Pismo iz Kolkate

Pred tri­de­se­ti­mi leti je brat Ro­ger, sku­paj z bra­ti in mla­di­mi z raz­ličnih ce­lin, preživel ne­kaj časa v Kol­ka­ti (Kal­ku­ti). Sta­no­va­li so v si­ro­mašni četr­ti in po­ma­ga­li ma­te­ri Te­re­zi­ji pri delu z za­puščeni­mi otro­ki in umi­ra­jočimi. Do­mov se je vr­nil s Pi­smom Božjemu ljuds­tvu, ki ga je ob­ja­vil med srečan­jem mla­dih v no­tre­dam­ski ka­te­dra­li v Pa­ri­zu. Ka­sne­je je sku­paj z ma­ter­jo Te­re­zi­jo na­pi­sal več spo­ročil in tri knji­ge.

 

Ta nav­zočnost leta 1976 je bila seme traj­ne­ga od­no­sa med našo skup­nost­jo in krist­ja­ni v Indiji. Od­no­sa, ki ima več ob­lik – med nji­mi so obi­ski po vsej državi, dvo­je med­ce­lin­skih srečanj v Ma­dra­su in stal­no pri­ha­ja­nje mla­dih In­dij­cev v Taizé. Kol­ka­ta za nas še na­prej po­me­ni tako člo­veško sti­sko kot obra­ze lju­di, ki da­je­jo svo­je živ­lje­nje za naj­bolj ubo­ge in kot sve­til­ni­ki izžare­va­jo luč.

 

Zato se mi je zde­lo po­mem­bno, da se v Kol­ka­to vr­ne­mo in tam pri­pra­vi­mo srečanje. Nanj je med 5. in 9. ok­to­brom 2006 prišlo 6000 mla­dih, večino­ma iz Azije. Srečanje je skušalo dati »romanju zau­pa­nja« novo raz­sežnost – kako po­to­va­ti ob mla­dih iz Azi­je na nji­ho­vi last­ni ce­li­ni, jim pri­sluh­ni­ti in pod­pi­ra­ti nji­ho­vo upa­nje. Pi­smo iz Kol­ka­te je na­sta­lo po tem srečanju, za ob­ja­vo na evrop­skem srečanju v Za­gre­bu.

Ko na­da­lju­je­mo z »ro­ma­njem zaupa­nja na zem­lji«, ki združuje mla­de iz šte­vil­nih držav, ved­no globlje ra­zu­me­mo na­sled­njo re­sničnost: vse člo­veštvo je ena sama družina in Bog živi v vsa­kem člo­veškem bit­ju, brez iz­je­me.

V In­di­ji, pa tudi v dru­gih de­lih Azi­je smo od­kri­li, v kako ve­li­ki meri čisto na­ravna po­zor­nost, ki jo je de­ležna Božja nav­zočnost v vsem stvars­tvu, po­me­ni tudi spošto­va­nje do dru­ge ose­be in do tega, kar je za­njo sve­to. Da­nes je v mo­der­nih družbah tako po­mem­bno, da se zno­va pre­bu­di ta po­zor­nost do Boga in to spošto­va­nje do člove­ka.

Za Boga je vsa­ko člo­veško bit­je sve­to. Kri­stus je na križu raz­širil roke, da bi v Bogu zbral vse člo­veštvo. Če nas pošlje do kon­cev zem­lje, da bi oz­na­nja­li Božjo lju­be­zen, se to od­vi­ja pred­vsem sko­zi dia­log živ­lje­nja. Bog nas ni­ko­li ne po­stav­lja na ra­ven igre moči s ti­sti­mi, ki ga ne poz­na­jo.

Toliko mla­dih po sve­tu je pri­prav­lje­nih na­re­di­ti edi­nost člo­veške družine vid­nejšo. Pre­puščajo se iz­zi­vu vprašanja: kako se lah­ko upre­mo vsem ob­li­kam na­si­lja in di­skri­mi­na­ci­je, kako lah­ko pre­ma­ga­mo zi­do­ve sovraštva in brez­brižno­sti? Ti zi­do­vi ležijo med ljuds­tvi in ce­li­na­mi, hkra­ti pa so bli­zu vsa­ko­gar iz­med nas, naj­ti jih je mo­goče celo v člo­veškem srcu. Na nas je to­rej, da se od­ločimo: da se od­ločimo lju­bi­ti, da se od­ločimo upa­ti.

