TAIZÉ

Praga

Razmišljanja brata Aloisa

 
Vsak večer srečanja je br. Alois pri večerni molitvi nagovoril mlade. Besedilo njegovih razmišljanj je objavljeno na tej strani.

Brat Alois, Praga, četrtek, 1. januar 2015

Deležni smo bili tako velikodušnega sprejema. Rad bi se zahvalil družinam, župnijam, cerkvenim voditeljem ter vsem v upravi mesta in regije, ki so omogočili, da je naše srečanje potekalo tako gladko. Hvala za vse šole, ki ste jih dali na razpolago.

Veselje je, da je Evropsko srečanje združilo tako kristjane različnih veroizpovedi kot tudi tiste, ki ne delijo vere v Kristusa, a si prizadevajo za mir.

Kristus je dal svoje življenje, da bi združil vse ljudi v eno veliko družino. Svoje privržence vabi, da bi bili znamenje njegovega miru v svetu. Da bi lahko ustvarili tako znamenje, je sprava med kristjani nujno potrebna.

Vprašanje, na katerega kristjani nujno želimo dobiti odgovor, je naslednje: kako s svojimi življenji pokazati, da je edinost ob spoštovanju različnosti možna?

Vedno bodo razlike med kristjani. Ostale bodo kot povabilo k iskrenemu dialogu; lahko so tudi vir obogatitve. Toda, mar ni prišel čas, da damo prednost krstni identiteti, ki nam je vsem skupna, ki nas že združuje v Kristusu?

Zakaj se ne bi krščanske Cerkve združile pod eno streho že danes, še preden je dosežen dogovor o vseh teoloških vprašanjih?

V teh dneh nas sprejemate iz različnih Cerkva v Pragi – protestanti, katoličani in pravoslavni. Posebej se me je dotaknilo, da živimo to znamenje edinosti v deželi Jana Husa, čigar nasilne smrti se bomo spominjali naslednje leto. Odgovornosti za delitev Cerkve v 15. stoletju so deljene, vendar pa nas njegova poštena osebnost vodi h kesanju in spravi.

Kristus daje edinost ko in kjer želi. Vendar pa, če nanjo ne bomo čakali skupaj, kako naj nam da ta dar? Apostoli so, ko so bili združeni pod eno streho, tudi z Marijo, prejeli dar Svetega Duha. In Sveti Duh nas vedno združuje v naši različnosti.

Kako lahko pridemo pod eno streho? Mojih šest predlogov:

- V krajevnem občestvu se lahko s sosedi in družinami srečamo pod eno streho, podobno kot v »plemenskih skupnostih«, da bi skupaj molili, pomagali drug drugemu in da bi se medsebojno bolje spoznali.

- Krajevna občestva različnih veroizpovedi že sodelujejo pri preučevanju Svetega pisma, pri družbenih in pastoralnih aktivnostih, pri katehezah. To bi lahko še okrepili. Vsako občestvo bi moralo skupaj s kristjani drugih veroizpovedi storiti vse, kar je mogoče storiti skupaj, in ne storiti ničesar, ne da bi pri tem upoštevalo tudi ostale.

- Skupaj smo v tej prelepi stolnici. Bi ne bilo mogoče, da bi v mnogih mestih stolnica ali glavna cerkev postala skupna hiša molitve za vse kristjane v okolici?

- Teološki dialog se mora nadaljevati. Bi lahko vedno bolj potekal povezan s skupno molitvijo in zavedanjem, da smo že skupaj? Če živimo in molimo skupaj, bomo prav teološka vprašanja obravnavali drugače. Morda bi enako lahko rekli tudi za etično refleksijo.

- Vsi verniki so prejeli del pastoralnega daru skrbeti drug za drugega. Krščanska družina, ki je tudi Cerkev, prav tako potrebuje službe za edinost na vseh ravneh. Službo za edinost na svetovni ravni tradicionalno povezujemo z rimskim škofom. Ga ne bi mogli priznati kot služabnika, ki skrbi za enotnost svojih bratov in sestra v njihovi veliki različnosti? Mar si Cerkve ne bi mogle predstavljati različnih načinov sodelovanja s to službo?

- Mar ne bi tiste Cerkve, ki poudarjajo, da sta edinost v veri in dogovor o službah potrebna za prejem obhajila, skupaj dale enakega poudarka harmoniji medsebojne ljubezni? Mar ne bi mogle evharistične gostoljubnosti razširiti na tiste, ki izražajo željo po edinosti in verjamejo v resnično navzočnost Kristusa? Evharistija ni le vrh edinosti, je tudi pot do edinosti.

