Paul Ricoeur

“Dobrota si utira pot”

Francoski filozof Paul Ricoeur je mnogo let prihajal v Taizé. Umrl je 20. maja 2005, star 92 let.
Tukaj je prikazano pismo, ki ga je brat Roger dan po smrti Paula Ricoeurja poslal njegovi družini.
Sledijo odlomki iz pogovora, ki je nastal v času njegovega obiska v Taizéju v velikem tednu leta 2000.

Taizé, 21. maj 2005

Družini in vsem, ki so Paula Ricoeurja imeli radi, bi rad povedal, da bratje z vami delimo vašo bolečino v zaupljivem pričakovanju našega vstajenja.

V zadnjih petdesetih letih je Paul mnogokrat prišel v Taizé. Izredno smo cenili njegovo široko razgledanost ter njegovo sposobnost izražanja vrednosti Evangelija za današnji svet. Pogosto nas je vzpodbujal h globljemu razmišljanju. Večkrat sem v pismih mladim moral citirati njegove izjave o za nas pomembnih temah, med drugim tudi o grehu in izvoru zlega. Nekega dne nam je rekel: »Ne glede na to, kako zakoreninjeno je zlo, ne sega do globine dobrega.«

Skupaj z vami bi rad molil: Kristus usmiljenja, omogočaš nam v skupnosti živeti dalje s Paulom Ricoeurjem, kot tudi s tistimi, ki so šli pred nami in ki ostajajo tako zelo blizu v naših srcih. Že gledajo nevidno. Po njihovih stopinjah nas pripravljaš sprejeti žarek Tvoje svetlobe.

Vam, v globokem občestvu, z zaupanjem mojega srca,

Brat Roger, Taizé

JPEG - 24.9 ko

Dobrota si utira pot

Kaj iščem v Taizéju? Rekel bi, da na nek način izkustvo tistega, v kar najgloblje verjamem: da je to, kar splošno imenujemo »vera«, povezano z dobroto. To so tradicije krščanstva nekoliko pozabile. Prišlo je do neke vrste zoženja, osredotočenja na krivdo in zlo. Tega vprašanja nikakor ne podcenjujem; več desetletij sem se ukvarjal z njim. Želim pa potrditi, da ne glede na to, kako radikalno je zlo, ni tako globoko kot dobrota. In če vera, vere imajo smisel, potem je njihov smisel to, da utrejo dobroti pot v ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila. Tukaj v Taizéju vidim, kako si dobrota utira pot, v skupnem življenju bratov, v njihovi mirni in diskretni gostoljubnosti ter v molitvi. Vidim na tisoče mladih, ki o dobrem in zlem, o Bogu, o milosti in o Jezusu Kristusu ne govorijo v neki izrazito pojmovni govorici, ampak živijo globoko usmerjeni k dobroti.

Jezik bogoslužja

Zasuti smo z velikimi govori, polemikami, napadi virtualnega, ki ustvarjajo nekakšno nerazumljivo področje. Toda dobrota je globlja od najglobljega zla. To prepričanje moramo osvoboditi, mu dati jezik. Jezik, ki je v Taizéju posojen temu prepričanju, ni jezik filozofije, niti teologije, temveč jezik bogoslužja. Zame bogoslužje ni zgolj dejanje, je oblika misli. V bogoslužju leži skrita, zamolčana teologija, ki jo lahko povzamemo v predstavo, da je »zakon molitve, zakon vere«.

Od protesta k pričevanju

Rekel bi, da je vprašanje greha izgubilo osrednji pomen zaradi vprašanja, ki je morda težje, namreč vprašanja o smislu oz. nesmislu, o absurdnosti. (…) Smo potomci civilizacije, ki je Boga dejansko umorila, torej dovolila, da absurdno in nesmisel prevladata nad smislom, to pa poraja podzavesten protest. Besedo »protest« uporabljam, ker je s svojim pomenom blizu »pričevanju«. Rekel bi, da pričevanje izhaja iz protesta, da bi nič, absurdno in smrt imeli zadnjo besedo. To je povezano z mojim vprašanjem o dobroti, ker dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. V besedi protest („protestation“) je beseda priča („témoin“, lat. „testis“): najprej protestiraš („protester“), da bi potem lahko pričeval („attester“). V Taizéju se potuje od protesta k pričevanju, in ta pot vodi preko zakona molitve, zakona vere. Protest je še vedno negativen, ne je še vedno ne, tu pa moraš reči da-ju da. Obstaja torej postopek, pri katerem se protest spremeni v pričevanje. Verjamem, da se to zgodi skozi molitev. Danes zjutraj so se me spevi zelo dotaknili, še posebej vzkliki: „O, Kristus!“. Pomeni, da se nismo niti v opisnem, niti v predpisanem, temveč v spodbujevalnem in oznanjanju! In mislim, da je oznanjanje dobrote osnovna hvalnica.

