Pismo 2009

Pismo iz Kenije

Med 26. in 30. novembrom 2008 se je v Nairobiju zbralo 7000 mladih iz različnih delov Kenije, iz drugih afriških držav in tudi z drugih celin. Po srečanju v Johannesburgu v Južni Afriki leta 1995 je bilo to drugo mednarodno srečanje, ki ga je taizéjska skupnost organizirala v Afriki. To postajo »romanja zaupanja na zemlji« je gostilo več kot osemdeset župnij različnih Cerkva v Nairobiju. Srečanje je skušalo pomagati pri ustvarjanju zaupnejših odnosov ter pri preseganju zgrešenih pogledov na druge, porojenih iz pomanjkanja stikov med ljudstvi in iz ran zgodovine.
Po majhnih skupinah bratov, ki delijo življenje najrevnejših, je taizéjska skupnost na afriški celini navzoča že 55 let. V teh letih so bratje prebivali v Alžiriji, na Slonokoščeni obali, v Nigru, Ruandi in Keniji. Nekaj bratov že šestnajst let živi v Senegalu, v pretežno islamskem predelu Dakarja.
Desmond Tutu, upokojeni anglikanski nadškof južnoafriškega mesta Cape Town, piše: »Afrika je kraj, kjer križanje in vstajenje najdeta svoj najgloblji pomen in kjer je ustvarjanje zaupanja in sprave vsakodnevna resničnost. ... Vsi smo Božji otroci in v Kristusu ni Ruandcev ali Kongovcev, ni Burundijcev ali Kenijcev, ni Nigerijcev ali Južnoafričanov; vsi smo eno v Kristusu Jezusu. Vem, da je to sporočilo, ki ga oznanja tudi taizéjska skupnost, in da je solidarna z nami, ko ga skušamo posredovati v Južni Afriki, po vsej afriški celini in drugod po svetu, kjer je treba ›strah pred tujci‹ še vedno spreminjati v prijateljstvo in spravo in zaupanje.«
V Afriki preizkušnje ne jemljejo občutka za dostojanstvo, ki ga je tolikokrat mogoče opaziti med najrevnejšimi. Življenjske težave ne preženejo radosti; resnost položaja še ne pomeni, da ni mogoče plesati. Mnogi se nočejo vdati brezupu. V njihovih prvih vrstah so pogosto ženske; z domiselnostjo in vztrajnostjo prevzemajo številne odgovornosti za družino in družbo.
Navkljub delitvam, ki celino razdvajajo, si mnogi pogumno prizadevajo za spravo in pomiritev. Za kristjane to pomeni vztrajanje pri upanju, h kateremu so poklicani: da je vez krsta v Kristusu močnejša od delitev. Nekateri afriški kristjani so to prepričanje svoje vere plačali z življenjem.
Spodnje »Pismo iz Kenije«, ki ga je brat Alois napisal za leto 2009, je bilo objavljeno med evropskim srečanjem mladih, ki je v Bruslju konec decembra 2008 združilo 40.000 mladih.

Družba in človeške navade se po vsem svetu spreminjajo z veliko naglico. Širijo se možnosti za razvoj, kakršnih še ni bilo, hkrati pa raste tudi negotovost in skrb za prihodnost postaja vse očitnejša. [1]

Če naj tehnični in ekonomski napredek stopata z roko v roki z večjo človečnostjo, je treba na vsak način iskati globlji smisel za obstoj. Spričo utrujenosti in nemoči, ki ju občutijo mnogi, vznikne vprašanje: kaj je izvir, odkoder črpamo življenje?

Že stoletja pred Kristusom je na izvir pokazal prerok Izaija, ko je zapisal: »Tisti, ki upajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč; tekajo, pa ne opešajo; hodijo, pa ne omagajo.« [2]

Veliko številnejši ljudje kot nekoč ne zmorejo več najti poti k temu izviru. Celo samo ime Boga je obteženo z nesporazumi ali docela pozabljeno. Je mogoče, da sta izginotje vere in izguba občutka za mikavnost življenja povezani?

Kako lahko v sebi očistimo ta izvir? Ali ne s pozornim prisluškovanjem božji navzočnosti? Tam lahko črpamo upanje in radost.

