Portret

Pomen Dietricha Bonhoefferja (1906-1945)

Dietricha Bonhoefferja, mladega pastorja, ki je simboliziral nemški upor proti nacizmu, lahko štejemo med tiste, ki nam nudijo oporo na poti naše vere. V najtemnejših urah dvajsetega stoletja je daroval svoje življenje kot mučenik. V zaporu je napisal naslednje besede, ki jih prepevamo v Taizéju: »Bog, naj se moje misli zberejo pri tebi. Pri tebi je luč, ti me ne pozabiš. Pri tebi je pomoč, pri tebi je potrpežljivost. Ne razumem tvojih poti, vendar ti poznaš pot zame.«

Kar je res zanimivo pri Bonhoefferju, je njegova podobnost s cerkvenimi očeti, krščanskimi misleci prvih stoletij. Cerkveni očetje so opravljali svoje delo ter hkrati iskali enost življenja. Bili so zmožni na zelo globok način intelektualno razmišljati, a vendar so istočasno ogromno molili in bili v polnosti povezani z življenjem Cerkve v tistem času. To najdemo tudi pri Bonhoefferju. Intelektualno je bil skoraj preveč nadarjen. Toda hkrati je bil človek, ki je veliko molil. Vsak dan do konca svojega življenja je premišljeval ob Svetem pismu. Razumel ga je tako, kot je nekoč rekel Gregor Veliki – kot pismo od Boga, naslovljeno nanj osebno. Čeprav je izhajal iz družine, kjer so bili moški – njegov oče, njegovi bratje – praktično agnostiki, in čeprav ga je njegova Cerkev, nemška protestantska cerkev, močno razočarala v času nacizma in je zaradi tega trpel, je polno živel kot član Cerkve.

Rad bi omenil tri izmed njegovih del:

Njegova doktorska disertacija Sanctorum Communio je vsebovala nekaj izjemnega za tisti čas. Mlad študent, star 21 let, napiše dogmatsko razmišljanje o sociologiji Cerkve, začenši s Kristusom. Začeti pri Kristusu in razmišljati o tem, kakšna bi Cerkev morala biti, se zdi neverjetno. Cerkev je zanj veliko več kot le institucija, je Kristus, ki obstaja v obliki Cerkve. Kristus ni le malce navzoč preko Cerkve; ne, On danes obstaja za nas v obliki Cerkve. V tem je popolnoma zvest svetemu Pavlu. Ta Kristus je tisti, ki je nase prevzel našo usodo, ki je stopil na naše mesto. Način, kako je Kristus deloval, ostaja temeljni zakon Cerkve: stopiti na mesto vseh, ki so izključeni iz družbe, vseh, ki so zunaj, kot je to storil Jezus v času svojega oznanjevanja in že pri svojem krstu. Osupljivo je, kako ta knjiga govori o priprošnjah: so kot kri, ki kroži po Kristusovem telesu. Da bi lahko to izrazil, se Bonhoeffer obrne na pravoslavne teologe. Govori tudi o spovedi, o kateri se v protestantskih cerkvah praktično ni govorilo. Zamislite si naslednje: mlad mož pri enaindvajsetih zatrjuje, da je mogoče, da nam cerkveni duhovnik reče: »Tvoji grehi so ti odpuščeni,« in trdi, da je to del bistva Cerkve. Kako novo je bilo to v tisti situaciji!

Drugo delo je knjiga, ki jo je napisal, ko je bil poklican, naj postane rektor semenišča za študente teologije, ki so razmišljali o duhovniški službi v Bekennende Kirche, protestantski cerkvi, ki se je uprla pridružitvi nacizmu, može, ki so se morali pripraviti na zelo težko življenje. Skoraj vsi so se morali ukvarjati z gestapom, nekatere so celo vrgli v zapor. V nemščini je naslov zelo kratek: Nachfolge, »hoja, sledenje« (v angleščini: Cena tega, da si Jezusov učenec). To nam pove vse o knjigi. Kako lahko resno vzamemo to, kar je govoril Jezus; kako naj tega ne damo na stran, kot da bi bile to besede za druge čase? Knjiga nam pove kako: hoja nima nobene vsebine. Bolj bi nam bilo všeč, da bi Jezus imel neki program. Ampak ne! Ko hodimo za njim, je vse odvisno od našega odnosa z njim: on gre naprej in mi mu sledimo.