Sil­ne težave naših družb lahko pos­pešuje­jo ma­lo­dušje. Če se od­ločimo lju­bi­ti, od­kri­je­mo pro­stor svo­bo­de, kjer lah­ko us­tva­ri­mo pri­hod­nost zase in za ti­ste, ki so nam zau­pa­ni.

Nav­kljub zelo majh­nim sreds­tvom Bog po­skr­bi, da sku­paj z njim po­sta­ne­mo stvar­ni­ki, tudi če oko­liščine temu niso na­klo­nje­ne. Ko gre­mo dru­gim na­pro­ti, včasih praz­nih rok, ter po­slušamo in skušamo ra­zu­me­ti..., se po­ložaj lah­ko ne­na­do­ma pre­mak­ne z mr­tve točke.

Bog na nas čaka v tistih, ki so bolj ubo­gi od nas. »Kar­ko­li ste sto­ri­li ene­mu od teh naj­manjših, ste meni sto­ri­li.« [I]

Sil­na nee­na­kost tako na Se­ve­ru kot na Jugu vzdržuje strah pred pri­hod­nost­jo. Ne­ka­te­ri se po­gum­no tru­di­jo spre­mi­nja­ti struk­tu­re kri­vično­sti.

Vsi sku­paj se mo­ra­mo začeti spraševa­ti o tem, kako živi­mo. Na­re­di­mo živ­lje­nje pre­pro­stejše. Po­tem bomo šli dru­gim lažje na­pro­ti z od­pr­tim sr­cem.

Da­nes ima vsakdo do­stop do vr­ste po­bud za so­li­dar­nost. Tako domi­sel­ne in bolj poštene ob­li­ke tr­go­vi­ne kot tudi mi­kro­po­so­ji­la, vse to je po­ka­za­lo, da gre­sta lah­ko gos­po­dar­ska rast in so­li­dar­nost z naj­rev­nejšimi z roko v roki. Ne­ka­te­ri po­skr­bi­jo, da z de­lom svo­je­ga do­hod­ka pris­pe­va­jo k vzpo­stav­lja­nju večje pra­vično­sti.

Da­ro­va­nje časa je dra­go­ce­no, šele s tem naše družbe do­bi­va­jo bolj člo­veški obraz. Vsakdo se lah­ko skuša po­tru­di­ti in po­slušati ter pod­pi­ra­ti dru­ge­ga, morda eno samo ose­bo: za­ne­mar­je­ne­ga otro­ka, mla­de­ga brez dela ali upa­nja, člo­ve­ka v sti­ski, sta­rejšega.

Odločitev za lju­be­zen, od­ločitev za upa­nje. Ko vztra­ja­mo na tej poti, pre­se­nečeni od­kri­je­mo, da je Bog vsa­ko­gar od nas iz­bral, še pre­den smo sto­ri­li karko­li. »Ni­kar se ne boj; po­kli­cal sem te po ime­nu; moj si. Jaz sem tvoj Bog, drag si v mo­jih očeh in lju­bim te.« [II]

V mo­li­tvi po­sta­vi­mo sebe in ti­ste, ki so nam zau­pa­ni, pred do­bro­hot­ne Božje oči. Bog nas spre­je­ma, ka­kršni smo, s tem, kar je v nas do­bre­ga, pa tudi z našimi no­tra­nji­mi pro­ti­slov­ji in celo z našimi na­pa­ka­mi.

Evan­ge­lij nam za­go­tav­lja, da naše sla­bo­sti lah­ko po­sta­ne­jo vra­ta, sko­zi ka­te­ra v naše živ­lje­nje vsto­pa Sve­ti Duh.