Izvir nato spet zažubori in naše življenje dobi smisel. Sposobni smo sprejeti odgovornost za svoje življenje—ga sprejeti kot dar in ga nato sami podarjati tistim, ki so nam zaupani.

Čeprav je naša vera drobna, pride do preobrata, po katerem se naše življenje ne vrti več okrog nas. Ko Bogu odpremo vrata lastnega srca, mu pripravimo pot, po kateri prihaja tudi za mnoge druge.

Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje

Da, Bog je navzoč v vsakem človeku, naj ta veruje ali ne. Od prve strani dalje Sveto pismo na prelep in pesniški način opisuje, kako Bog vsakemu človeku podarja svoj dih življenja. [3]

S svojim življenjem na zemlji je Jezus razkril neskončno božjo ljubezen do vsakega človeka. S tem, da se je podaril do konca, je božjemu »da« dovolil prodreti v zadnje globine našega človeškega položaja. [4] Po Kristusovem vstajenju ne moremo več obupavati nad svetom ali nad seboj.

Tedaj smo božji dih, Svetega Duha, prejeli za vedno. [5] Po svojem Duhu, ki prebiva v naših srcih, Bog pritrjuje temu, kar smo. Nikoli se ne moremo naveličati naslednjih besed preroka Izaije: »Pri tebi bo Gospodova radost, tvojo deželo bodo imenovali Poročena.« [6]

Zato sprejmimo to, kar smo ali kar nismo; sprejmimo celo odgovornost za vse, česar si nismo izbrali, pa nas vendarle dela to, kar smo. [7] Upajmo si biti ustvarjalni celo s tem, kar ni popolno. In našli bomo svobodo. Celo v vsej preobremenjenosti bomo svoje življenje sprejeli kot dar in vsak dan kot božji danes. [8]

Poklicani k preseganju samih sebe

Če je Bog v nas, hodi tudi pred nami. [9] Sprejema nas, kakršni smo, hkrati pa nas priteguje onkraj nas samih. Včasih vrže naše življenje iz tira ter zmeša naše namene in načrte. [10] Jezusovo življenje nam pomaga, da lahko začnemo na stvari gledati s tega zornega kota.

Jezus je dovolil, da ga Sveti Duh vodi naprej. Nikoli se ni nehal zanašati na nevidno navzočnost Boga, svojega Očeta. To je bil temelj njegove svobode, zaradi katerega je dal svoje življenje za ljubezen. V Jezusu se Bog in svoboda nista medsebojno izključevala, temveč sta se vzajemno utrjevala. [11]

V vseh nas je želja po absolutnem; po njem hrepenimo z vsem svojim bitjem—telesom, dušo in umom. Žeja po ljubezni gori v vsakem človeku, od dojenčkov do starcev. Še tako intimna človeška bližina je ne more povsem zadovoljiti.

Te želje pogosto dojemamo kot pomanjkanje ali kot praznino. Včasih smo zaradi njih lahko raztreseni. Vendar pri njih še zdaleč ne gre za nepravilnost, saj so del našega bitja. Dar so; v sebi že vsebujejo božji klic, naj se odpremo.

Ta vsakega človeka vabi, naj se vpraša: Za kakšen korak naprej naj se odločim zdaj? Pri tem ne gre nujno za to, da bi »storili več«. To, k čemur smo poklicani, je več ljubezni. Če se hoče ljubezen izraziti, potrebuje vse naše bitje; sami moramo poiskati način, kako posvečati pozornost bližnjemu in kako to storiti brez odlašanja.

Tisto malo, kar zmoremo, moramo storiti

Vzajemna pomoč pri poglabljanju vere

Preveč mladih se čuti osamljene na svojem notranjem potovanju. Dva ali trije si lahko med seboj že pomagajo, se pogovarjajo in molijo skupaj, celo s tistimi, ki trdijo, da so bližje dvomu kakor veri. [12]

Ta vrsta medsebojne delitve lahko najde močno podporo, kadar postane del krajevne Cerkve. [13] Župnija je skupnost skupnosti, kjer se zbirajo vse generacije in kjer si ljudje ne izbirajo drug drugega. Cerkev je božja družina, občestvo, ki nas priteguje iz osame. Tam smo dobrodošli; tam božji »da« našemu obstoju postane stvarnost; tam najdemo nepogrešljivo božjo tolažbo. [14]

Ko bi bile župnije in mladinske skupine predvsem kraji iskrene naklonjenosti in zaupanja, kraji gostoljubja, kjer so tudi najšibkejši deležni pozornosti!

