Srečanje v Poznanu

Razmišljanja brata Aloisa

Vsak večer srečanja, med večerno molitvijo, je brat Alois nagovoril zbrane mlade. Besedila njegovih razmišljanj so objavljena na tej strani.

JPEG - 31.4 ko

Torek zvečer (29. december 2009)

Veliko veselje je, da smo spet skupaj. Že četrtič smo zbrani na srečanju na Poljskem - dvakrat v Varšavi, enkrat v Vroclavu in sedaj v Poznanu. Že četrtič mladi iz vse Evrope odkrivate čudovito gostoljubnost poljskih družin.

Ko ste prispeli, ste prejeli Pismo s Kitajske. Pri pisanju pisma me je vodilo vprašanje: Zakaj bi danes verovali? Kaj so razlogi, zaradi katerih nekdo verjame v Boga, v Jezusa Kristusa?

Skupaj z dvema bratoma smo bili tri tedne na obisku pri kristjanih na Kitajskem. Še posebej se me je dotaknilo duhovno hrepenenje prisotno pri mnogih mladih. Srečal sem se z mladimi neverniki, ki se obračajo k veri.

Starejša gospa nam je povedala: “Po toliko letih, ko izražanje vere ni bilo mogoče, sedaj prihaja vedno več nekristjanov gledati, kako živimo.”

Eden izmed mladih nam je razložil, da je kitajska duša vedno verjela v nebesa in onstranstvo. Pretekla desetletja tega niso izbrisala. Na srečo se je v zadnjih letih materialna plat življenja izboljšala, vendar pa mnogi čutijo duhovno praznino in iščejo življenjski smisel.

Ali se na Zahodu, kljub zelo drugačni zgodovini, nismo znašli v enaki situaciji? Ekonomski napredek in trenutni klic, da se sprašujemo o tem napredku, nam ne dovoljujeta, da bi še naprej zapirali oči. Ne moremo se izogniti vprašanju: “Kaj lahko usmeri moje življenje? Kateri cilj, ki ga lahko izberem, je vreden truda?”

Vsi čutimo, da mora priti do korenitih sprememb na svetu. Družbene strukture in vzorci mišljenja iz preteklosti dokazujejo, da so neprimerni in nezadostni, da bi zagotovili, da bi posamezniki in narodi lahko živeli skupaj v miru.

Vendar pa hkrati odkrivamo, da potrebna sprememba, še posebej podroben pregled svetovnega ekonomskega in finančnega sistema, ni mogoča brez spremembe v človeškem srcu. Kako naj položimo temelje za pravičnejši sistem, če pa nekateri še naprej želijo kopičiti premoženje na račun drugih?

Skupaj smo tukaj, tako da vsak od nas lahko začne oz. poglobi spremembo v srcu.

Iz katerega vira lahko črpamo, da bi dosegli to spremembo? V vsakem človeškem srcu je hrepenenje, žeja po življenju v polnosti. To je hrepenenje po ljubiti in biti ljubljen. Jutri dopoldne, v majhnih skupinah, se boste pogovarjali o tem hrepenenju, ki je vsem nam skupno.

Vendar pa hkrati vsi izkušamo, da je to hrepenenje le redko izpolnjeno in nikoli za vedno. To nam ne jemlje poguma, ampak nam omogoča, da vedno znova in znova odkrivamo občestvo z Bogom. Kaj ni ta žeja v nas od Boga vtisnjeno znamenje, tako da se lahko obračamo k njemu?

Torej, zakaj danes verovati?

Ekonomski napredek, pa naj bo še tako pomemben, ne more pogasiti naše najgloblje žeje. Ta žeja naše srce odpira za poslušanje glasu Svetega Duha, ki nam noč in dan šepeta: “Ljubljeni ste od vekomaj in za vedno in stiske, pa naj bodo še tako težke, ne morejo zbrisati te ljubezni.”

In takrat se naše srce spremeni. In ne samo naše srce, tudi naš pogled in naše obnašanje. Postanemo bolj zmožni opažati: brez, da bi bili naivni, postanemo bolj zmožni za dialog, za seganje k drugim, da bi naše življenje naredili za romanje zaupanja. In na ta način bomo kot kristjani prispevali k podobi novega sveta, ki nastaja.

