Svetopisemska beseda

Usmiljenje

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« (Mt 5,7). Jezus usmiljenim ne obljubi nič več kot to, kar že živijo – usmiljenje. V ostalih blagrih obljuba vsebuje nekaj več, vodi dalje: žalostni bodo potolaženi; čisti v srcu bodo Boga gledali. Toda kaj več bi Bog lahko dal usmiljenim? Usmiljenje je polnost Boga in človeških bitij. Usmiljeni že živijo Božje življenje.

»Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje eleos. Ta beseda nam je znana iz molitve Kyrie eleison, ki je klic po Gospodovemu usmiljenju. V grški verziji Nove zaveze je eleos običajen prevod za hebrejsko besedo hesed. Hesed je ena najlepših besed v Svetem pismu. Pogosto je prevedena preprosto kot ljubezen.

Hesed, usmiljenje ali ljubezen, je del besednjaka zaveze. Z Božje strani pomeni neomajno ljubezen, zmožnost obdržati odnos živ za vedno, ne ozirajoč se na to, kaj se zgodi: »moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe« (Iz 54,10). Ker je Božja zaveza z njegovim ljudstvom zgodba o prelomljenih obljubah in ponovnih začetkih (2 Mz 32-34), je jasno, da ta brezpogojna ljubezen vključuje odpuščanje in mora nujno biti usmiljena.

Eleos se uporablja tudi kot prevod druge hebrejske besede, rachamim. Ta se pogosto uporablja skupaj z besedo hesed, a je čustveno bolj nabita. Dobesedno pomeni črevesje – je množinska oblika besede rechem, maternica. Usmiljenje ali sočutje v tem primeru pomeni ljubezen, ki jo čutiš, globoko naklonjenost matere do svojega majhnega otroka (Iz 49,15), nežnost očeta do svojega potomca (Ps 103,13), močno ljubezen med brati in sestrami (1 Mz 43,30).

Usmiljenje v svetopisemskem pomenu je mnogo več kot samo en vidik Božje ljubezni. Usmiljenje je na neki način Božje bitje. Bog Mojzesu trikrat pove svoje ime. Prvič mu reče: »Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3,14). Drugič: »Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti« (2 Mz 33,19). Usmerjenost stavka je ista, toda milost in usmiljenje sta zamenjana z bitjem. Za Boga biti to, kar je, pomeni biti milostljiv in izkazovati usmiljenje. To se potrdi v tretji razglasitvi Božjega imena: »Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (2 Mz 34,6).

To zadnjo obliko so prevzeli tudi preroki in psalmisti, posebno v Psalmu 103, v 8. vrstici. V osrednjem delu (vrstice 11–13) se psalmist čudi neverjetnemu obsegu Božjega usmiljenja: »Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna …«. Usmiljenje je potemtakem Božja vzvišenost, njegova transcendenca. A hkrati tudi Božja človečnost, če lahko tako rečemo: »Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki …«. Tako vzvišen in hkrati tako blizu, da lahko odnese vse zlo: »Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.«

Usmiljenje je, kar je v Bogu najbolj božje, in tudi, kar je najbolj vzvišeno v človeških bitjih. »On te krona z dobroto in usmiljenjem,« pravi Psalm 103. Ta vrstica bi morala biti prebrana v luči vrstice iz Psalma 8, kjer je rečeno, da Bog krona človeška bitja »s slavo in častjo«. Ustvarjena po Božji podobi so človeška bitja poklicana, da z Bogom delijo slavo in lepoto. A to, da smo lahko resnično deležni Božjega življenja, nam omogočata dobrota in usmiljenje.

Jezusove besede »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) odmevajo staro zapoved »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Jezus je Božji svetosti podelil obraz usmiljenja. Usmiljenje je najčistejši odsev Boga v človeškem življenju. »Prek usmiljenja do svojega soseda si podoben Bogu« (sv. Bazilij Veliki). Usmiljenje je Božja človečnost. In je tudi Božja prihodnost človeških bitij.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article7118.html - 19 March 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France