TAIZÉ

Ljubljana, maj 2012

Mozaik srečanj sredi slovenske pomladi

 
V slovenski prestolnici je od 28. aprila do 1. maja 2012 potekalo mednarodno srečanje mladih. Ta nova postaja na romanju zaupanja na zemlji je mladim iz mnogih držav omogočila, da so izkusili slovensko gostoljubnost in se ukoreninili v veri.


Na bregovih Ljubljanice je lepota prvih pomladanski dni pripomogla k radosti, ki jo je bilo čutiti v starem mestnem jedru. Kakor v mozaiku je vsak od sodelujočih, prostovoljcev ter vernikov v mestu prispeval svoj delček; različnost držav, generacij, kultur in krščanskih veroizpovedi pa je izražala resnično univerzalnost Cerkve.

Pri nekaterih je to srečanje zbudilo spomin na srečanje pred petindvajsetimi leti, ki je prav tako potekalo v Ljubljani in ga je brat Alois v svojem razmišljanju omenil že prvi večer srečanja:

Sedaj smo v Ljubljani naredili nov korak »na romanju zaupanja na zemlji«. Pri tem se je dobro spomniti, da se je to potovanje začelo pred mnogimi leti. Še posebej se spominjamo tistega koraka pred 25 leti, pri katerem je sodelovalo mnogo vaših staršev. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je bil brat Roger že precej let pred tem v Sloveniji na čudovitem srečanju v Stični. Medtem smo bili vodeni naprej po poti proti svobodi. Čeprav je ta pot včasih težka in prepredena z ovirami, se želimo znova zahvaliti za to svobodo in pogumno iti naprej.

Tudi mladi se še spominjajo sporov, zaradi katerih je bil ta del Evrope pred dvajsetimi leti razdeljen. Stefan iz južne Avstrije je zapisal:

Še vedno sem močno pod vtisom dragocenih pogovorov, ki sem jih doživel v svoji gostiteljski družini, srečanj v času delavnic ter seveda skupnih molitev. Odrastel sem v avstrijskem mestu blizu slovenske meje in sem tudi sam občutil soočenja iz devetdesetih let. Videl sem vozila, ki so se namestila po vrhovih gora, in tudi vojake, ki so šli skozi moje mesto. Danes pa me je zelo gostoljubno sprejela liberalna in demokratična država. Pri Bogu ni nič nemogoče – meje so lahko premagane, On je z nami celo v najtežjih trenutkih, in tako je možno življenje občestva.

Da so lahko prišli v Slovenijo, so morali vsi mladi, ki so prihajali od drugod, prečkati mejo. Maria in Radek s Poljske sta povedala, kako je bilo že njuno potovanje do Ljubljane sestavni del romanja zaupanja na zemlji:

Tokrat sva se odločila, da bova štopala. Iz Krakova do Ljubljane sva potovala 26 ur. Za naju je bila že to velika priložnost za zaupanje tistim, s katerimi sva potovala. Govorila sva jim o Taizéju, svojih življenjih ter jim razložila, zakaj se želiva udeležiti tega srečanja.

Ob prihodu je romarje sprejela skupina prostovoljcev iz Ljubljane in okolice. Na ta trenutek so se pripravljali več tednov. Tako po župnijah gostiteljicah kot tudi v centru za pripravo srečanja so morali misliti na najmanjše podrobnosti in mladi so bili zares sprejeti s pričakovanjem. Matej iz ene od gostiteljskih župnij je zapisal:

Takoj, ko so se začele priprave na srečanje, sem se navdušil nad tem, da bom lahko gostil mlade kristjane, z njimi molil in se veselil njihovega upanja, vere in zaupanja. Kot koordinator za svojo župnijo je bila moja prva skrb najti gostiteljske družine za vse romarje. Presenetila me je odprtost družin, ki so se pogosto morale odreči svojemu dopustu zato, da bi lahko sprejele mlade. Ko so prišli prvi romarji in so jih družine prišle iskat, je bilo iskreno navdušenje z obeh strani resnično znamenje božjega blagoslova.

Mladi romarji so prišli iz približno tridesetih različnih držav, pretežno iz Srednje in Vzhodne Evrope – Madžarske, Ukrajine, Poljske – pa tudi iz Zahodne Evrope in celo Nepala ter Nove Zelandije! Iz slednje je prišel Daniel, ki je povedal:

Najprej bi se rad zahvalil vsem družinam gostiteljicam in župnijam za njihovo prijaznost in gostoljubnost. To srečanje je bilo zame, Novozelandca, res nekaj posebnega. Zanimivo in razsvetljujoče je bilo spoznavati in okušati slovensko kulturo, prav tako pa tudi občestvo z drugimi mladimi iz vse Evrope. Zame kot protestanta je bilo presenetljivo odkrivati bratsko ljubezen in vrednote, ki si jih kristjani delimo med seboj. Z mladimi, ki sem jih srečal v Ljubljani, sem resnično čutil občestvo in solidarnost.