Preseganje pregrad v naših skupnostih

Kaj ni opazovanje sveta »od spodaj« [15] ena od nujnih nalog, če mislimo sodelovati pri graditvi tesneje povezane človeške družine? Takšen pogled pomeni tudi veliko preprostost življenja.

Sporazumevanje postaja danes vedno lažje, hkrati pa družbe ostajajo izrazito predeljene. Tveganje vzajemne brezbrižnosti se še naprej povečuje. Začnimo s preseganjem pregrad v naših skupnostih! Pojdimo naproti tistim, ki trpijo! Obiščimo tiste, ki so zanemarjeni ali zlorabljeni! Pomislimo na priseljence, ki so nam tako blizu in hkrati pogosto tako zelo daleč! [16] Kjer narašča trpljenje, pogosto začne naraščati tudi število konkretnih projektov, teh resničnih znamenj upanja.

Za spopad s krivico in s pretečimi konflikti ter za spodbujanje k delitvi snovnih dobrin se je treba nujno opremiti z znanjem. Tudi vztrajanje pri študiju ali pri strokovnem izobraževanju lahko pomeni služenje drugim.

Obstajajo sramotne oblike uboštva in krivice, ki so očitne vsem, obstajajo pa tudi druge, manj opazne oblike uboštva. Ena od njih je osamljenost. [17]

Predsodki in nesporazumi včasih prehajajo iz generacije v generacijo ter lahko privedejo do nasilja. Obstajajo tudi oblike nasilja, ki se zdijo nedolžne, vendar v resnici povzročajo veliko škodo in ponižujejo druge. Ena od njih je posmeh. [18]

Kjerkoli smo, naj bomo sami ali z nekaj drugimi, lahko poiščemo konkretne stvari, ki jih v stiski lahko naredimo. Tako bomo odkrili Kristusovo navzočnost celo tam, kjer ga ne bi pričakovali. Po svojem vstajenju od mrtvih je navzoč med ljudmi. Pred nami stopa po poteh sočutja. In že zdaj po Svetem Duhu prenavlja obličje zemlje.

[1Navkljub svetovnim gospodarskim dosežkom in upanju na razvoj se siromašna predmestja v mnogih državah širijo, namesto da bi se krčila, mnoge, zlasti mlade, pa stiska brezposelnost. V Afriki silovit tehnični napredek grozi, da bo zadušil občutek za postopno dozorevanje, ki je s svojimi sadovi tako močno navzoč v tradicionalnem načinu življenja. Še več, tudi solidarnost med družinskimi člani in etničnimi skupnostmi postaja vse šibkejša. Kako je mogoče to vrednoto ponovno oživiti in jo razširiti onkraj meja družin in etničnih skupnosti? To bi pomagalo zajeziti odhajanje tolikšnega števila mladih, ki jih pritegujejo države z višjim življenjskim standardom, čeprav sami pogosto ne zmorejo pretehtati posledic takšne odločitve.

[2Iz 40,31. Ko je prerok izrekel te besede, je bila utrujenost že dejstvo. »Rekel sem: Zaman sem se trudil, v votlo in prazno sem potratil svojo moč« (Iz 49,4). In spet drugje: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda prerok zbuja upanje: »Gospod je večni Bog. Omagujočemu daje moč« (Iz 40,28-29).

[3V resnici obstajajo številne ovire, ki lahko življenje zadušijo: različne oblike krivice, nasilje okrog nas in v nas, duh tekmovalnosti, naše napake, strah—ali zaprtost—pred drugačnim, pomanjkanje samozavesti ...

[4V obsežnih predelih Afrike, denimo med masajskimi kristjani, vidijo Kristusa kot starejšega brata. To se sklada s pojmovanjem prvih kristjanov: Kristus je »prvorojenec« med mnogimi brati in sestrami (Rim 8,29). S svojo smrtjo in vstajenjem Jezus presega družinsko in etnično solidarnost (prim. Kol 1,18-20).

