Srečanje v Rimu

Razmišljanja brata Aloisa

Vsak večer srečanja je br. Alois pri večerni molitvi nagovoril mlade. Besedilo njegovih razmišljanj je objavljeno tukaj.

Petek, 28. december 2012

V Rim smo prišli kot romarji. Vsi smo na poti k bolj osebnemu odnosu z Bogom in poglobljenemu občestvu drug z drugim.

Že prvi večer bi se radi zahvalili vsem, ki so nas sprejeli – v župnijah, družinah in verskih skupnostih.

Vsem, ki spite v skupnih nastanitvah bi rad rekel tole: čeprav niste nastanjeni pri družinah, boste kljub temu našli radost v skupnem bivanju in v pomoči drug drugemu v preprostosti tega romanja.

Kaj bomo živeli v teh dneh? V Rimu bomo odkrili znamenja kontinuitete vere od časa apostolov pa vse do današnjega dne. Poleg tega pa bomo lahko v trenutku zgodovine, ko pomanjkanje materialnih dobrin prinaša strah in umikanje vere, ker smo skupaj različni narodi različnih veroizpovedi, poglobili našo solidarnost.

Z našim srečanjem bomo na široko odprli vrata zaupanja in solidarnosti.

Zato je pomembno, da se vsak izmed nas v teh dneh odpravi na notranje romanje in v sebi odkrije izvire zaupanja v Boga.

Odkrivanje izvirov zaupanja v Boga! Za to si bomo prizadevali vse prihodnje leto. Papež Benedikt XVI., ki nas bo jutri zvečer sprejel pri molitvi na Trgu sv. Petra, je razglasil leto vere.

Za kristjane vseh veroizpovedi je nujno, da na novo odgovorijo na vprašanje: »Zakaj verjeti v Boga?« V svetu, kjer je zaupanje v Boga vse manj vidno, osebni odgovor na to vprašanje daje usmeritev našim življenjem.

Predlogi 2013, ki ste jih prejeli ob prihodu, nam lahko pomagajo iti naprej. Da bi lahko živeli zaupanje v Boga, potrebujemo drug drugega. Nihče od nas ne more verovati sam. Zato se moramo o tem pogovarjati s prijatelji, v skupini, s tistimi, ki jih srečamo. Vprašajmo se: »Kako nas zaupanje v Boga lahko ohranja?«

Odprimo svoja srca temu neslišanemu sporočilu: Bog, ki je onkraj vsega predstavljivega, je naše življenje delil v Jezusu in po Svetem Duhu prebiva v vsakem izmed nas. Za mnoge je to sporočilo pretežko, da bi ga razumeli. In nihče ne more trditi, da ga v polnosti razume.

Vendar pa se lahko, ko si vzamemo čas in temu sporočilu pozorno prisluhnemo, v nas nekaj spremeni. Spoznamo, da smo ljubljeni, da naš obstoj ni zgolj slučaj, da je naše življenje dar, da nikoli nismo sami.

Hkrati pa se naš odnos z drugimi spremeni. Nič več se nam ni treba samodokazovati in postavljati zidov samoobrambe. Drugi niso več grožnja. In tudi nestanovitnost naših življenj nam ne povzroča več strahu: vodi nas k Bogu.

Nihče ne more živeti brez, da bi se na nekaj zanašal. Nekdo se zanaša na upanje v boljšo prihodnost, drug na ljubezen tesnega prijatelja ali sorodnika, tretji na kopičenje bogastva ali na uspešno kariero. Verovati pomeni zanašati se na Boga, si upati se zanašati na njegovo ljubezen.

Bog se nam ponuja v oporo. Potem smo svobodni, da se odpremo prihodnosti in drugim brez strahu.

V življenju se tisočkrat odpravimo na pot, ki od skrbi vodi k trdnemu zaupanju. To je notranji boj. Pomembno je, da se ne ujamemo v strah, zagrenjenost, brezup.