Privolimo v nadaljevanje po poti, ki je ne poznamo vnaprej, in se ukoreninimo v besedah preroka Izaija: »Popeljal bom slepe po poti, ki je ne poznajo.« Svoje upanje polagamo v Svetega Duha, da nas bo vodil po še neznanih poteh. Njegov navdih nas pripravlja, da bomo postali pristne priče občestva.

Brat Alois, Praga, sreda zvečer, 31. december 2014

Ob prihodu v Prago ste prejeli »Predloge« za prihodnje leto, ki se osredotočajo na Jezusov klic naj bomo sol zemlje. Ne reče »morate biti«, ampak preprosto »Vi ste sol zemlje«. Sol je pomešana z zemljo človeštva. Kristus nas pošilja vsepovsod, da bi prinašali dobro novico o Božji ljubezni.

Kako čudovito! Bog ne širi svojega miru čudežno z neba, ampak skozi naša življenja. Svoje zaupanje polaga v nas. Vabi nas, da bi bili kvas miru v testu človeštva; človeštva, ki je tako tragično razdeljeno zaradi konfliktov, tako oboroženih kot neoboroženih.

Bog pričakuje naš »da« njegovi ljubezni. Da, kot ga je izrekla Marija, pogumen da, ki izraža vse naše zaupanje. Skupaj z njo nas podpirajo neštete Božje priče.

Brat Roger je del tega oblaka prič. V prihodnjem letu se ga bomo spominjali. V Taizéju bo, poleg rednih tedenskih srečanj, srečanje za mlade, ki živijo v skupnostih, in še eno za mlade teologe. V tednu od 9. do 16. avgusta pripravljamo »Shod za novo solidarnost«. Zakaj »nova solidarnost«?

Nova, saj gre za ponovno odločitev živeti v solidarnosti. Vsak lahko prijateljstvo med ljudmi in narodi postavi kot prioriteto ter z darovi, ki jih je prejel, prispeva k temu. Trud ali pa celo s tem povezana odrekanja, dajejo veselje in smisel življenju.

Nova, tudi zato, ker se soočamo z nepoznanimi izzivi. Kako pozitivno pristopiti h globalizaciji, da ne bo sprožila zatiranja revnih ali manjšinskih kultur? Kako živeti v vedno bolj tehnološkem svetu? Med glavnimi vprašanji sta nedvomno tudi migracija in ekologija.

Nova, ker navsezadnje solidarnost zahteva spremembo v naših načinih mišljenja. Pomoč najbolj revnim bo vedno potrebna. Vendar pa spoštovanje dostojanstva vsakega človeškega bitja vodi k opustitvi pokroviteljskega odnosa, da bi lahko živeli v vzajemnosti. Tisti, ki so revnejši od nas, lahko dajo veliko; zaradi njih smo bolj človeški, včasih nam pomagajo bolje razumeti evangelij v vsej njegovi globini.

V Taizéju nimamo pripravljenih rešitev za ta težka vprašanja; naša skupnost želi raje ponuditi prostor za iskanje, za srečanja med ljudmi in različnimi pobudami. V medsebojnem poslušanju lahko vzniknejo projekti; nekateri lahko sprejmejo daljnosežne odločitve za svojo prihodnost.

Brat Roger je skušal živeti življenje bratstva in ne ostajati zgolj na teoretski ravni. Pri 25 letih je v Taizéju začel povsem sam, potem so se mu pridružili prvi bratje. Skupaj so izrekli življenjske zaobljube. Brat Roger si ni mogel predstavljati, kaj bo zraslo iz tega malega semena. Njegovo življenje nas spodbuja, da začnemo s skoraj nič.

Vsi si želimo biti romarji zaupanja v krajih, kjer živimo. Zaupanje vere je tisto, kar vsak dan navdihuje naša življenja. Velika praznovanja, kot je naše srečanje v Pragi, niso sama sebi namen, ampak nas podpirajo na naši poti naprej. V prihodnosti tako pripravljamo nove postaje romanja zaupanja.

Po mladih iz Amerike, Azije in Afrike, tudi mladi v Oceaniji želijo biti del našega romanja. Naslednje postaje bodo že zelo kmalu, februarja, v Avstraliji in na Novi Zelandiji.

Čez leto in pol, v 2016, se bomo vrnili na celino, ki je tako blizu Evropi, a tako slabo poznana, v Afriko. Po srečanjih v Keniji in potem v Ruandi, se bodo srečali mladi iz Zahodne Afrike in povabili tudi mlade z drugih celin, da se jim pridružijo. V začetku septembra 2016 nas bodo sprejeli v Beninu, v mestu Cotonou.

In čez leto dni, ob koncu leta 2015, bo naslednje Evropsko srečanje mladih. Šli bomo v Južno državo, ki je dobro poznana po svojem gostoljubju, a se sooča z gospodarskimi težavami. Od 28. decembra 2015 do 1. januarja 2016, smo povabljeni v (…).