[5V svetopisemskih jezikih sta »dih« in »duh« ista beseda. Preroki so oznanjali, da bo po Svetem Duhu v ljudeh prebival sam Bog (Ezk 36,26-27). S Kristusovim prihodom, njegovo smrtjo in vstajenjem smo Svetega Duha prejeli »brez vsake mere« (Jn 3,34). Odtlej je božji dih med človeštvom nenehno na delu, da se bo to nekega dne lahko združilo v eno samo Kristusovo telo.

[6Iz 62,1-4.

[7Sprejeti odgovornost za trenutno stvarnost ne pomeni sprejeti vse povprek ali se pasivno prepuščati dogodkom. Včasih smo se primorani z besedo ali dejanjem upreti krivičnemu položaju.

[8Ena prvih knjig brata Rogerja je imela naslov Živeti božji danes (1958). Brat Roger je vztrajal pri tem, kako pomembno je, da so verni v polnosti navzoči v sodobni družbi; da se ne zatekajo v nostalgijo za preteklostjo in da ne bežijo v iluzijo prihodnosti. Le v sedanjem trenutku se lahko srečamo z Bogom in v njem zakoreninimo lastno življenje.

[9Afriški kristjan, sveti Avguštin, je v četrtem stoletju zapisal tole molitev: »Globlji si bil v meni kot moja najgloblja notranjost in višji kot moja najvišja misel« (Izpovedi 3.6.11).

[10»Moje poti niso vaše poti«, govori Gospod (Iz 55,8). Tudi Devica Marija je sprejela pogled onkraj lastnega trenutka in celo nedoumljivo smrt svojega sina v prepričanju, da ostaja Bog zvest svoji obljubi življenja.

[11Med sinodo škofov v Rimu oktobra 2008 je kardinal Danneels, mechelensko-bruseljski nadškof, dejal: »Moč Besede že vsebuje svobodo v odzivu tistega, ki posluša. Moč božje Besede je ravno v tem; poslušalčeve svobode ne odpravlja, temveč jo utemeljuje.«

[12Jezus je rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

[13Prvi kristjani »so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42). V Afriki, pa tudi v latinski Ameriki in v nekaterih azijskih deželah se kristjani ne srečujejo le po župnijah, temveč tudi po pokrajinah, po vaseh, po majhnih cerkvenih skupnostih. Skupaj molijo in se vzajemno podpirajo. Človeška toplina in osebna zavezanost vsakega posameznika pomagata ustvarjati Cerkev kot kraj pristnega občestva.

[14V Afriki na Cerkev pogosto gledajo kot na božjo družino, na Boga pa kot na mater, ki tolaži. Že prerok Izaija je napisal: »Gospod govori: Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil« (Iz 66,13). Prim. tudi Iz 49,13-15. Takšno gledanje na Cerkev nas sili k prizadevanju za edinost. Ne moremo se preprosto pasivno sprijazniti s tem, da božja družina ostaja razklana na množico različnih denominacij.

[15Čeprav je nemški teolog Dietrich Bonhoeffer pripadal razmeroma privilegiranemu družbenemu razredu, se je zaradi sodelovanja v odporu znašel v nevarnosti, ki ga je slednjič privedla v zapor in v smrt. Leta 1943 je zapisal: »Ostaja nam neskončno dragocena izkušnja; na velike dogodke svetovne zgodovine smo se naučili gledati od spodaj, iz perspektive izločenih, osumljenih, zlorabljenih, nemočnih, zatiranih in preziranih—na kratko, tistih, ki trpijo.«

[16Čeprav si danes na srečo prizadevamo ohranjati kulture, ki jim grozi izginotje, je res tudi to, da se nobena kultura ne razvije v vakuumu. V dobi globalizacije mešanje kultur ni le neizogibno; za naše družbe predstavlja prednost.

[17Na to nas spominja kenijski pregovor: »Ni človeka, ki ne more osiroteti.«

[18V Taizéjskem pravilu (1954) je brat Roger napisal: »Posmeh, ta strup za skupno življenje, je zahrbten zato, ker se pod njegovo prevleko lučajo takoimenovane resnice, ki si jih nihče ne upa izreči naravnost. To je strahopetnost, saj se pred drugimi uničuje bratov dober glas.«

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article8019.html - 16 October 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France