„Kdo nam bo pokazal srečo?“

Beseda sreča mi je zelo všeč. Dolgo sem mislil, da je bodisi prelahko bodisi pretežko govoriti o sreči, potem pa sem to zadržanost premagal oz. bolje rečeno jo spričo besede sreča poglobil. Jemljem jo v vsej njeni raznolikosti pomenov, vključno tistih v blagrih. Formula za srečo se glasi: »Blagor tistim …«. Srečo vidim kot prepoznanje, priznanje, ponovno prepoznanje, v trojnem pomenu besede („reconnaissance“). Prepoznavam jo kot svojo last, priznavam jo pri drugih in sem hvaležen za to, kar sem o sreči izkusil ter za majhna izkustva sreče, med njimi tudi izkustva spominjanja, ki bi me ozdravila velike nesreče pozabe. Tukaj sem istočasno v vlogi filozofa z grškimi koreninami ter bralca Svetega pisma in evangelija, kjer lahko sledimo poti besede sreča. Zdi se, da sta dva nivoja: najboljše v grški filozofiji je razmišljanje o sreči, o grški besedi »eudeimon«, kot pri Platonu in Aristotelu, na drugi strani pa mi je zelo blizu Sveto pismo. Mislim na začetek Psalma 4: »Kdo nam bo dal videti dobro?« Gre za retorično vprašanje, ki svoj odgovor najde v blagrih. In blagri so obzorje sreče v življenju, ki je v znamenju dobrote, saj sreča ni le to, česar nimam ali za kar upam, da bom nekoč imel, temveč tudi to, kar sem okusil.

Tri podobe sreče

Nedavno sem razmišljal o podobah sreče v življenju. V pogledu na stvarstvo, lepo pokrajino pred menoj, je sreča v občudovanju in čudenju. Druga podoba, v pogledu na druge, je v sprejemajočem spoznavanju drugih ter skladno s podobo ženina v Visoki pesmi, v slavju. Tretja podoba sreče je obrnjena v prihodnost, v pričakovanje: Nekaj še pričakujem od življenja. Upam, da bom imel pogum se soočiti z nesrečo, ki se je ne zavedam, vendar pa še vedno pričakujem tudi srečo. Namesto besede pričakujem bi lahko uporabil tudi katero drugo besedo iz Prvega pisma Korinčanom, iz verza na začetku slavnega 13. poglavja o »ljubezni, ki vse razume in vse opraviči«. Sporočilo tega verza je: »Prizadevajte si za največji dar!« »Prizadevajte si«, to je beseda hrepenenja, ki dopolnjuje srečo v slavju in srečo v občudovanju in čudenju. (...)

Služenje v veselju

Kar me še posebej navdušuje, pri vseh malih dnevnih službah v bogoslužju, pri srečanjih vseh vrst, pri obrokih in pri pogovorih, je popolna odsotnost dominantnih odnosov. Včasih dobim vtis, da so v potrpežljivi in tihi zanesljivosti, ki sta značilni za vsa dejanja članov skupnosti, vsi poslušni, ne da bi kdo ukazoval. To ustvarja vtis služenja v veselju, tako rekoč ljubeče poslušnosti, da, ljubeče poslušnosti, ki je popolno nasprotje podreditvi in popolno nasprotje brezciljnosti. Ta na splošno ozka pot med tem, kar sem ravnokar poimenoval podreditev in brezciljnost, je tukaj označena z življenjem v skupnosti. In to je nam, udeležencem, v korist (ne tistim, ki so samo prisotni, temveč tistim, ki so soudeleženi), in mislim, da sem bil in sem eden izmed njih. Ljubeča poslušnost, ki jo izvajamo s spoštovanjem do danega primera, nam je v korist. Skupnost nam ne postreže z na nek način zastrašujočim zgledom, temveč s prijazno spodbudo. Všeč mi je beseda spodbuda, saj se ne nahajamo na področju ukazovanja, še manj na področju prisile, kot tudi ne na področju nezaupanja in neodločnosti, ki so povsem običajni v današnjem poklicnem življenju, življenju v mestu, pri delu kot tudi v prostem času. Ta drug z drugim deljen, vzajemni mir predstavlja zame srečo življenja pri skupnosti v Taizéju.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article4950.html - 10 July 2020
Copyright © 2020 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France