Skupaj na poti!

V letu 2017 nam 500. obletnica protestantske reformacije ponuja možnost, da nadaljujemo v smeri edinosti in presegamo preprosto prijaznost.

Vedno bodo obstajale razlike med Cerkvami kot tudi v vsaki Cerkvi. Te razlike bodo ostale predmet za odkrit dialog; predstavljajo lahko obogatitev. Toda v vseh Cerkvah se je skozi čas razvila pripadnost veroizpovedi: ljudje se začnejo istovetiti kot protestanti, katoličani ali pravoslavni. Ali še ni prišel čas, da bi dali prednost krščanski identiteti, osnovani na svetem krstu?

Iz tega sledi vprašanje: ali si ne želijo Cerkve priti pod isto streho ne da bi čakale na uskladitev glede teoloških vprašanj? Ali pa vsaj priti pod isto streho: presegati pogled na edinost, ki je preveč statična, da bi ustvarjali dogodke in iskali načine, četudi začasne, ki se že veselijo skupnosti in omogočajo, da se pokažejo vi vidna znamenja Božje Cerkve, Kristusovega telesa, občestva Svetega Duha.

Občestvo med vsemi, ki ljubijo Kristusa, se lahko vzpostavi le, če se spoštuje njihovo različnost; hkrati pa je to občestvo verodostojno samo, če je vidno. Potrebujemo novo izhodišče, ki vodi proti različnosti v spravi. Izhodišče pa je Kristus, ki pa ni razdeljen. »Samo v Jezusu Kristusu smo si med seboj bratje… V Kristusu je naša medsebojna pripadnost resnična, celovita in za vse čase.« (Dietrich Bonhoeffer)

Na ta način je mogoče udejanjati izmenjavo darov: deliti z drugimi, kar je po našem mnenju darilo od Boga, hkrati pa tudi sprejemanje zakladov, ki jih je Bog položil v druge. »Ni samo stvar sprejemanja informacij o drugih z namenom, da bi jih bolje poznali, ampak sprejeti to, kar je Duh posejal v druge kot dar tudi za nas.« (papež Frančišek)

Kako lahko pridemo pod isto streho? Kako se lahko odpravimo na isto pot? Nekaj predlogov:

• Srečati sosede in družine drugih veroizpovedi v ’temeljnih skupnostih’, skupaj moliti v poslušanju Božje besede, v tišini in slavljenju, pomagati drug drugemu, bolje poznati drug drugega.

• Vsaka lokalna skupnost, vsaka župnija, bi morala s kristjani različnih veroizpovedi narediti vse, kar je možno skupaj: svetopisemske skupine, socialno in pastoralno delo, kateheze – in ne narediti ničesar ne da bi upoštevali ostale. Uradi, ki opravljajo isto delo, bi se lahko združili.

• Skupaj opravljati dela solidarnosti, biti pozorni na trpljenje drugih, na skrite stiske, na stisko migrantov, na materialno revščino in vse druge oblike trpljenja; spomnimo se tudi na skrb za okolje.

• Ali ne bi mogla v mnogih mestih, kjer je zaupanje že zraslo med Cerkvami, stolnica ali druga glavna cerkev postati skupna hiša molitve za vse kristjane na tem območju?

• Napredovati v teološkem dialogu in hkrati razvijati dimenzijo skupne molitve ter zavedanja, da že sodimo skupaj. Ko rastemo v medsebojnem prijateljstvu in molitvi, lahko vidimo teološka vprašanja vidna v drugačni luči.

• Tudi če so vsi kristjani deležni pastoralnega daru, da bdijo drug nad drugim, tudi Cerkev potrebuje služenje edinosti na vseh ravneh. Služba edinosti na skupni ravni je tradicionalno povezana z rimskim škofom. Ali ni možno, da bi Cerkve razvile različne poti povezovanja med seboj v tej službi? Ali ne bi mogel biti rimski škof prepoznan kot tisti, ki gleda na soglasje svojih bratov in sester v njihovi veliki različnosti?

• Ali ne bi morale Cerkve, ki poudarjajo, da sta edinost v veri in dogovor o skupnem vodstvu potrebni, da bi skupaj prejeli obhajilo, dati enake teže na dogovor o medsebojni ljubezni? Ali ne morejo nuditi široke evharistične gostoljubnosti vsem, ki izražajo željo po edinosti in ki verujejo v resnično navzočnost Kristusa? Evharistija ni le vrhunec edinosti; je tudi pot, ki vodi do nje.

Naša krščanska identiteta je nastala, ko smo potovali skupaj in ne ločeno. Ali bomo dovolj pogumni, da bomo prišli pod isto streho, da bosta lahko razkriti notranja moč in resnica evangelija?