus, so morali zapustiti Jeruzalem in oditi v Samarijo.

Konec prvega stoletja, ko je Janez pisal svoj evangelij, je mnogo preganjanih kristjanov moralo iskati gostoljubje v tujini. Pripovedovati o tem, kako je sam Jezus prosil za gostoljubje tam, kjer ni bil doma, jim je bilo torej v veliko oporo. Janez ne skriva dejstva, da tudi Jezusu ni bilo lahko prositi za gostoljubje na sovražnem ozemlju.

Pri Jakobovem studencu je Samarijanka najprej dala Jezusu vedeti, da ni nujno dobrodošel. Dala mu je čutiti, da se bo ona odločila, ali bo pil ali ne. Celo norčuje se iz njega: »Nimaš s čim zajeti vode!« Jezus ne dovoli, da bi ga njeno zbadanje vznemirilo. Nežno obrne situacijo. Tisti, ki je začel s prošnjo za kanček gostoljubja – malce vode, tekom pogovora postane tisti, ki ponuja neprekosljivo gostoljubje: izvir vode, ki se ne bo nikoli posušil.

Iti nasproti ljudem, s katerimi nimamo nobenih odnosov, je težko. Lažje je ponuditi gostoljubje, kot ponižno prositi zanj. A Jezus nam kaže pot: ko ljudi, ki jih ne poznamo, prosimo za gostoljubje, postanemo zmožni nuditi gostoljubje.

- Zakaj si Jezus upa prositi za gostoljubje na sovražnem ozemlju?

- Kaj je značilno za gostoljubje, ki ga dajemo, in gostoljubje, ki ga prejemamo?

- Mi je lažje, kadar ponujam gostoljubje ali kadar ga prejemam? Kako se počutim, kadar moram prositi za gostoljubje?



Druga razmišljanja ob Svetem pismu

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article2431.html - 12 November 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France