Otrok: Vsak večer bomo našteli in molili za nekaj držav, ki so prisotne. Nocoj pozdravljamo mlade iz Norveške, Švedske, Finske, Danske, Islandije, Portugalske, Španije, Italije in Malte.

Sreda zvečer (30. december 2009)

(Brat Alois) Že več let so mi mladi iz Poljske v Taizéju govorili: “Pridite v Poznan za Evropsko srečanje!” Zelo smo veseli, da je danes to mogoče. Za nas brate je ljubezen do Poljske del zapuščine brata Rogerja. Tako je bil pozoren do Poljske in njenih mladih.

Zahvaljujemo se našemu dragemu prijatelju nadškofu mons. Gadeckemu, da nas je povabil. Zahvaljujemo se ekumenskemu svetu, ki združuje predstavnike katoliške, pravoslavne in protestantske Cerkve, da so prišli v Taizé in potrdili vabilo. Zahvaljujemo se županu Poznana, ki je podprl ta prijetna povabila. Sedaj nam bo spregovoril nadškof, sam pa bom spregovoril ob koncu naše molitve.

Nadškof mons. Stanislav Gadecki: "Veseli smo, da ste prišli"

Skupaj z oblastmi in prebivalci Poznana z okolico, s predstavniki drugih Cerkva in cerkvenih občestev, pozdravljam vse mlade, ki ste prispeli z Vzhoda in Zahoda, s Severa in Juga Evrope, prav tako pozdravljam vse, ki ste prispeli z drugih kontinentov. Zelo smo veseli, da se prišli in radi bi vas sprejeli na najboljši možen način. Vašo prisotnost spoštujemo kot veličasten dar naši škofiji, najstarejši na Poljskem, ter vsem Cerkvam in cerkvenim občestvom, ki so tu prisotna, mestu Poznanu in vsej Poljski.

Toplo pozdravljam brata Aloisa in vse brate Skupnosti iz Taizéja. Zahvaljujem se vam, da ste za naslednjo postajo romanja zaupanja na Zemlji izbrali mesto Poznan, kjer se je Poljska rodila in kjer se je začela njena zgodba o krščanskem življenju. Od tu prihaja tudi brat Marek, prvi Poljak, ki se je pridružil vaši Skupnosti. Od tu prihaja tudi skupina zelo predanih mladih, ki zelo dobro poznajo ideale Taizéja. Verjamejo, da vsi mladi tvorijo eno družino božjih otrok, ne ozirajoč se na razlike v jeziku, kulturi in narodnosti, kot tudi ne glede na različno zgodovinsko, kulturno in versko ozadje.

Brat Roger, ustanovitelj ekumenske skupnosti v Taizéju, je jasno videl, da za to veliko družino mladih, razprtije med kristjani predstavljajo težavo. Enako je bil prepričan, da kristjani lahko edinost, ki jo je tako želel Kristus, najdejo samo preko ekumenizma, ki se hrani z Božjo besedo, s praznovanjem Evharistije, molitvijo in premišljevanjem. Včasih – v liturgiji zgodnje Cerkve – je škof po pridigi zaklical: Conversi ad Dominum. Po teh besedah so verniki vstali in se obrnili na vzhod, torej proti Kristusu. Da, samo preko tega, da skupaj gledamo h Kristusu, bomo našli edinost, ki si je tako želimo.

Danes, trideset let po rojstvu gibanja “Solidarnosti”, ki je zaznamoval začetek procesa, ki je povrnil svobodo v mnogih državah našega kontinenta, in je pomenil začetek novega obdobja v združevanju Evrope, je čas, da se vprašamo: Ali danes v Evropi in na drugih kontinentih resnično razmišljamo o svobodi? Kaj počnem s svojo svobodo? Nedavno potovanje brata Aloisa na Kitajsko daje še večji poudarek potrebi, da se vprašamo prav ti dve vprašanji.

