Jean-Paul, 15. januar

Zahvaljujem se Bogu, da me je obvaroval takšne nenadne smrti. Vendar pa bi bilo bolje umreti, kot pa živeti v tej situaciji. Nimamo za jesti, denarna nakazila iz tujine ne prispejo, saj so tudi nepoškodovane banke zaprte. Vse univerze so uničene. Trupla ležijo na ulicah, pojavile so se že prve epidemije. Ne glede na to, kaj povem, si človek tega pekla ne more predstavljati. Zakaj mi? Naša župnijska cerkev ne stoji več. Spimo na cesti. Če bi to lahko videli na lastne oči … Glavno mesto je uničeno, zelo prizadeta so tudi ostala mesta, le da tja nihče ne pride na pomoč. Ne moremo pokopati niti svojih bližnjih.

Karl, 18. januar

Hvala za ta mali čudež, ki ga je taizéjska molitev prinesla v moje življenje. Ko sem stopil iz ruševin, sem v rokah držal dojenčka. Ne vem, kako sem bil sposoben narediti nekaj takega, ker, ko se je vse začelo, sem videl kako je prijatelj George izginil pod gmoto betona. Mnogi so stegovali svoje roke proti meni in me prosili za pomoč. Prešibak sem bil, da bi dvignil ruševine iz betona in železa, in tako so ostali tam in čakali in čez dva dni umrli ... Steva in Georga nisem več videl … upam, da sta na varnem. Mir in jasnost, hvala za to zapuščino brata Rogerja.

Richard, 21. januar

Ponoči ne znam povedati razlike med življenjem in smrtjo.

Od torka, 12. januarja, ko je država padla v globoko trpljenje, sem videl več desetletij izginiti v petih sekundah tresenja. Upanje je izginilo: ni več denarja, ni več služb, deset tisoči brez zavetja, ni vode, ni hrane, ni elektrike.

Pred tem, je bila država odsotna, zdaj lahko rečemo, da je zbežala.

Pod ruševinami se razkrajajo trupla. V praktično vseh soseskah je grozen smrad, spimo na odprtem, zraven smeti, smradu urina in blata. Sledile bodo epidemije raznih vrst. Toda Bog je velik in ker je ljubezen, je njegov načrt ljubezni že pripravljen za nas. Potem so tukaj še taizéjske pesmi kot "Jezus, Gospod" in "Le zaupajte"; dajejo mi toliko moči in zaupanja, kot si sam ne bi mogel nikoli predstavljati. Prosil bi vas, da ju pogosto ponavljate med molitvami, pri katerih se spominjate Haitija.

Samo za trenutek si predstavljajte: generacija, ki ni imela skorajda nobene izobrazbe o naravnih nesrečah, je zaradi njih razkosana. Nisem vedel, da so popotresni sunki lahko tako hudi; ponoči med spanjem trpim zaradi razbijanja srca in ko pride popotresni sunek med dremanjem, ostanem brez sape.

Vlada velika panika, ker se je zmanjšalo število policistov in ker je ušlo veliko zapornikov. Vsako noč beležijo primere ropov, posilstev, streljanja in tako naprej.

Kar je še slabše, nekateri sprožajo govorice. V torek, samo nekaj ur po tragediji, je skupina huliganov z namenom, da ukradejo, kar je ostalo preživelim, tekala okrog in govorila, da se dvigajo valovi: "Cunami". Predstavljajte si ljudi, resno poškodovane, z zlomljenimi kostmi, ki skušajo teči. O Bog!

Prosite ljudi po vsem svetu, med srečanji v Taizéju, naj 12 mesecev dvanajstega vsak mesec molijo za prebivalce Haitija. Ne oklevajte! To je zelo pomembno.

Eden izmed škofov

Škof Pierre Dumas, predsednik haitske Karitas in dober prijatelj Skupnosti, je 21. januarja napisal:

»… Mislim, da nam bosta naša ljubezen in način, kako se spopadamo s to krizo, pomagala, da bomo bolj človeški, bolj radodarni, odprti in dostopni za druge, saj so bile simbolične oblike našega skupnega življenja uničene. Simbolov, ki so nas združevali: katedrale, predsedniške palače, ministrstev, šol, redovnih skupnosti in drugih krajev, ni več.

Sedaj moramo znova zgraditi skupno življenje in sicer tako, da bodo predsodki in diskriminacija premagani in bo ustvarjeno zaupanje. To moramo storiti v skupnem duhu, ki bo podpiral solidarnost in bo nepristranski. Mislim, da nam ta dogodek ponuja priložnost, da našo državo zgradimo na novo in drugače ter da spoznamo, kaj nas povezuje … To pomeni, da stvari ne smemo zgraditi tako kot nekoč, saj lahko zgradimo boljši Haiti, kjer bo v središču vsega človek.«