Pred tri­de­se­ti­mi leti je brat Ro­ger v Kol­ka­ti na­pi­sal: »Mo­li­tev je zate vir lju­bez­ni. V ne­skončni za­stonj­skosti po­za­bi na telo in duha. Vsak dan se po­globi v ne­kaj sve­to­pi­sem­skih vr­stic. Tam se boš znašel iz ob­ličja v ob­ličje z ne­kom dru­gim, z Vsta­lim. V tišini pu­sti, da se v tebi rodi živa Kri­stu­so­va beseda, in jo nato ta­koj ude­ja­ni.«

Ko je za­puščal Kol­ka­to, je do­dal:

»Od­ha­ja­mo, po­tem ko smo v sa­mem srcu glo­bo­ke sti­ske od­kri­li osup­lji­vo vi­tal­nost ne­ke­ga ljuds­tva in na­le­te­li na priče dru­gačne pri­hod­no­sti za vse. Božje ljuds­tvo lah­ko k tej pri­hod­no­sti pris­pe­va na čisto svoj način: raz­šir­je­no po vsem sve­tu lah­ko zgra­di pri­li­ko so­li­dar­no­sti v člo­veški družini. Takšna pri­li­ka bo do­volj močna, da se bo širi­la sama; pre­tre­sla bo celo naj­bolj ne­pre­ma­klji­ve struk­tu­re in us­tva­rila občes­tvo v člo­veški družini.« [III]

Ta klic bra­ta Ro­ger­ja je da­nes po­mem­bnejši kot kdaj­ko­li. Raz­pršeni po vsem sve­tu lah­ko krist­ja­ni hra­ni­jo upa­nje za vse, če svo­je živ­lje­nje za­si­dra­jo v tem pre­se­net­lji­vem oz­na­ni­lu: po Kri­stu­so­vem vsta­je­nju naša člo­veškost ni več raz­drob­lje­na.

Kako smo lah­ko priče Boga lju­bez­ni na zem­lji, če pu­sti­mo, da se naše de­li­tve med krist­ja­ni na­da­lju­je­jo? Upaj­mo si na­pre­do­va­ti k vid­ni edi­no­sti! Ko se sku­paj obračamo h Kri­stu­su, ko se sku­paj zbe­re­mo k mo­li­tvi, nas Sve­ti Duh že združuje. Po­nižno, v mo­li­tvi, se ves čas učimo pri­pa­da­ti drug dru­ge­mu. Bomo našli po­gum, da se stva­ri ne bomo več lo­te­va­li brez mi­sli na dru­ge?

Bližje smo Kri­stu­su in nje­go­ve­mu evan­ge­li­ju, bližje smo drug dru­ge­mu.

Do iz­me­nja­ve da­rov pri­ha­ja po vza­jem­ni go­sto­ljub­no­sti. Da­nes so vsi ti da­ro­vi nuj­ni, da po­sta­ne glas evan­ge­li­ja slišen. Ti­sti, ki zau­pa­jo v Kri­stu­sa, so po­kli­ca­ni, da svo­jo edi­nost po­nu­di­jo vsem. Takrat lah­ko za­zve­ni hval­ni­ca Bogu.

Ta­krat se ure­sniči pre­le­pa pri­li­ka iz evan­ge­li­ja: drob­no gorčično seme po­sta­ne naj­večje od dre­ves v vrtu, tako da pri­de­jo pti­ce neba in gnez­di­jo na nje­go­vih ve­jah. [IV] Za­ko­re­ni­nje­ni v Kri­stu­su od­kri­je­mo, da smo lah­ko od­pr­ti do vseh, celo do ti­stih, ki vanj ne mo­re­jo ver­je­ti ali so brez­brižni. Kri­stus je po­stal služab­nik vseh; ni­ko­gar ne po­nižuje.

Da­nes lah­ko bolj kot kdaj­ko­li prej živi­mo v občes­tvu, ki sega čez državne meje. Bog nam daje svoj dih, svo­je­ga Duha. In tako mo­li­mo: »Na­rav­naj naše noge na pot miru.« [V]