JPEG - 24.5 ko

Kakor se na romanjih zaupanja pogosto zgodi, tudi tokrat med najlepšimi spomini ostajata podarjena in prejeta gostoljubnost. Nekateri so mladim zaupali svoja kolesa, da so se lažje premikali po mestu, drugi so svoje goste sami spremljali na kraje dogodkov. Zadnji dan je bilo otrokom žal, da njihovi mladi gostje že odhajajo. Lucas iz Indonezije je takole opisal to prijateljstvo, ki se je ustvarilo v tako kratkem času:

To srečanje v Ljubljani me spominja na moje prvo evropsko srečanje, ki sem se ga udeležil v Zagrebu. V obeh primerih so bili ljudje izjemo odprti in gostoljubni. Začutil sem, da so vezi v družinah in občestvu zelo močne. Še posebej sem v družini, ki me je gostila, opazil resnično ljubezen med staršema, sadovi le-te pa so vidni tudi pri otrocih.

Sporazumevanje ni bilo vedno lahko, vendar se s tem dobra volja enih ali drugih še zdaleč ni zmanjšala, kakor je rekel Daniel iz Nemčije:

V Ljubljani so mi moji gostitelji dali občutiti resnično prijateljstvo, zares sem se počutil sprejetega. Sporazumevanje v družni zaradi jezika ni bilo vedno najlažje, vendar sem z njimi preživel zelo lepe trenutke. Tudi vzdušje je bilo zelo prijetno.

Vsako jutro so po župnijskih cerkvah potekale jutranje molitve, ki jim je sledil pogovor v manjših skupinah, kjer so mladi lahko razmišljali o božji besedi in o »Pismu 2012 – K novi solidarnosti«.


JPEG - 23 ko

Popoldne so se mladi romarji in domači verniki lahko udeležili različnih delavnic na temo vere, umetnosti ali družbenega življenja. Med možnostmi naj omenimo vodeni ogled srbske pravoslavne cerkve, pričevanje človeka, ki je preživel taborišče, srečanje s Skupnostjo Barka, pogovor z Jezusovimi malimi sestrami, ki živijo v Zagrebu. Srečanje so s svojo prisotnostjo podprle tudi družbeno aktivne osebe ter politični predstavniki, predstavnike mladih iz različnih držav pa so sprejeli tudi v Mestni hiši.


JPEG - 15.4 ko

Mladi so se za večerje zbirali v parku jezuitske skupnosti, ki je dala na razpolago cerkev svetega Jožefa – največjo cerkev v mestu. Preprosta dekoracija, zbor in instrumentalisti ter sodelovanje vseh navzočih so med skupnimi molitvami omogočili trenutke globoke povezanosti z Bogom. Poleg taizéjskih spevov, ki se jih je prepevalo v različnih jezikih, so vsi prisotni prepevali tudi dve slovenski pesmi. Mlad šestnajstletni Francoz je takole povzel:

V teh nekaj dneh sem v Ljubljani spet našel molitve, pesmi in tišino taizéjske skupnosti. Ne glede na kraj je vedno čudovito prepevati skupaj s toliko mladimi. Moliti v slovenščini pa je bila zame tako posebna izkušnja, da je ne želim nikoli pozabiti.

Zadnji dan srečanja je bilo kosilo pripravljeno po župnijah gostiteljicah, udeležili so se ga tako domače družine kot tudi mladi romarji. Lepo je bilo videti, kako so si ljudje različnih generacij podajali hrano, otroci so jo podali mladim romarjem iz različnih držav, ti pa starejšim navzočim. Med zadnjo skupno molitvijo je ljubljanski nadškof v stolnici sprejel vse sodelujoče, nato pa je prišlo na vrsto slovo. Brat Alois se je iz srca zahvalil družinam in župnijam gostiteljicam, pa tudi vsem mladim prostovoljcem, ki so sodelovali na srečanju. Valeria iz Belorusije je ob zaključku srečanja povedala:

V teh dneh sem razmišljala o skrivnosti in veselju občestva v Kristusu. To je skrivnost, ker je v tem občestvu vsakdo sprejet tak, kakršen je. In je veselje, ker kot del tega telesa lahko upam, da ne bom izgubila teh, ki jih poznam ali srečujem v svojem življenju. Ti dnevi so bil izpolnjeni z novimi srečanji in z veseljem, da živimo skupaj v edinosti.

Nazadnje dopolnjeno: 5. maja 2012