Ko so soočeni s čudežem življenja, z našimi telesi, tako lepo »stkanimi« (Psalm 139), veliko ljudi sklepa, da nas navdihuje neke vrste božja iskra. Presenetljivo je to, da moderna miselnost, ki jo tako močno zaznamuje znanost, pride do istih zaključkov kot »medicina« Stare zaveze. Da, glede na Sveto pismo Bog vdihne življenje človeškim bitjem in skozi ta dih življenja Bog postane navzoč (glej 1 Mz 2). Dih in Duh sta v svetopisemski hebrejščini ena in ista beseda.
Hrepenenje vernikov je, da bi bil Bog prisoten v nas preko svojega Duha, da »Duh pričuje našemu duhu« (Rim 8,16), tako da se lahko združimo z Gospodom in smo z njim en Duh (prim. 1 Kor 6,17).
Če imamo Boga znotraj sebe in se zdi, da nam je vse že dano, kakšen je potem sploh smisel verovanja?
Med nedavnim evropskim srečanjem v Bruslju je kardinal Danneels takole nagovoril udeležence: »Zahvaljujem se Bogu, ker je vsak večer, blizu Atomija, ki je simbol tistih, ki stvari raziščejo v globino, 40.000 mladih prišlo raziskovat Božje stvarnosti. V trenutkih tišine, ki je srce praznovanj, Sveti Duh v nas ustvari votlino, nekakšne majhne jasli, v katerih se lahko rodi dete Jezus.«
Te »votline« lahko zapolnimo z izumetničenimi potrebami. Mogoče je zato vera bistvena: omogoči hrepenenje duše. Vera je hrepenenje, »temelj resničnosti, v katero upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo« (Heb 11,1). Vera uči dušo hrepenenja. Kot pravi sveti Avguštin: »S tem, ko Bog dovoli, da hrepenimo po njem, v nas veča željo; s tem, ko dovoli, da ga želimo, razširi dušo; s tem, ko nam razširi dušo, omogoči, da je zmožna Boga.« (Komentar k Prvemu Janezovemu pismu 4,6).
Božja navzočnost v nas je tudi klic. Bog nas kliče ne samo, da bi ga sprejeli, ampak da bi mu bili podobni (1 Jn 3,2). Že v 2. stoletju si je sveti Irenej iz Lyona drznil izjaviti: »Božji sin je postal človek, da bi lahko človek postal Božji sin« (Adversus haereses III, 10,2). Preko Sina je Duh pripravljen bivati v vsakem človeškem bitju: »Duh je prišel nad Božjega Sina, ki je postal Sin človeka, da bi se tako navadil bivati med človeško raso, najti mir med človeškimi bitji« (III, 17,1). Vera je aktivna prisotnost našega hrepenenja v tem poveličanju. Je želja postati sin v Sinu, sprejeti aktivno vlogo v Božjem stvarstvu.