Pot sprave

Brat Roger

Ob različnih priložnostih je brat Roger skušal ubesediti svoje videnje krščanske edinosti. V besedilu Klic k spravi med kristjani je brat Alois citiral naslednje besede ustanovitelja Taizéja:

Zaznamovalo me je pričevanje, ki ga je izžarevalo življenje moje babice; ko sem ji sledil, sem odkril svojo lastno krščansko istovetnost. V sebi sem vero svojih korenin spravil s skrivnostjo katoliške vere, ne da bi prekinil občestvo s komerkoli.

Osebno potovanje brata Rogerja se začne z notranjo spravo. Jezus je s svojim življenjem razglasil in izrazil Božjo ljubezen do vsakega človeka brez izjeme. Vedoč, da je Jezus občestvu svojih učencev zaupal poslanstvo pričevanja za to ljubezen, in vedoč, da se je preko stoletij to občestvo razbilo na kose, ki so brezbrižni ali celo sovražni drug do drugega, se je brat Roger, ko je bil še mlad, vprašal, kaj bi se dalo storiti, da bi bilo občestvo skladno s svojim sporočilom. Vedel je, da sam zase nihče ne more rešiti vseh problemov, teoloških in drugih, ki so razdelili Kristusovo telo, Cerkev. Hkrati je, soočen z nujno potrebo po oznanjanju evangelija, vedel, da ostati pasiven zanj ni možno. Njegov sklep: začnimo pri sebi in širimo naše videnje Cerkve tako, da se odpremo darovom vere, upanja in ljubezni, ki jih živijo kristjani drugih tradicij.

Izbira brata Rogerja je vključevala videnje Cerkve, ki je bilo povsem drugačno od običajnega videnja ljudi. Nagnjeni smo k temu, da si predstavljamo krščansko pokrajino kot sestavljeno iz različnih veroizpovedi in denominacij, ki obstajajo ena ob drugi, vsaka pa trdi, da je resnični Kristusov dedič. Toda to človeško videnje je zavajajoče. Gledano z Božjimi očmi, je Cerkev lahko samo ena. Cerkev ni resničnost tekmovanja, ampak občestva. Vsi, ki po Kristusu živijo v občestvu z Bogom, so po tem občestvu vodeni tudi v življenje v občestvu drug z drugim: »Po ljubezni, ki vas združuje, bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,« nam govori Jezus (Jn 13,35).

Zato moramo spremeniti naš način gledanja in namesto tega, da si Cerkev zamišljamo kot mnoštvo skupnosti, ki niso v odnosih med seboj, videti Cerkev kot eno samo resničnost v procesu gradnje (glej Ef 4,15-16). Če je vsak del krščanskega ljudstva bolje razvil nekatere vidike skrivnosti vere, ali se torej lahko premaknemo bližje vidni enosti, ne da bi bili pozorni do darov drugih duhovnih družin? V Klicu k spravi brat Alois navede nekaj teh darov, ki so jih preko stoletij živele zgodovinske Cerkve. Ko jih poskušamo odkriti in poglobiti, vsak posameznik in vsako občestvo pripravlja skupno srečanje, preko katerega bi Cerkev postala vidnejše znamenje evangelija, ki naj bi ga razglašala.

Brata Rogerja, ki je bil rojen v protestantski družini, je njegova izbira vodila, da je šel nazaj v čas pred razkoli 16. stoletja in ponovno odkril veliko katoliško tradicijo. Zelo zgodaj je postal občutljiv in pozoren tudi do zakladov vere Vzhodne Cerkve. Pri tem ni nikoli želel prelomiti občestva z nikomer ali biti simbol zavrnitve za ljudi, ki so mu posredovali vero. Vsaka ideja »spreobrnitve«, prestopa iz ene denominacije v drugo, mu je bila povsem tuja. Vedno so ga navdihovale Jezusove besede: »Ne razvezat, temveč dopolnit sem prišel.« (Mt 5,17). To dopolnitev je skušal pričakovati in živeti tako v svojem osebnem življenju kot v življenju skupnosti, ki jo je ustanovil.

Ta sprava, zakoreninjena v srcu, seveda ne sme ostati notranja resničnost. Če Kristusova Cerkev ne more ponovno najti svoje vidne enosti, kako naj potem odpre pot miru svetu, v katerem vedno prežijo konflikti in razkoli? Brat Roger je bil prepričan, da ta enost ne more biti preprosto le sad teoloških ali diplomatskih dogovorov. Najprej in predvsem je zakoreninjena v molitvi. V Klicu k spravi brat Alois vabi vse kristjane k »vigiliji za spravo« vsak mesec ali vsake tri mesece. To stori zato, da poudari dejstvo, da je Kristus tisti, ki nas združuje, ko nas vabi, naj stopimo v občestvo med njim in njegovim Očetom v Svetem Duhu (glej 1 Jn 1,3; Jn 14,23). Le takšno občestvo lahko nudi razklanemu svetu obljubo trajne sprave.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article8192.html - 19 October 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France