Dragi mladi prijatelji! Še enkrat vas vse lepo pozdravljam in upam, da bodo vaša srca, napolnjena z različnimi upanji in željami, v Poznanu našla gotov odgovor na vsa vaša vprašanja, da bi se jih dotaknil Bog ter da bi spoznala resnično veselje!

Brat Alois: "Odločitev za preprostost"

Včeraj sem vam povedal: Skupaj smo tukaj, tako da vsak od nas lahko začne oz. poglobi spremembo v srcu.

Kako lahko tako spremembo v srcu dosežemo? V osnovi ne gre za moč volje. Šele, ko se obrnemo k Bogu, se naše srce spremeni. Bog je tisti, ki ga spremeni. Ali si lahko vsak dan vzamemo čas za obračanje k Bogu?

V molitvi Bog vedno pride na srečanje z nami. Sveto pismo si dovoli reči, da je v Bogu žeja, da bi bil v občestvu z vsakim človeškim bitjem. Bog prihaja k nam po Kristusu. Evharistija je najbolj jasen izraz tega, kar nam je dano. Po njej sprejemamo njegovo življenje. Evharistija je velika skrivnost; prejmemo jo lahko le v duhu otroštva in češčenja.

Že od nekdaj je Marija dokaz tega, da Bog prihaja k nam. Zato se lahko tudi obračamo k njej. Tukaj na Poljskem sta vera v Evharistijo in češčenje Marije omogočili, da so mnogi z zaupanjem v Boga preživeli velike preizkušnje v zgodovini.

Po Svetem Duhu Bog prebiva v nas in nam tam govori, predlaga ideje in načrte, prav tako pa nam govori po naših željah. Kako lahko prepoznamo ta notranji glas? Naše srce preplavlja obilje želja in prizadevanj. Veliko različnih stvari hočemo imeti, včasih celo takšne, ki si nasprotujejo.

Pomembno je, da svoje želje razvrstimo. Niso vse slabe, pa tudi dobre niso vse. Potrpežljivo se moramo naučiti, katerim bomo dali prednost in katere bomo pustili ob strani.

To, da razvrstimo naše želje, da sprejmemo to, da ne moremo imeti vsega, ter da se odpremo k drugim, nas obvaruje pred osamljenostjo in nas vodi k temu, da z drugimi delimo to, kar imamo. Kako to, da materialno bogastvo pogosto spremlja zapiranje pred drugimi, izguba resničnih stikov?

Da, mnogi med nami se želimo odločiti za to težko dosegljivo obvezo: odločitev za preprostost življenja.

Odločitev za preprostost odpira naša srca k deljenju. Mnoge pobude deljenja in humanitarne pobude so znotraj našega dosega. Tukaj v Poznanu vidimo toliko mladih, ki hodijo po tej poti in nas po njej lahko vodijo.

Mislim tudi na nekatere redovnice, ki sem jih obiskal na Kitajskem. Ustalile so se v Sečuanu, kjer so bili hudi potresi leta 2008. Trpečim prinašajo pomoč. Vendar pa o svoji veri ne morejo govoriti. Lahko so le tiha navzočnost, odsev deteta Jezusa, ki se je rodil v tišini Betlehema.

Z dvema bratoma smo obiskali Kitajsko, ne da bi tja kaj prinesli, pač pa zato, da bi prisluhnili tamkajšnjim kristjanom. Da bi jim prisluhnili, zanje molili, še posebej, ko iz njihove dežele prihajajo pretresljive novice. Ko smo poslušali te redovnice, smo bolje razumeli pot deljenja, preprostosti in nesebičnosti. Ena izmed njih nam je povedala: “Po mnogih mesecih dela z ljudmi, se mnoge izmed nas soočamo z občasnim dvomom. Zakaj je toliko trpljenja?” Druga je rekla: “Ko vidim, kako smo nezmožne pomagati ljudem, se počutim kot Marija pod križem.”

Spet druga nam je povedala: “Prosili so nas, naj ne govorimo o veri. To je težko, vendar svojo poklicanost sedaj še bolje razumem. Biti blizu ljudem je že življenje evangelija. Ljudje domnevajo, da naša življenja imajo smisel, čeprav ga morda ne razumejo.”

