Klic k spravi med kristjani

Ko je brat Roger leta 1940 zapustil Genevo, da bi začel s taizejsko skupnostjo, ga je gnalo predvsem tole: čutil je, da kristjani z medsebojno spravo ne morejo odlašati in jo prelagati na prihodnost, če želijo biti kvas miru za človeštvo. Veliko let pozneje je svoje osebno potovanje opisal takole:

“Zaznamovalo me je pričevanje, ki ga je izžarevalo življenje moje babice; ko sem ji sledil, sem odkril svojo lastno krščansko istovetnost. V sebi sem vero svojih korenin spravil s skrivnostjo katoliške vere, ne da bi prekinil občestvo s komerkoli.”

Pot, ki jo je odprl brat Roger, je težavna in zahtevna. Še vedno je nismo nehali raziskovati.

V Kristusu pripadamo drug drugemu. Ko so kristjani ločeni, postane evangeljsko sporočilo neslišno.

Kako lahko odgovorimo na nove izzive naših družb, še zlasti na izziv sekularizacije in medsebojnega razumevanja med kulturami, ne da bi zbrali skupaj darove Svetega Duha, ki so v vseh krščanskih družinah? Kako lahko posredujemo Kristusov mir vsem, če sami ostajamo ločeni?

Ne zapravljajmo več vse te energije z nasprotovanjem med kristjani, včasih celo znotraj iste skupnosti! Kaj, če bi se večkrat znašli skupaj v božji navzočnosti, v poslušanju Besede, v tišini in slavljenju:

Enkrat na mesec, morda na tri mesece,
lahko povabimo tiste, ki živijo v naših mestih, vaseh ali pokrajinah
na “vigilijo za spravo.”
 [1]

Pri pripravi takšne vigilije se mladi lahko odpravijo in gredo drugim nasproti, v drugo skupnost, v drugo gibanje ali skupino; povabijo lahko celo mlade, ki iščejo vero.

In rodila se bo želja, da bi skupaj storili vse, kar je mogoče storiti. To, kar nas povezuje, je pomembnejše od tega, kar nas ločuje; ta resničnost mora sijati iz našega življenja!

Izmenjava darov med različnimi krščanskimi izročili se je že začela. V Taizéju vidimo, da prek skupne molitve in osebnih srečanj raste vzajemno spoštovanje in da se takšna izmenjava rojeva sama od sebe.
 
Vsako krščansko izročilo je na zelo dober način razvilo svoj vidik skrivnosti vere.
 
Vzhodni kristjani od nekdaj poudarjajo Kristusovo vstajenje, ki že preoblikuje svet. Kaj ni to vzrok, da so mnogi od njih lahko vzdržali desetletja trpljenja v preteklih stoletjih? Vzhod je z veliko zvestobo ohranil nauk cerkvenih očetov. Meništvo, ki ga je dal zahodu, je v celotno Cerkev vdihnilo življenje kontemplacije. Bi se zahodni kristjani tem zakladom lahko bolj odprli?
 
Kristjani reformacije poudarjajo naslednje evangeljske resničnosti: Bog ponuja svojo ljubezen svobodno in brezpogojno; s svojo Besedo prihaja k vsakomur, ki jo posluša in uresničuje; preprosto zaupanje vere vodi v svobodo božjih otrok; skupno petje omogoča božji Besedi, da prodira v nas. Kaj to niso vrednote, bistvene za vse kristjane?
 
Katoliška Cerkev je skozi zgodovino ohranjala zavest o vesoljnosti občestva v Kristusu. Nenehno je iskala ravnotežje med krajevno Cerkvijo in vesoljno cerkvijo. Ena ne more obstajati bre druge. Služenje občestvu je na vseh ravneh pomagalo ohranjati enodušnost vere. Kaj ni mogoče, da bi vsi krščeni storili korak naprej v širjenju razumevanja te službe?
 
Onkraj skupnosti je bistvenega pomena, da se razvije izmenjava darov med celinami. Evropski kristjani lahko denimo veliko dobijo od Cerkva na drugih celinah. V zahvalo za vse, kar so te Cerkve dobile od Evrope, ji danes lahko posredujejo evanegeljsko svežino.
 
Kristusove priče in mučenci nas vodijo k istemu občestvu. Hranijo naš up in našo odločenost za iskanje vidne edinosti med vsemi kristjani.

[1Spletna stran www.taize.fr [http://www.taize.fr] (“molitev in petje”) vsak mesec ponuja očrt takšne vigilije ter svetopisemskega premišljevanja, ki lahko služi za uvod k pogovoru v skupini po molitvi. Razume se, da takšna pobuda ne nadomešča molitve v domači župniji ali skupnosti.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article5721.html - 20 November 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France