Ta notranji boj v nas prebudi ustvarjalno energijo. Prebudi naša srca. Omogoča, da pustimo za seboj kar nas odtujuje. Obnovi nas k nam samim. Ne dovoli nam, da bi se zadovoljili s povprečnostjo in nas predvsem vodi k življenju v polnosti.

Živeti v polnosti. Bog ne želi ničesar drugega za nas. Jezus v evangeliju jasno reče: »Prišel sem, da bi imeli življenje, in da bi ga imeli v polnosti.«

Vse se začne z zaupanjem, ki ga je v nas položil Bog. V teh dneh lahko dopustimo, da se naša življenja prenovijo tako, da sprejmemo pogled zaupanja s katerim Bog gleda vsakega izmed nas.

Sobota, 29. december 2012

Pozdravne besede brata Aloisa lahko preberete na strani 45.000 mladih na Trgu sv. Petra molilo skupaj s papežem Benediktom XVI.

Nedelja, 30. december 2012

Evropsko srečanje mladih v Rimu! O tem smo se dolgo pogovarjali s kardinalom Vallinijem, generalnim vikarjem Rima. Hvala, dragi kardinal Vallini, da ste omogočili to srečanje in sprejem v toliko rimskih župnijah. Hvaležni smo tudi za sprejem pri drugih veroizpovedih prisotnih v Rimu, pri pravoslavnih in protestantih. Kardinal nam bo zdaj spregovoril:

Kardinal Vallini:
Dragi mladi, romarji v Rim iz mnogih evropskih držav, prisrčno vas pozdravljam: dobrodošli!

Ponovno bi rad izrazil veselje, s katerim vas je papež Benedikt XVI. včeraj na Trgu sv. Petra sprejel v našem mestu na tem romanju zaupanja, ki ga pripravlja Taizéjska skupnost.

Prišli ste v velikem številu in skušali smo vas sprejeti s preprostostjo in prisrčnostjo v župnijah, družinah, verskih skupnostih in vseh drugih zgradbah, ki smo jih lahko našli, tudi z izdatno pomočjo mesta Rim. Zahvaljujem se vsem, ki so radodarno odprli vrata svojih domov. Opravičujemo se vam, ker vam morda nismo mogli zagotoviti udobja, ki smo ga želeli za vse kraje nastanitve.

Rim je mesto apostolov Petra in Pavla, ki se nista obotavljala dati svojega življenja v mučeništvo zaradi vere v Jezusa Kristusa, odrešenika človeštva.

Za njima so mnogi možje in žene živeli evangelij v zvestobi in bili pogumni pričevalci na vseh področjih življenja, da lahko samo v Bogu, očetu milosti, vsi ljudje najdejo smisel svojega življenja v polnosti.

Naše katakombe, čudovite bazilike ter mnoge cerkve in kapele raztresene po vsem mestu pričajo o iskreni veri Rimljanov skozi stoletja vse do današnjega časa.

Dandanašnji se soočamo z novimi izzivi vere, ki je vse pogosteje pod vprašajem. Cerkev v Rimu je zavezana oznanjevanju evangelija, da bi naši sodobniki lahko prejeli vero in jo živeli z navdušenjem, prepričani, da samo v Jezusu Kristusu skrivnost človeštva prejme pravo luč.

Vsak izmed vas, dragi mladi, je v obdobju, ko oblikuje svoje življenje in želi najti pot do sreče. Iskreno in odkrito vam lahko povem, da sem tudi sam v vaših letih veliko razmišljal o svoji prihodnosti in se spraševal, kako naj bom prepričan, da ne bom izbral napačne poti. Z veseljem lahko pričujem, da sem prepričan, da vse resnice človeškega življenja najdejo svoj vir in svoj vrh v Jezusu Kristusu.

To je vera, katere pričevalci želimo biti v teh dneh in upamo, da se boste v svoje države vrnili s srci polnimi zaupanja, da je Jezus Kristus pot, ki človeku razloži človeka, ki ljudi spravlja med seboj, ki v njih zbuja hrepenenje, da bi zgradili svet, v katerem bosta med vsemi ljudmi, še posebej med revnimi, prevladala pravičnost in mir.