Lahko pričevanje teh kitajskih redovnic podpre naše upanje in pogum, da bomo izbrali preprostost?

Otrok: Vsak večer naštejemo in molimo za nekaj držav, ki so prisotne. Nocoj pozdravljamo mlade iz Belorusije, Rusije, Turkmenistana, Uzbekistana, Ukrajine, Gruzije, Albanije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Romunije, Črne gore, Litve in Slovaške.

Pozdravljamo mlade iz Kitajske, Hong-Konga, Koreje, Japonske, Indije, Indonezije, Singapurja, Filipinov, Malezije, Vietnama, Izraela in Cipra.

Pozdravljamo kardinale, nadškofe, škofe, duhovnike in pastorje katoliške, pravoslavne in protestantskih Cerkva Poljske in drugih držav. Pozdravljamo predstavnika predsednika Poljske in politične voditelje mesta Poznan z okolico.

Četrtek zvečer (31. december 2009)

Pred dvajsetimi leti, kmalu po padcu berlinskega zidu, je bilo prvo evropsko srečanje na Poljskem praznovanje na novo našle svobode, čas velikega veselja.

To je bil čas navdušenja; sedaj pa smo namesto tega v času odločitev in stanovitnosti.

Ali danes dovolj razmišljamo o pomenu svobode? Svoboda pomeni, da se lahko odločimo, kako bomo razporedili svoje prioritete. Svoboda pomeni, da se ne predamo negativnim nagnjenjem v nas samih. Svoboda nam omogoča, da se bojujemo proti strukturam nepravičnosti v naših družbah.

Svoboda tudi pomeni, da lahko izražamo našo vero. Med našim nedavnim obiskom na Kitajskem so nam mnogi povedali o trpljenju, ki so ga njihovi starši morali prestajati zaradi vere. Mnogi med vami, ki prihajate iz Poljske in drugih držav srednje in vzhodne Evrope, imate starše in stare starše, ki vedo, kaj pomeni trpeti zaradi vere.

Bogu se želimo zahvaliti za tiste kristjane, ki so vztrajali in ostali verni. Danes smo lahko povezani s kristjani na Kitajskem. Dotakne se jih, ko jim povemo, da v Taizéju vsak petek zvečer molimo zanje.

Nocoj bi še posebej rad spregovoril mladim Poljakom. Imate globoke korenine v veri. Skozi stoletja se je med vami razvila in ohranila tradicija, ki vam je omogočala, da ste prestali velike preizkušnje. Zelo pogosto te korenine izvirajo v vaših družinah in župnijah, kjer ste odrasli.

Danes se trudite prenoviti izražanje vere in to je dobro. Zunanji izrazi se lahko spremenijo. Včasih se celo morajo spremeniti, da bi luč vere na nas sijala z novim sijajem.

Vendar pa bo to iskanje uspešno le, če boste iskali z roko v roko z razumevanjem tradicije, ki ste jo prejeli. To je izziv: ustvariti nekaj novega in se pri tem opirati na tradicijo. Naša majhna taizéjska Skupnost bi vam še naprej rada stala ob strani pri vašem iskanju. Od vaše dežele smo prejeli toliko, da čutimo, da moramo ostati povezani z vami na vaši poti.

Luč, ki so jo otroci prižgali in smo jo delili drug z drugim prihaja od daleč: plamen je bil prinesen iz votline Jezusovega rojstva v Betlehemu.

Ta plamen miru in prijateljstva obstaja, da bi svetil vsem človeškim bitjem. Tako ne moremo sprejeti dejstva, da na svetu narašča neenakost, da imajo le nekateri korist od ekonomskega razcveta, medtem, ko večina doživlja revščino. Želimo izbrati življenje v preprostosti in tako promovirati deljenje, solidarnost in odgovorno uporabo virov našega planeta.

Da, luč miru je za vsa človeška bitja. To nas vodi k nadaljevanju našega romanja zaupanja na Zemlji. Naj naštejem nekaj naslednjih korakov:

V naslednjem letu se bodo v Taizéju srečanja nadaljevala vsak teden. V avgustu bomo počastili spomin na brata Rogerja: pet let bo odkar nas je zapustil. Praznovali bomo tudi sedemdeseto obletnico Taizéja.

