Verstva in evangelij

Se evangelij dotika le kristjanov?

Po Kristusovih besedah je evangelij pisan za vse človeštvo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Kljub temu pa je ideja o misijonarjenju marsikomu neprijetna in ga spravlja v zadrego. Ali mora ves svet sprejeti krščansko vero? Ali se ne skriva v misijonarski dejavnosti želja po vladanju? Širjenje krščanstva je včasih šlo z roko v roki z osvajalnimi vojnami. Jezus je poslal svoje učence »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), in vendar so se kristjani včasih obnašali kot volkovi med jagnjeti.

Morda smo zaradi tega mnogi kristjani postali preudarni in obzirni. Naučili smo se, da ne sodimo drugih verstev. In mi, kristjani, smo prvi, ki moramo evangelij jemati resno. Zato se nekateri celo sprašujejo, ali ne bi bilo bolje, če bi vsakdo svoje versko prepričanje zadržal zase in pustil drugim, da najdejo svojo pot v svoji lastni tradiciji, saj je mir na svetu vsaj delno odvisen tudi od spoštljivega soobstoja različnih verskih skupnosti.

Evangelij v prvotnem pomenu besede ni verski nauk. Evangelij pomeni »veselo oznanilo«. Oznanilo ni nekaj, kar se uči, ampak nekaj, kar se sporoča. V starem svetu je bilo na primer rojstvo ali ustoličenje novega cesarja naznanjeno kot »veselo oznanilo«. Tudi v Svetem pismu evangelij oznanja začetek kraljestva. Toda tu je kralj Bog. Jezus in njegovi apostoli oznanjajo Božje kraljestvo. Veselo oznanilo je »evangelij [Božjega] kraljestva« (Mt 4,23; 9,35; 24,14).

Bog je vladar – to je veselo oznanilo, ki obljublja prihodnost miru za vse narode sveta. Če je Bog kralj, potem zakon džungle in obupa ne bo imel zadnje besede. Božje kraljestvo je skrivnost (Mr 4,11), vendar ni abstrakten pojem. Prvi kristjani so ga prepoznali v Jezusu, ki je daroval svoje življenje na križu. »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija« (Raz 12,10). Božje kraljestvo je ljubezen, s kakršno je ljubil Jezus. Je Božji Duh, ki pošilja to ljubezen v človeška srca (glej Rim 5,5). Evangelij nam zagotavlja, da kljub kratkoročnim utvaram prihodnost pripada tem, ki ljubijo in odpuščajo.

To upanje se dotika vsega človeštva. Zaradi tega ga prvi kristjani niso mogli zadržati zase. Bili so javne priče »pred oblastniki in kralji« (Mr 13,9) in »do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Razglašati evangelij ne pomeni širiti vero, ki je nad drugimi. Razglašati evangelij preprosto pomeni ne biti tiho o našem upanju po miru na svetu.

Kakšen odnos do drugih religij zahteva od nas naša, krščanska vera?

Danes mnogi kristjani živijo skupaj s pripadniki drugih verskih skupnosti. V časih, ko je bila celotna vas, mesto ali celo vsa dežela krščanska, je bil odnos z drugimi verami predvsem teoretično vprašanje. Sedaj je to vprašanje čedalje bolj pomembno v vsakdanjem življenju.
V času apostola Pavla kristjani v Rimu prav tako niso živeli v krščanski družbi. Pavel jim je pisal: »Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.« (Rim 12,18). Te besede nas spodbujajo, da storimo vse, kar lahko, da zmanjšamo napetosti in se izognemo konfliktom. Miroljubno sobivanje nikoli ni odvisno le od ene strani. Toda Pavel vztraja, da morajo kristjani s pogledom, uprtim proti miru, storiti vsaj toliko, kolikor je odvisno od njih.

Za življenje skupaj v trajnem miru samo strpnost in tolerantnost nista dovolj. Spoštovati druge ne pomeni le pustiti jih pri miru. Pomeni tudi zanimati se zanje. Trditi, da ima vsakdo svoja lastna prepričanja, o katerih se ne pogovarja, je lahko subtilna oblika prezira. Ali je sploh možno resnično srečanje, če vsakdo iz tega srečanja izključuje tisto, kar mu je najbolj dragoceno? S svojimi prijatelji delimo to, kar nam pomaga upati in živeti. Kristjani ne morejo biti tiho o dejstvu, da je Kristus njihovo upanje in njihovo življenje. »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).

Ker se vsaka vera ukvarja z absolutnim, in ker se to absolutno od vere do vere razlikuje, se v raznolikosti verstev skriva potencial za konflikte. Ali bi se zato morali zavoljo miru truditi različne vere spraviti v harmonijo, tako da bi od vsake vzeli samo tiste elemente, o katerih se lahko vsi strinjajo? Skrb za harmonijo Svetemu pismu ni tuja: »Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro« (Rim 12,17). Medverski dialog prispeva k temu iskanju skupnega dobrega. Kadar vlada med verskimi voditelji zaupanje, takrat se lahko skupaj borijo proti nasilju in krivicam.

Vendar pa ta dialog ne bi bil iskren, če bi od sodelujočih zahteval, da se odpovedo absolutnemu, ki označuje religije same po sebi. Z ozirom na kristjane to pomeni, da ne moremo zanikati, da je v središču naše vere Jezus Kristus, edini »srednik med Bogom in ljudmi« (1 Tim 2,5). Vendar pa nas to absolutno nikakor ne odvrača od resničnega dialoga ali ga onemogoča, ampak nas zavezuje k njemu, saj je Jezus enkraten ravno zaradi svoje ponižnosti. Postal je služabnik vseh. Postavil se je na zadnje mesto. Zaradi tega ne moremo v njegovem imenu nikoli vladati nad drugimi, ampak jih lahko samo sprejemamo in jim dopustimo, da nas tudi oni sprejemajo.

Pismo iz Taizéja 2005/05

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article2442.html - 28 September 2020
Copyright © 2020 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France