Verjemite mi, dragi romarji, da je to zaupanje v Jezusa Kristusa dobro umeščeno. S svojo duhovno potjo, predanostjo in navdušenjem prispevajte k ustvarjanju upanja v svetu. Vsakemu, ki ga srečate na svoji poti, oznanjajte zaupanje.

S svojo molitvijo podprite rimske kristjane, kot bomo tudi mi še naprej molili za vas, da bi bil Gospod vedno z vami.

Brat Alois:
Včerajšnja večerna molitev s papežem Benediktom XVI. bo ostala zapisana v našem spominu kot luč, ki nam pomaga iti naprej. Papežu sem dal majhno znamenje upanja, ki so nam ga zaupali mladi Afričani med nedavno postajo našega romanja zaupanja v Ruandi. To znamenje so semena sirka v košari agaseke.

Mladi Afričani so nam dali takšne majhne košare za vsako evropsko državo, kot tudi za mlade z drugih celin. Delili jih bomo vsak večer, da bi tako pozdravili narode prisotne na našem srečanju. Naj to seme upanja cveti povsod po svetu.

V Kigali smo bratje odšli kot preproste priče hrepenenja prebivalcev Ruande, da bi ponovno zgradili svojo državo, in v širšem smislu, kot priče prizadevanja mladih afriških kristjanov, da bi pripravili prihodnost za svojo celino. Udeleženci niso bili samo iz Ruande, ampak iz celotnega področja Velikih jezer, iz vzhodne Afrike in še od dlje.

Ruanda je doživela veliko hudega. Spomini na rane so še vedno živi. Toda država se znova postavlja na noge. Občudujemo vse, ki prinašajo sočutje in ozdravljenje, na primer tako, da skrbijo za sirote, ko da bi bile njihovi lastni otroci.

Kar smo prinesli s seboj iz Ruande, je predvsem klic k spravi. Cerkev želi prispevati k poglobljeni spravi, k spravi src in ne le k prisiljenemu sobivanju.

To je klic nam vsem: kako lahko spravimo to, kar se zdi in morda tudi je nezdružljivo? Nismo obsojeni na obupovanje ali pasivnost, saj je Kristus prišel, da bi spravil, kar se je zdelo v trajnem nasprotju. Na križu je razširil svoje roke za vse. On je naš mir! Sprava se začne, ko vsi skupaj gledamo proti njemu.

Iz Kigalija sem z dvema bratoma odšel v Gomo v provinci Severni Kivu, in sicer ravno takrat, ko je to območje zaradi nedavnih nemirov preplavilo deset tisoče preseljenih družin. Bili so v veliki stiski, pogosto popolnoma obupani.

V Gomi smo kljub izrednim razmeram srečali ljudi, ki delajo za mir in pričujejo za ljubezen. Zaradi svoje vere ostajajo na nogah sredi kaosa, strahu in občutkov zapuščenosti. Pred očmi želimo imeti podobo Cerkve, ki ostaja kraj sprejemanja tudi takrat, kadar nobena druga struktura ne deluje.

Vedno znova me preseneča vitalnost mladih afriških kristjanov. Ta dinamičnost je nekakšna evangeljska spodbuda, da ostanemo trdni v upanju. Ko boste posadili semena v svojih državah, se spominjajte upanja mladih Afričanov in to vam bo v oporo.

Kako se bo naše romanje zaupanja nadaljevalo po Kigaliju in Rimu? Katere bodo naslednje postaje naše poti v pripravi na shod za novo solidarnost, ki bo leta 2015 v Taizéju?

Če smo bili v tem letu še posebej pozorni do mladih Afričanov, bomo v letu 2013 prisluhnili mladim Azijcem. V oktobru in novembru nas bo nekaj bratov odšlo na romanje miru in sprave v več držav: v Korejo in v Indijo. Da bi izrazili solidarnost, bomo odšli tudi v kraje, kjer si prizadevajo za več pravičnosti in svobode.

