Svoboda

Ali je vse, kar se zgodi, že vnaprej od Boga določeno?

Veliko ljudi danes vero v vsemogočnega in vsevednega Boga težko uskladi z resnično svobodo odločanja, ki jo ima človek. Če Bog ve vse, kar se bo zgodilo, in ima načrt za svoje stvarstvo, kakšen smisel ima razbijati si glavo, da bi sprejeli pravo odločitev?

Predvsem ideja božjega »načrta« ne pomeni, da obstaja nekakšna knjiga, v kateri je vse že vnaprej napisano, ampak zgolj izraža resnico, da obstoj vesolja in naših življenj ni rezultat naključja, marveč da obstajamo z razlogom. Bog je ustvaril svet in ljudi, da bi lahko vstopili v odnos z njim. Bog hoče deliti svoje lastno življenje z nami. Kot pravi starokrščanska hvalnica: »Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni« (Ef 1,4). Vsi dogodki, preko katerih se nam Bog kaže, so zapovedani s predhodno namero (predhodno v logičnem in ne v časovnem smislu): namreč da bi nam omogočil polnost življenja v skupnosti z njim. To je njegov »načrt«, njegova »želja« in to ni nič drugega kot izraz njegove ljubezni.

Ta ljubeča želja se izraža v veliki raznolikosti ljudi in dogodkov. Najprej se kaže v vseh darovih, ki jih je Bog dal bitjem. V primeru človeka je eden največjih darov možnost izbire in svobodne odločitve. Ta dar je bistven, saj si Bog želi, da na njegovo ljubezen odgovorimo z ljubeznijo. Vsiljevanje ali določanje naše izbire bi bilo v popolnem nasprotju z njegovim načrtom, saj bi bila ljubezen tako nemogoča.

Napaka v prepričanju, da je vse že vnaprej določeno, izhaja iz zamenjevanja Boga takšnega, kakršen je, z ustvarjenim časom. Bog ni podvržen našemu času. Bog ni ne »prej«, ne »potem«, Bog preprosto je. V Janezovem evangeliju Jezus pravi: »Preden se je Abraham rodil, jaz sem« (Jn 8,58). Točka našega srečanja z Bogom je lahko samo sedanji trenutek. Nekateri Boga celo imenujejo »večni zdaj«. Bog ni najprej ustvaril vesolja in nato odšel v svojo »veličastno izoliranost«. Ravno nasprotno, s svojim Duhom Bog živi vsak trenutek našega življenja z nami in nas vzpodbuja, naj živimo v harmoniji z njegovo željo po ljubezni. Daleč od tega, da bi bil Božji načrt določen vnaprej – ustvarjamo ga v njegovi družbi iz minute v minuto, vse naše življenje, s tem da se z življenjem v solidarnosti in služenju drugim trudimo v polnosti odzvati daru njegove ljubezni.

Kaj svoboda izbire pomeni za vernika?

Na svobodo lahko gledamo z različnih vidikov. Danes ljudje večinoma poudarjajo svobodo izbire: biti svoboden pomeni samostojno izbirati, kaj hočemo biti ali delati. Ta vidik je tako prevladujoč, da je za nekatere ljudi Bog celo sovražnik človeške rase, saj nam želi narekovati naše vedenje. Posledično nas vera dela manj svobodne.

Da bi imeli celosten pogled na svobodo, moramo razlikovati dva različna nivoja. Po eni strani svoboda zahteva izbire, ki niso določene z zunanjimi omejitvami. Tako zmožnost odločanja nam je Bog dal s stvarjenjem človeka po svoji podobi. V nas ni vse vnaprej programirano. Če hočemo rasti, moramo narediti korake, ki jih ne more narediti nihče drug namesto nas. In kot je bilo že pogosto rečeno, tudi ne izbrati je izbira!

Toda zmožnost odločanja, ki je sama po sebi dobra in nujna, ni dovolj za dosego resnične svobode. Odločitve moramo sprejeti v sklopu nečesa; naše odločitve so usmerjene proti končnemu cilju ali namenu. Da bi postali resnično svobodni, pa mora biti naš namen postati oseba, kakršna v resnici smo, v polnosti razviti svojo identiteto.

Očitno bi moralo torej biti, da je takšno razumevanje svobode, ki nas vzpodbuja, da delamo, karkoli hočemo in se nam zdi, pomanjkljivo celo v človeškem smislu. Nekatere odločitve nas delajo manj nas same. Če pogledamo ekstremne primere, nekdo, ki se »svobodno« odloči, da se bo drogiral ali naredil samomor, sam sebi odreže vejo, na kateri sedi, in si onemogoči sprejemanje bodočih odločitev, ki bi vodile k večji sreči.

»Gospod, preizkusil si me in me poznaš,« poje psalmist (Ps 139,1). Če je stvarnik človeškega srca tisti, ki ga najbolj pozna (glej Jer 17,9-10), potem bomo z njegovo pomočjo lahko sprejeli odločitve, ki vodijo k naši pravi identiteti in zato tudi k pravi sreči. Bog nam najprej pomaga s svojo Besedo, ki nam kaže pravo pot ravnanja in ki doseže višek v življenju njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Prav tako nam Bog pomaga z notranjo navzočnostjo svojega Duha, sadu Kristusove smrti in vstajenja. Z zaupanjem v Boga in s prizadevanjem slediti njegovim stopinjam se ne odrekamo svoji svobodi; svojo zmožnost svobodnega odločanja uporabljamo, da v odnosu z Izvorom svojega obstoja postanemo resnično mi sami. S tem ustvarimo prostor za polno rast človeškega življenja v nas in okoli nas.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article3677.html - 28 September 2020
Copyright © 2020 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France