Portret

Mati Terezija

Brat Roger je napisal sledeče vrstice v poklon materi Tereziji v času njene beatifikacije leta 2003.

Živimo v svetu, kjer sta svetloba in tema sočasno prisotni. Mati Terezija je preko svojega načina življenja vabila ljudi, naj izberejo svetlobo. Na ta način je veliko ljudem odprla pot do svetosti. Mati Terezija nam je razjasnila besede, ki jih je sveti Avguštin napisal štiri stoletja po Kristusovem rojstvu: »Ljubi in povej to s svojim življenjem.« Zaupanje v Boga postane verodostojno in je prepričljivo predvsem, kadar ga resnično živimo.

Imel sem mnogo priložnosti za pogovor z materjo Terezijo. Pogosto je bilo moč v njenem odsevu opaziti svetost Kristusa. Poleti leta 1976 je prišla v Taizé. Na našem hribu je bilo vse polno mladih iz veliko različnih držav. Tisti dan sva skupaj napisala molitev: »O Bog, Oče vsakega človeškega bitja, ti nas vse vabiš, naj prinašamo ljubezen tja, kjer so ubogi ponižani, spravo, kjer so ljudje razdeljeni, veselje, kjer je Cerkev omajana. Ti nam odpiraš pot, da smo lahko kvas skupnosti celotne človeške družine.«

Isto leto sem skupaj s še nekaj svojimi brati odšel za nekaj časa živet k ubogim v Kalkuti. Živeli smo blizu njenega doma v revnem predelu mesta. V tem hrupnem predelu, polnem otrok, so živeli pretežno muslimani. Neka krščanska družina nam je ponudila gostoljubje v svojem domu, na križišču več manjših ulic s trgovinami in delavnicami. Mati Terezija je pogosto prihajala molit z nami. Popoldan me je včasih prosila, naj grem z njo obiskovat gobave bolnike, ki niso imeli več nobenega upanje pred seboj, samo smrt. Poskušala je pomiriti njihove skrbi.

Včasih je spontano prevzela pobudo. Nekega dne, po vrnitvi z obiska pri gobavih bolnikih, mi je v avtu rekla: »Nekaj te nameravam prositi. Moraš reči da!« Preden sem ji odgovoril, sem skušal izvedeti več o tem, kar je želela, vendar je samo ponovila: »Reci da!« Potem mi je razložila: »Obljubi mi, da boš od zdaj naprej nosil svoje belo oblačilo vsak dan ves dan. To znamenje je potrebno v razmerah današnjega časa.« »Da,« sem odvrnil, »govoril bom s svojimi brati in bom nosil belo oblačilo, kadar bo le možno.« Tako je svojim sestram naročila, naj sešijejo belo oblačilo, ter vztrajala, da del tega oblačila sešije sama.

Bila je posebej pozorna do otrok. Predlagala je, naj greva skupaj z enim izmed mojih bratov, ki je zdravnik, vsako jutro v sirotišnico in poskrbiva za bolne otroke. Že prvi dan sem srečal majhno deklico, staro štiri mesece. Povedali so mi, da je prešibka, da bi lahko preživela viruse, ki prežijo pozimi. Mati Terezija je predlagala: »Vzemi jo s seboj v Taizé; tam boš lahko skrbel zanjo.«

Na letalu, ko smo se vračali v Francijo, se mala deklica Marie ni počutila dobro. Šele ko smo prispeli v Taizé, je začela prvič zadovoljno godrnjati, tako kot veseli otroci. V prvih tednih je pogosto spala v mojem naročju, medtem ko sem delal. Počasi so se njene moči povrnile. Kmalu se je preselila v vas, v hišo blizu naših. Moja sestra Genevieve, ki je pred leti sprejemala otroke v Taizéju ter jih vzgajala, kot da bi bili njeni lastni otroci, jo je sprejela na svojem domu. Ko je bila Marie krščena, sem postal njen boter in imam jo rad, kot bi bil njen oče.

Nekaj let za tem je neko jesensko nedeljo mati Terezija ponovno prišla v Taizé. Med molitvijo sva skupaj izrazila skrb, ki še danes ostaja pereča: »V Kalkuti so domovi za umirajoče vidni. Vendar je v mnogih krajih sveta veliko mladih v nevidnih, skritih domovih za umirajoče. Ti mladi so zaznamovani z razdrtimi odnosi ali pa so preveč zaskrbljeni za prihodnost. Ločitve so v njih ranile nedolžnost otroštva ali odraščanja. Nekateri so globoko razočarani: kaj je sploh dobrega v življenju; ima življenje še kakšen smisel?«

Skupaj z dvema bratom sem odšel v Kalkuto na pogreb matere Terezije. Želeli smo se zahvaliti Bogu za dar njenega življenja. Želeli smo peti hvalnice skupaj z njenimi sestrami v duhu molitve. Ob njenem truplu sem se spomnil vsega, kar nama je bilo skupno, še posebno prepričanja, da nas občestvo z Bogom spodbuja, naj lajšamo človeško trpljenje na zemlji. Da, kadar lajšamo trpljenje drugih, takrat se srečamo s Kristusom. Mar ni Kristus sam tisti, ki nam govori: »Vse, kar ste storili komu izmed mojih najmanjših, ste meni storili.«

Printed from: https://www.taize.fr/sl_article4992.html - 28 March 2024
Copyright © 2024 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France