Sporočilo Evropski uniji

Za odprto Evropo, deželo solidarnosti

Iskanje miru in sprave v človeški družini je neločljivo povezano s poklicanostjo taizéjske skupnosti. Skupnost si že trideset let prizadeva za »romanje zaupanja na zemlji«, ki je povezalo številne generacije mladih z vseh celin. Na postaji tega romanja v Bruslju, od 29. decembra 2008 do 2. januarja 2009, želi 40.000 mladih iz vse Evrope znova oživiti intuicijo in navdušenje, ki sta gradnjo Evrope zaznamovala na začetku: udejanjiti spravo med ljudstvi s povezovanjem njihovih virov in njihovih posebnih darov.

Nezaslišana pustolovščina—postavljanje združene Evrope

Evropi je uspelo začeti z obdobjem miru, ki je v njeni zgodovini brez primere. Že prehojena pot je v drugih delih sveta prebudila silno upanje. Mir po tolikih konfliktih med Evropejci je dar, ki je neprecenljiv. Pa vendar ni nikoli zagotovljen za vselej; graditi ga mora vsaka generacija.

Upiranje naveličanosti

Na evropske institucije se danes včasih gleda z nerazumevanjem in določeno mero naveličanosti. Toda pri zagotavljanju trajnosti v prizadevanju za mir na celini so nepogrešljive. Kljub temu pa ne smejo nadomestiti prevzemanja odgovornosti na vseh ravneh evropske družbe. [1] Z druge strani lahko državni voditelji prispevajo k drugačnemu gledanju, kadar zavrnejo nepošteno razglašanje evropskih institucij za grešne kozle, ko se je treba spopasti s težavnimi odločitvami.

Solidarnost na svetovni ravni

Postavljanje združene Evrope dobi svoj pravi smisel šele tedaj, ko kaže svojo solidarnost z najrevnejšimi ljudstvi na zemlji. Ta ljudstva se razvijajo tako hitro! Sedanji položaj sili k novemu razumevanju ter k prilagoditvi evropskih ustanov in mehanizmov za pomoč.

Mnogi mladi zahtevajo, naj globalizacijo ekonomije spremlja tudi globalizacija solidarnosti. Mar zaželena delitev blagostanja ne kliče bogatih držav k večji velikodušnosti, tako pri vlaganju, ki bo dajalo prednost državam v razvoju, kot pri obzirnem in odgovornem sprejemanju priseljencev iz teh držav?

S sklepanjem številnih osebnih odnosov po svoji celini so številni mladi že razvili zavest o Evropi. Tu ne gre za opuščanje posebnih značilnosti pri posameznem ljudstvu ali pokrajini, temveč nasprotno: za vzajemno delitev darov v spoštovanju različnosti. Pobude, kakršna je evropska mreža prostovoljcev, bodo vzajemno razumevanje med ljudstvi in pokrajinami še poglobile.

Sedanja finančna kriza

Sedanja finančna kriza kaže, da se ekonomija ne more razvijati na trajen način, če ne upošteva etičnih načel. Ta kriza se lahko spremeni v priložnost, če bo vodila k samospraševanju o naših prioritetah pri gradnji svetovne družbe: kakšna vrsta razvoja nas zanima? Kakšen razvoj je mogoč, če hkrati spoštujemo tudi omejene vire našega planeta?

Bolj zapleten je ekonomski in finančni sistem, bolj ga je treba usklajevati in uravnavati, če naj teži k skupnemu dobremu za vso človeško družino. Naddržavna telesa, ki postavljajo temeljna pravila za doseganje večje pravičnosti, bodo odslej nepogrešljiva. [2]

Dva prispevka kristjanov

Evangelij spodbuja preprostost življenja. Verne kliče, naj ukrotijo lastne želje ter s tem uspejo pri postavljanju mej, ne s prisilo, temveč z odločitvijo. [3] Svobodno izbrana preprostost omogoča privilegiranim, da se uprejo tekmi za pridobivanje odvečnega, ter pomaga v boju proti revščini, ki je naložena prikrajšanim.

Še en prispevek kristjanov je v zavzemanju za korake k odpuščanju. Takšni koraki pomenijo odločitev, da srda zaradi ran, ki še skelijo, ne bomo prenašali na naslednjo generacijo; ne s pozabljanjem boleče preteklosti, temveč z ozdravljenjem spomina s pomočjo odpuščanja, s prekinitvijo verige, ki ohranja zamero živo. Brez odpuščanja ostajajo družbe brez prihodnosti. Moč zagona, vsebovanega v začetkih postavljanja Evrope, se je v veliki meri rodila prav iz tega prepričanja. [4]

Vsakdo je lahko udeležen v civilizaciji, ki jo namesto nezaupanja zaznamuje upanje. Včasih je bilo v zgodovini dovolj le nekaj ljudi, da se je tehtnica prevesila k miru. [5]

[1Če hočemo poglobiti občutek za skupnost, je bistvenega pomena načelo subsidiarnosti. To načelo omogoča ustanovam skupnosti posredovanje na področjih, kjer ga države članice ne zmorejo, hkrati pa spoštuje pristojnosti teh držav. Odločitve je treba sprejemati na ravni, ki je najbližja evropskim državljanom. To načelo vsakogar spodbuja k prevzemanju lastne odgovornosti, hkrati pa različnim narodom preprečuje postavljanje pretiranih zahtev.

[2Leta 1963 je v svoji okrožnici Pacem in terris papež Janez XXIII. predlagal ustanovitev »javne oblasti s svetovno pristojnostjo«. Ta preroška intuicija je danes pomembnejša kot kdajkoli prej.

[3Jezus je rekel: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,25)

[4To prepričanje je privedlo do skupnosti med Francijo in Nemčijo. Bilo je tudi v jedru sprave med nemškim in poljskim narodom, do katere je prišlo na pobudo poljskih škofov leta 1965. Kristjani so tako pripravljali pot politični spravi.

[5Ustanoviteljev Evropske unije je bila le peščica, vendar so imeli briljantno intuicijo: preprečiti nov konflikt s tem, da bi pod skupno pristojnost umestili vire (premog in jeklo), ki so v preteklosti poganjali vojni stroj.

Printed from: http://www.taize.fr/sl_article8020.html - 19 January 2021
Copyright © 2021 - Ateliers et Presses de Taizé, Taizé Community, 71250 France