Portret

Dorotej iz Gaze (šesto stoletje): ponižnost in občestvo

V Pismu iz Kolkate je na četrti strani citiran naslednji odlomek iz besedila Doroteja iz Gaze:

»Predstavljaj si, da je svet krog, da je Bog njegovo središče in da so žarki, ki izhajajo iz njega, različni načini, kako ljudje živijo. Ko tisti, ki želijo priti Bogu bližje, hodijo proti središču kroga, se hkrati bližajo Bogu ter drug drugemu. Bližje so Bogu, bližje so drug drugemu. In bližje so drug drugemu, bližje so Bogu.« (Napotki 6)

Dorotej je bil sin premožne družine, zelo izobražen in tako zaljubljen v branje, da je v samostan prinesel svojo knjižnico. Kot mlad mož je vstopil v samostansko skupnost abe Serida blizu Gaze v Palestini. Postal je duhovni sin Barsanufija in Janeza, dveh kontemplativnih mož, poznanih po globini pisem, ki sta si jih izmenjala. Ta velika moža, »puščavska očeta«, kot ju imenujejo v monastični tradiciji, sta blažila njegovo brezpogojno željo po kontemplaciji in mu v ta namen predlagala, naj zgradi bolnišnico za bolne ali ostarele menihe. Ta izkušnja ga je počasi pripeljala do tega, da je zapustil svoje premoženje, svoje knjige, svoja bogata oblačila. Postal je glavni strežnik v bolnišnici, ki jo je zgradila in plačala njegova družina.

Njegova korespondenca z Barsanufijem je znana po »pogodbi«, ki sta jo sklenila: Barsanufij bo prevzel nase Dorotejeve grehe (trpel je zaradi čustvenega življenja, ki ga je le s težavo kontroliral) pod pogojem, da se Dorotej izogiba napuhu, zahrbtnemu opravljanju in nepotrebnim besedam. V trenutku dvoma, ko je razmišljal o tem, da bi zapustil samostan, je prejel tele Barsanufijeve besede, ki so ga razsvetlile: »Kot ladijsko sidro bo zate molitev teh, ki so tukaj s tabo.« Iz teh težav se bosta rodila močna navezanost na skupno življenje in prepričanje, da molitev bližnjih lahko krepi poklicanost za vse življenje.

Tega, kako sta mu bila ta dva starca v oporo in s kakšno občutljivostjo sta ga spremljala, se je spominjal, ko je, že po njuni smrti, le nekaj kilometrov stran od svojega prvega samostana ustanovil lastno skupnost. Vsem, ki so se mu tam pridružili, je napisal »Navodila«, ki so se ohranila do danes. Zanje je značilen realističen pogled, ki ne zahteva nemogočega – Dorotej je predlagal življenje, sestavljeno iz tihih samo-odpovedi, brez pretiravanj, in v vsem skupno. Zanj je skupnost tvorila resnično telo, kjer vsak član opravlja določeno funkcijo. Menihova samota ne pomeni osamitve, izolacije. Napisal je: »Morali bi delati tako, kot je bilo rečeno o abi Antonu: zbiral in ohranjal je dobro, ki ga je videl v vsakem, ki ga je šel obiskat – v enem blagost; v drugem ponižnost; spet v drugem ljubezen do samote. Tako je imel vse lastnosti vsakega v sebi. To bi morali tudi mi delati in drug drugega obiskovati s tem namenom.« (Pismo 1, 181).

Dorotej je v modrost puščave vključil pomemben doprinos poganske modrosti. Predvsem je vztrajal na pomenu osebne vesti, božanske iskrice v vsakem človeku, in krepost definiral v Aristotelovem stilu kot »sredino med preobiljem in pomanjkanjem«.

Dorotej je poudarjal, da se je potrebno »držati zapovedi«, edine stvari, ki lahko ponese dar, prejet pri krstu, do korenin zla v nas. Vztrajal je na »odprtosti srca« do moža ali žene, ki nas spremlja. Še posebej je obsojal samostanski napuh in asketsko tekmovalnost med menihi ter v vrh duhovnega življenja postavil ponižnost. Nasvet, ki ga je dal svojim menihom – naj se težavam ne upirajo s togostjo in strogostjo, marveč z mirnostjo in blagostjo, še danes ostaja povsem ustrezen. V času, ko se mnogi počutijo ohromljene zaradi strahu pred neuspehom ali dvomi, je potrebno znova slišati naslednje bodrilne besede Doroteja iz Gaze: »V času preizkušnje ostanite potrpežljivi, molite in ne skušajte misli, ki prihajajo od skušnjavca, premagati s človeškim umovanjem. Aba Peomen je to vedel, zato je trdil, da je nasvet »ne skrbite za jutri« (Mt 6,34) namenjen nekomu, ki je skušan. Prepričani, da je to res, opustite svoje lastne misli, ne glede na to, kako dobre so, in ohranite trdno upanje v Boga »ki more napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo« (Ef 3,20).« (Pismo 8, 193).

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article5333.html - 18 September 2020
Copyright © 2020 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France