Prav tako bodo srečanja na Portugalskem, v Sarajevu, na Norveškem in v Mariboru.

Čez eno leto bo spet Evropsko srečanje, v državi, ki ni še nikoli gostila srečanja. Srečanje bo od 28. decembra 2010 do 1. januarja 2011 na Nizozemskem, v Rotterdamu.

(po Nizozemsko) Priprava na srečanje se je z velikim navdušenjem začela že pred nekaj meseci. Kakšno veselje je videti vse Cerkve, ki v svoji različnosti prihajajo skupaj in se trudijo pokazati nov obraz Cerkve. Hvala Nizozemcem!

Naše romanje se je v zadnjih letih razširilo s srečanji v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Zakaj? Globalizacija nam, kljub dvoumnostim, ki jo spremljajo, predstavlja nove priložnosti za izražanje univerzalnosti našega občestva v Kristusu.

Kot je bilo oznanjeno že lansko leto, bo peto azijsko srečanje mladih čez nekaj tednov, v začetku februarja, na Filipinih, v Manili. Nekaj mladih s Filipinov je danes tukaj z nami in zagotavljajo, da so njihova vrata in srca široko odprta za sprejem tistih, ki bodo prišli.

Po Aziji se bomo vrnili v Latinsko Ameriko. Od 8.-12. decembra 2011 bo drugo srečanje v Latinski Ameriki v Santiagu v Čilu.

Čilenci so danes tukaj z nami: duhovnik, odgovoren za pastoralo mladih, oče Galo in številni mladi. Eden izmed njih, Claudio, nam bo kratko spregovoril:

(po Špansko) Pred tremi leti so nas mladi iz Bolivije povabili na prvo srečanje v Latinski Ameriki. Naslednja postaja romanja zaupanja bo v naši državi. Za mlade iz Čila in Latinske Amerike bo to priložnost za okrepitev vezi občestva in obnovitev zaveze, da bodo apostoli Jezusa Kristusa in misijonarji njegovega kraljestva. Z velikim veseljem vas vabimo na srečanje v Santiago v Čile.

Otrok: Nocoj pozdravljamo mlade iz Moldavije, Armenije, Hrvaške, Madžarske, Bolgarije, Slovenije, Estonije, Latvije, Češke, Italije in še posebej mlade iz Aquille, ki so spomladi doživeli potres.

Pozdravljamo tudi mlade iz Čila, Brazilije, Mehike, Portorika, Kube, Kolumbije, Argentine, Venezuele, Kanade in Združenih držav Amerike.

Petek zvečer (1. januar 2010)

Zelo smo hvaležni za sprejem, ki smo ga prejeli. Prisrčna zahvala družinam in vsem tistim, ki ste tako darežljivo odprli vrata svojih domov. Hvala vsem cerkvenim voditeljem, ki ste podpirali pripravo srečanja. Prav tako hvala mestnim oblastem za vaše sodelovanje.

V teh dneh srečanja je vsak lahko odkril, da nismo sami. Pripadamo občestvu vernikov. Tu, na Poljskem, smo videli, da je vera v Kristusa neločljiva od pripadnosti Cerkvi. Bolj kot kadarkoli prej je pomembno, da ne pobegnemo, pač pa da vztrajamo, da bi lahko izrazili našo ljubezen, do tega edinstvenega občestva, ki je Cerkev.

Vsak večer sem govoril o našem obisku na Kitajskem, ker sem čutil, kako izredno je biti povezan s kristjani v tej deželi. Kitajska je bila zelo dolgo časa zaprta država. Toda danes se ji ne moremo izogniti; ta dežela nam je veliko bližje, kot se zavedamo.

Rad bi spregovoril o dveh osebah, ki sem ju srečal na tem potovanju. V Šanghaju sem se srečal s 93-letnim škofom, ki je bil zaradi vere zaprt 23 let. V najtežjih letih je mislil, da bodo vse religije izginile s Kitajske, da ne bo več vere in da se bodo misijonarji morda lahko vrnili šele po stotih letih. Vendar pa so se stvari odvile drugače, kot je pričakoval. Po toliko letih v zaporu si je upal prevzeti odgovornosti.