Sledilo bo naslednje evropsko srečanje mladih. Odvijalo se bo od 28. decembra 2013 do 1. januarja 2014, na meji med dvema državama, v mestu, ki je simbol sprave v Evropi, simbol odprte in združene Evrope. Naslednje evropsko srečanje mladih bo v Strasbourgu.

Sprejeli nas bodo v Alzaciji na francoski strani in v pokrajini Baden na nemški strani.

Prvi agaseke košari s semeni sta za mlade Francoze iz Alzacije in mlade Nemce iz Badna. V imenu različnih Cerkva v regiji je nocoj z nami nadškof Grallet, ki nam bo kratko spregovoril.

Nadškof Strasbourga:
Z velikim veseljem vas v imenu Francije in Nemčije, Katoliške cerkve in protestantov v Alzaciji in Badnu, vabim, da se naslednje leto udeležite evropskega srečanja mladih v Strasbourgu.

Strasbourg je mesto sprave med narodi in mesto, kjer se ustvarja Evropa. Že dolgo časa živimo de facto ekumenizem. Vsi ste dobrodošli!

Ponedeljek, 31. december 2012

Včeraj sem napovedal naslednje korake našega romanja zaupanja. Toda to romanje se najprej in predvsem nadaljuje v sedanjem življenju vsakega izmed nas.

Vsepovsod je potrebno, da postanemo romarji, da bi tako lahko ustvarjali vezi občestva in prijateljstva z vsemi, ki so nam blizu, z vsemi, s katerimi živimo. Potrebujemo drug drugega, sam smo na neki način vsi revni, ubogi ljudje.

V življenju naših družb potrebujemo drug drugega. Razvoj in napredek ne moreta biti več dostopna le peščici, medtem ko večina človeštva postaja vedno bolj revna. Zaradi naraščajočih gospodarskih težav moramo biti vedno bolj in ne vedno manj solidarni.

Delitev materialnih dobrin ne more ogroziti naše blaginje, ampak lahko prinese osebno izpolnitev in radost življenja. V teh dneh ste mnogi med vami našli nove spodbude, ko ste tukaj v Rimu odkrivali praktične pobude solidarnosti, na primer pobude namenjene iskanju zaposlitve za mlade ali podpiranju beguncev.

Tudi med narodi in celinami potrebujemo drug drugega. Eden od vzrokov za nepravičnost v svetu je v obojestranskem nepoznavanju. Če bi bolje poznali nekatere okoliščine, bi nam bilo lažje najti poti, kako pustiti nasprotja za seboj.

Kristus nas združuje, z vseh jezikov in vseh narodov. Kako lahko dopustimo, da v nas gori hrepenenje po edinosti, tisti ogenj, ki ga je Kristus prišel prižgat na zemljo?

Jutri, 1. januarja, je dan miru. Če bi mi, kot kristjani, imeli za skupno prioriteto zavezanost k pravičnosti in miru, bi se lahko rodila nova vitalnost krščanstva. Ponižnega krščanstva, ki ničesar ne vsiljuje, ampak je sol zemlje.

Zato je pomembno, da vsi, ki prihajamo iz različnih krščanskih tradicij, delamo skupaj. Ne smemo pričakovati, da bo pot k edinosti sprogramirana do zadnje podrobnosti. Spodbujajmo spravo! Ne moremo več podpirati razdelitev. Zaradi naših razprtij sol evangeljskega sporočila izgublja svoj okus.

Kot krščeni kristjani vsi pripadamo Kristusu. Smo del Kristusovega telesa. Na prvem mestu mora biti to, da smo krščeni in ne kateri krščanski tradiciji pripadamo.

Kar lahko storimo skupaj, storimo skupaj in ne dopustimo, da bi to delali ločeno. Obiskujmo drug drugega. Tudi med različnimi krščanskimi tradicijami je obojestransko nepoznavanje. Ko gremo preko tega, v drugih odkrijemo evangeljske zaklade.

Ponižno se obrnimo h Kristusu, morda v tišini. Skupaj poslušajmo njegovo besedo. Skupaj iščimo njegovo obličje, kot to delamo v teh dneh.

