Srečanje v Bruslju

Kardinal Daneels udeležencem srečanja

Ob dveh priložnostih je kardinal Daneels, nadškof Malines-Bruslja, nagovoril udeležence: da bi jim izrekel dobrodošlico (30. decembra) in na spontan in improviziran način, da bi se od njih poslovil (1. januarja).

Četrtek zvečer (30. december 2008): "Nocoj se Bog smehlja."

(Brat Alois) Evropsko srečanje v Bruslju! S kardinalom Daneelsom nas veže njegovo dolgoletno prijateljstvo z bratom Rogerjem. Govorila sta tudi o projektu, ki je danes postal resničnost. Hvala, kardinal Daneels, da ste nas povabili.

Kardinalu Daneelsu se zahvaljujemo, da je v svoje povabilo vključil tudi druge krščanske skupnosti. Veseli smo, da so nocoj tukaj z nami predstavniki ortodoksne, protestantske in katoliške Cerkve. Sedaj nam bo spregovoril kardinal Daneels.

(Kardinal Danneels) Več kot šest milijard nas je na tem planetu in Bog nas prosi, da na njem živimo skupaj. Ampak tega ne zmoremo. Nocoj pa nas Bog gleda in je navdušen. Da, Bog je vesel, da vidi to živo primero nove človečnosti. 40.000 mladih skupaj v molitvi, tišini in miru. Da, nocoj se Bog smehlja.

Bog nam daje luč v temi, ki nas obkroža. Vsakemu od nas je Bog, ko nas je ustvaril, dal luč naše razumnosti, notranji radar, ki ne more, da ne bi iskal resnice. Božji kompas, ki ne dovoli, da bi zatavali. Kajti vsi iščemo resnico, tako verujoči kot neverujoči. Ampak, Bog nam daje luč vere: zvezdo iz Betlehema, ki nocoj sije nad Brusljem: Jezus je naša luč. Razsvetli našo razumnost, Gospod, in poživi našo vero.

Ampak v teh težkih časih potrebujemo upanje bolj kot karkoli drugega. Upanje ni rezultat naravnega optimizma. Ne, na svetu je preveč obupa, da bi se zadovoljili s preprostim, brezskrbnim občutkom sreče ali pa naravnim veselim razpoloženjem. Potrebujemo Božje upanje, utemeljeno v obljubah, ki jih daje Bog. Upanje je srčna mišica naše duše. Nikoli ga ne zadane kap. Gospod, daj nam upanje: daj nam Jezusa.

Bog nam daje srce, da ljubimo. Ni dovolj, da jasno vidimo zaradi vere, ali da bi živeli od upanja. V tem hladnem svetu potrebujemo toplino ljubezni. Ampak kaj pa je ljubezen, prava ljubezen? Predvsem, da se sprejemamo taki, kot smo in se Bogu zahvaljujemo, da nas je take ustvaril. Kajti, ustvarjeni od Boga, smo dobri. Ljubezen je tudi v sprejemanju drugih, takih, kot so in ne takih, ko ti bi si mi želeli, da so ali sanjamo, da so. Ljubezen drugega pušča takega kot je. Ljubezen je realistična.

Ljubezen je vedno prva. Ne čaka, da nas bo drugi ljubil prvi in da bo potem začela ljubiti nazaj. Ljubezen je vedno prva. Ničesar ne pusti naprej. Ni posesivna; ne skuša nadzorovati drugega. Podarja samo sebe in je predvsem dar, ki nas osrečuje. Kot je rekel Jezus: »Več sreče je v dajanju kot v prejemanju.«

Četrtek zvečer (1. januar 2009): "Zahvaljujem se Bogu!"

Zahvaljujem se Bogu za te blagoslovljene dni, te dni milosti, ki smo jih preživeli. Še nikoli v zgodovini Bruslja in vse Belgije še nismo doživeli takega božiča!

Zahvaljujem se Bogu, ker je vsak večer, blizu Atomija, ki je simbol tistih, ki stvari raziščejo v njihovo globino, 40.000 mladih prišlo raziskovat Božje stvari. Še posebej se zahvaljujem za trenutke tišine v srcu praznovanj. Takrat Sveti Duh v nas ustvari votlino, nekakšne majhne jasli, v katerih se lahko rodi dete Jezus.

Zahvaljujem se Bogu za brate iz Taizéja, ki so dolge mesece gradili te jasli in tukaj ustvarili betlehemski hlevček, ki je vreden, da nas sprejme; nas in Kristusa, Gospoda.

Zahvaljujem se Bogu za stotine prostovoljcev, ki so v teh dneh bili kot pastirji. Kaj so prinesli? Malo volne in malo mleka, vse kar so imeli: volno svojega časa in mleko svoje razpoložljivosti.

Zahvaljujem se Bogu za vse, ki so prišli v teh dneh. So kot modri, ki so prinesli svoja darila, zlato svoje vere, kadilo, ki se dviga in ponazarja njihovo upanje, in dragoceno miro svoje dobrodelnosti. Naj bo hvaljen Bog za tako številne sinove in hčere!

In na koncu, zahvaljujem se Bogu za tisoče družin, ki so gostile številne mlade v teh dneh. Rekli so si: Gostilničar v Betlehemu ni imel prostora v svojem gostišču … mogoče v Betlehemu ni prostora, ampak, v Bruslju in v Belgiji bo prostor! Prepričan sem, da če nas danes gostilničar iz Betlehema vidi z neba, si mora govoriti: »Če bi vedel, bi odprl vrata.« In družine odgovarjajo: »me smo to storile.«

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article8017.html - 12 November 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France