Pričevanje 80-letnega protestantskega pastorja je bilo eno najmočnejših. 27 let je preživel v delovnem taborišču, najprej zaprt, potem pa v izgonu daleč od doma. Povedal nam je, da so bili v tem taborišču skupaj kristjani različnih veroizpovedi: pastorji, duhovniki in celo škof. Potem je vstal, povzdignil glas in rekel: “Vem, da je le eno Kristusovo telo in v njem smo vsi združeni. To sem izkusil.”

Dodal je: “V času, ko Cerkev ni bila vidna, je nevidna Cerkev vsekakor obstajala. Pri življenju so me ohranjale besede iz preroka Izaija, kjer Bog pravi: Moja pota niso vaša pota.” Na moje vprašanje, kako vidi prihodnost, je odgovoril: “Ne poznam prihodnosti, poznam pa Boga. Vodil nas bo korak za korakom.”

Na Kitajskem so kristjani, ki ravno tako, kot ta pastor, iščejo spravo. To je nujno tako med veroizpovedmi, pa tudi znotraj vsake Cerkve. V tem se jim v Taizéju čutimo zelo blizu.

Tako kot na Kitajskem, se tudi na Zahodu pojavlja nova žeja po notranjem življenju, pozornost do onstranstva se obnavlja. To je znamenje upanja.

Nastopil je vaš čas, dragi mladi, da se zaveste, da ste vi tisti, ki morate drugim posredovati zaupanje v Boga. Čeprav ste morda razumeli le malo evangelija – udejanjite to, kar ste razumeli. Pogovarjajte se s prijatelji, ki o veri še ne vedo ničesar, na poti vere spremljajte otroke.

Poznate prijatelje, ki ob odraščanju izgubljajo vez s krščanskim občestvom, ne nujno zaradi zavestne odločitve, pač pa zaradi spleta okoliščin. Jim boste šli naproti in jim pomagali iskati poti za obnovitev njihovega odnosa z vero?

Nekateri med vami boste v prihodnjih letih osvojili veliko znanja in spretnosti pri svojem študiju ali delu. Naj vaša vera ne ostane na ravni v otroštvu naučenih fraz. Ko se vrnete domov, vztrajajte pri iskanju poti za poglobitev vašega razumevanja skrivnosti vere.

Kaj nam ostaja od tega srečanja? Danes popoldne ste skupaj skušali najti poti za obnavljanje vašega poguma. Nekaj besed poljske svetnice Urszule Ledohowske nas lahko ohranja budne: “Vedno na poti, nikoli izkoreninjeni.”

Da, v veri smo romarji. Za vse nas so in bodo preizkušnje na poti. Včasih se zdi, da nas te tako prevzamejo, da nas podpora družine in prijateljev ne dosežeta. Kaj naj torej storimo? Ali ni naš odgovor na osebne preizkušnje in preizkušnje drugih, da ljubimo več?

Te dni smo prepevali spev, ki nas lahko spremlja na poti domov. Začne se z besedami iz Janezovega evangelija: “Bóg jest miłością. Bog je ljubezen.”

Spev se nadaljuje z besedami, ki jih je prav tu na Poljskem spregovoril papež Janez Pavel II, ljubljeni papež, ki je vedno podpiral našo skupnost, naše delo z mladimi ter prizadevanja za spravo med kristjani. To so besede: “Miejcie odwagę zyc dla miłości; imejte pogum živeti za ljubezen.”

Otrok: Nocoj pozdravljamo mlade iz Avstrije, Švice, Anglije, Irske, Francije, Nemčije, Nizozemske, Luksemburga, Belgije, mlade iz Kazahstana in vse mlade na Poljskem.

Pozdravljamo mlade iz Toga, Senegala, Kenije, Kameruna, Eritreje, Južne Afrike in Avstralije.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article9693.html - 18 November 2019
Copyright © 2019 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France