In potem pride Sveti Duh, kot za Binkošti. In skupaj lahko uresničimo Kristusov poziv: »Bodite moje priče do skrajnih mej sveta.«

Torek, 1. januar 2013

Našega lepega srečanja je že skoraj konec. Večina se vas bo jutri odpravila domov. Sam bom z nekaj brati in okrog sto mladimi iz vse Evrope nadaljeval to romanje in odšel v Istanbul. Tam bomo skupaj z ekumenskim patriarhom Konstantinopla, Bartolomejem, in različnimi Cerkvami, navzočimi v tem mestu, praznovali praznik Gospodovega razglašenja.

Vse nas bo spremljalo isto vprašanje: Ali je mogoče to, kar smo živeli tukaj, nadaljevati doma? Kako naj bo Bog moj smerokaz v vsakdanjem življenju?

Vsi lahko včasih močno občutimo, da smo v vsakdanjem življenju prepuščeni sami sebi. Zdi se nam, da je Bog zelo daleč.

Nekaterim je težko najti pravo smer za svoje življenje. Danes je težko predvideti prihodnost, celo bližjo prihodnost. Mnogi študirajo in se izobražujejo, ne da bi vedeli, kam jih bo to pripeljalo. Kako lahko torej načrtujemo svoje življenje?

Seveda vam ne moremo ponuditi lahkih rešitev. Taizéjski bratje želimo, da bi vsi odšli iz Rima napolnjeni z notranjo močjo, ki nam omogoča, da se s pogumom in veseljem soočimo s prihodnostjo.

Ko odpovejo opore, ki nam jih nudi družba, postane še toliko bolj pomembno, da v sebi najdemo notranjo moč, ki nam omogoči, da nadaljujemo.

Prepričan sem, da zaupanje v Boga lahko prebudi to notranjo moč. Zaupanje je več kot le občutek. Mogoče se je zavestno odločiti za zaupanje v Boga.

V podporo tej odločitvi se moramo, tako kot pri človeškem prijateljstvu, popolnoma predati iskanju osebnega odnosa z Bogom. V tej smeri lahko nadaljujemo tako, da se obračamo h Kristusu.

Ko je bil Jezus mlad, je sprejel temeljno odločitev, ki je odločilno vplivala na njegovo življenje. Svoje zaupanje je položil v Božjo ljubezen. Celo v razočaranjih, ki jih je doživel, je zaupal v Boga.

In nikoli ni zastrl Božje ljubezni, ki je sijala po njem. V njem je Božja ljubezen postala v polnosti vidna. V tem letu lahko o tem bolj razmišljamo. Bog, ki je onkraj vsega, kar si lahko predstavljamo, se nam je povsem približal po človeškem življenju – z življenjem Jezusa.

Jezus je Božjo ljubezen izžareval s preprostostjo svojega življenja. Ni bil nad nami kot super človek, ampak je bil veliko bolj človeški, kot smo to mi sami.

Ko se obračamo k njemu, lahko razumemo, da nam Bog omogoča, da zaupamo svoji človeški naravi. Zaupanje v Boga je eno z zaupanjem v človeka. Vera v Boga nas vodi, da postajamo bolj človeški, da zavračamo vse, kar razčloveči tako nas same kot druge.

S Kristusom smo vsi Božji otroci. Vsakodnevno obnavljanje tega zaupanja v Boga nam daje notranjo moč in celo vztrajnost. To lahko usmeri vse naše bivanje in je osnova za majhne ali velike odločitve.

Tako lahko celo takrat, kadar je naša svoboda omejena, kadar smo v materialni stiski, kadar smo negotovi o prihodnosti, najdemo nekaj, kar nam je všeč in pogum, da poskrbimo za svojo prihodnost.

Besede, ki jih je sveti Pavel nekoč napisal mlademu voditelju krščanske skupnosti, Timoteju, si vsi želimo poslušati, kot da so namenjene vsakemu izmed nas: »Znova razplamti Božji milostni dar, ki je v tebi. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.«

Printed from: https://www.taize.fr/sl_article15091.html - 1 February 2023
Copyright © 2023 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France