Za Bonhoefferja slediti pomeni spoznati, da če je Jezus resnično to, kar pravi o sebi, potem ima pravico do vsega, kar počnemo v življenju. On je »posrednik«. Noben človeški odnos ne more prevladati nad njim. Bonhoeffer navaja Kristusove besede, s katerimi nas poziva, naj zapustimo starše, družino, imetje. Danes nas te besede nekoliko plašijo, in nekateri so kritični do tega vidika knjige: ali Bonhoeffer ne predstavlja Kristusa kot preveč oblastnega? Toda v evangeliju beremo, kako so bili ljudje osupli nad avtoriteto, s katero je Jezus učil, in nad močjo, s katero je odganjal zle duhove. V Jezusu je oblast. In vendar o sebi govori drugače od farizejev, da je krotak in v srcu ponižen. Ali z drugimi besedami: nekdo, ki je bil tudi sam preizkušan in se ponižal za nas. Tako se je vedno predstavljal in prava avtoriteta se kaže za to ponižnostjo.

Celotna knjiga je urejena na ta način: prisluhni z vero in udejanji. Če poslušamo z vero in zaupanjem, če se zavedamo, da je Kristus ta, ki nam govori, ne moremo ne udejanjiti njegovih besed. Če bi se namreč vera končala, preden se udejanji, to ne bi več bila vera. Postavila bi namreč mejo Kristusu, ki smo ga poslušali. Seveda se v Bonhoefferjevem pisanju lahko zazdi to dejstvo prevečkrat poudarjeno, toda ali ni potrebno, da Cerkev to sliši vedno znova? Preprosto poslušanje. Neposredno in odkrito poslušanje, ki izhaja iz zaupanja, da je mogoče živeti, kakor nas nagovarja Kristus.

Tretje delo so znana Pisma in spisi iz ječe. V svetu, v katerem je začutil, da več ne prepozna Boga, v svetu brez Boga se Bonhoeffer sprašuje: kako bomo mi pričevali o Njem? Bomo poizkušali ustvariti enklave krščanske kulture in se z neko nostalgijo vračali v preteklost? Ali pa poizkusili znova spodbuditi duhovne potrebe v tistih, ki so jih navidez izgubili? Danes lahko rečemo, da zanimanje za duhovnost spet raste, toda pogosto ne seže dlje od zgolj površinskega doživljanja. Kljub temu bi bilo z naše strani nepošteno ustvariti razmere, v katerih bi ljudje ponovno začutili potrebo po Bogu.

Kako torej lahko danes govorimo o Kristusu? Bonhoeffer odgovarja: s svojim življenjem. Presenetljivo je videti, kako je opisal prihodnost svojemu krščencu: »Prihaja čas, ko morda ne bo več mogoče govoriti odkrito, vendar bomo molili in delali, kot je prav, in Gospodov čas bo prišel.« Bonhoeffer je verjel, da nam bo potrebna govorica dana skozi naše življenje. Danes lahko vsi čutimo, kako težko se celo s svojimi najbližjimi pogovarjamo o Kristusovem odrešenju, o življenju po smrti, še več, o sveti Trojici. Vse to je ljudem, ki v nekem smislu Boga ne potrebujejo več, tako tuje. Kako lahko zaupamo, da nam bo govorica res dana, če bomo živeli življenje, zakoreninjeno v Bogu? Ne bo nam dana, če bomo evangelij naredili bolj dosegljiv tako, da ga zmanjšamo. Ne, govorica nam bo dana, če bomo evangelij resnično živeli.

Tako v svojih pismih kot v knjigi o sledenju Kristusu se vse konča na skoraj mističen način. On sam ne bi želel, da bi tako rekli, vendar ko gre za vprašanje biti z Bogom brez Boga, se v misli prikradeta sveti Janez od Križa ali sveta Terezija deteta Jezusa v tistih najtežjih trenutkih, ki jih je preživljala ob koncu svojega življenja. To je tisto, česar si je Bonhoeffer želel: biti z Bogom brez Boga. Upati si ostati z njim, ko je izdan, ponižan in zavržen. To daje težo vsemu, kar je napisal. In vendar je dobro vedeti, da je bil optimističen. Njegova vizija prihodnosti je za kristjane osvobajajoča. Imel je namreč zaupanje – ta beseda se zelo pogosto pojavlja v njegovih pismih iz zapora.

V ječi je Bonhoeffer želel zapisati svojo razlago Psalma 119, a je prišel le do tretje kitice. V tem psalmu je verz, ki povzema njegovo življenje: Gospod, ti si blizu, vse tvoje zapovedi so resnica. Dietrich Bonhoeffer je živel v zaupanju, da je Kristus resnično blizu, v vsakem trenutku, tudi v najbolj skrajnih okoliščinah. Gospod, ti si blizu, vse tvoje zapovedi so resnica. Verjamemo lahko, da tvoje zapovedi niso le resnične, ampak tudi v celoti vredne našega zaupanja.

brat François iz Taizéja

Printed from: https://www.taize.fr/sl_article4991.html - 9 November 2024
Copyright © 2024 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France