Brat Alois, Praga, torek zvečer, 30. december 2014

Prihajamo iz vseh evropskih držav, pa tudi z drugih celin in v teh dneh nas navdihujejo naslednje Kristusove besede: »Vi ste sol zemlje.« Še posebej odkrivamo, kako nas te besede spodbujajo, da bi bili ustvarjalci miru na zemlji.

Kakšno veselje videti naša življenja v tej luči! Naše evropsko srečanje nam lahko pomaga, da se bomo bolj zavedali univerzalnega občestva, ki ga Kristus želi ustvariti med ljudmi. Razpršeni po vsem svetu lahko prispevamo k temu, da bo božji mir zasijal vsemu človeštvu.

Tukaj na Češkem smo deležni čudovitega sprejema. Brez dvoma so kristjani manjšina. Vendar pa obstaja tudi v tej državi bogato humanistično izročilo, ki se hrani z umetnostjo, književnostjo, slikarstvom in glasbo. Na ta način verniki in neverniki skupaj podpirajo tendenco, ki lahko kljubuje pustemu materializmu, ki grozi našim družbam.

Kristjani tukaj so manjšina, tako kot v mnogih delih sveta in kot so bili to prvi kristjani. So sol zemlje, ne s tem, da iščejo moč, ne z vsiljevanjem svojih pogledov na družbo, ampak s tem, da si prizadevajo za mir in pravičnost v krajih, kjer živijo.

Češkim kristjanom bi rad rekel: resnično ste sol zemlje. To je še danes tako resnično, kot je bilo v preteklosti. Naša Taizéjska skupnost ohranja spomin na številne priče vere iz vaše države, ki so se borile za svobodo in ki so bile ceno za to pripravljene plačati s svojimi življenji. Še posebej se spominjam Marije in Jiříja Kaplana, ki sta se že pridružila Kristusu v večnem življenju.

Ali vi, mladi Evropejci, poznate kardinala Duko, ki je, kot nadškof Prage, skupaj z voditelji ostalih Cerkva, tako zelo podpiral priprave na naše srečanje? Ste vedeli, da je bil v zaporu zaradi svoje vere?

Rad bi omenil tudi pastorja Alfréda Kocába, prvega Čeha, ki je prišel v Taizé leta 1967 skupaj s svojo ženo Darjo. Dolga leta ni smel opravljati svojega poslanstva – delal je kot kurjač v muzeju. V kleti, ob premogu, se je na skrivnem srečeval s študenti teologije in jih poučeval, tudi o Sv. Janezu od Križa. Zaradi bolezni se nam nocoj ni mogel pridružiti, zato pa ga pozdravljamo preko televizije.

Za vse udeležence tega Evropskega srečanja so bili pripravljeni različni predlogi za prihajajoče leto. Eden od teh predlogov je, da bi vsako nedeljo zvečer, skupaj z drugimi, preživeli pol ure v tišini za mir na svetu.

Te pol ure je posvečene temu, da bi Bogu zaupali države in ljudi, ki trpijo zaradi nasilja; ter je tudi čas, v katerem sprejmemo Kristusov mir, ki nas bo pripravil, da si bomo, v krajih, kjer živimo, prizadevali za mir in pravičnost.

Preteklo leto nas je naše romanje zaupanja vodilo v številne države Amerike, tudi na Kubo. Mnogi mladi Kubanci so nam zaupali, da se čutijo preveč osamljene. Prosili so me, da naj pozdravim mlade v Pragi. Torej – toplo vas pozdravljajo mladi s Kube!

Ti mladi so napisali kratke molitve s prošnjami, ki vam jih želijo zaupati. Ob koncu nocojšnje molitve bo vsak prejel eno od teh prošenj. Vaša molitev bo podpirala mlade na Kubi.

In ob koncu še nekaj novic. Med nami so mladi iz Rusije, Belorusije in Ukrajine, ki pripadajo različnim Cerkvam. Z njimi vemo, da je Kristus naše upanje, naš mir. Skupaj z nekaj brati in mladimi iz različnih evropskih držav bomo šli na romanje, da bi skupaj z njimi v njihovih državah praznovali Kristusovo vstajenje – med pravoslavnim praznovanjem Velike noči 12. aprila prihodnje leto.

Sto mladih iz drugih držav lahko sodeluje na tem romanju v Rusijo in Ukrajino. Tisti, ki bi se nam želeli pridružiti in preživeti pet dni v Moskvi ali pet dni v Kijevu in Lvivu, boste našli informacije na papirju, ki ste ga prejeli, ter pridite jutri ob 17.00 v dvorano 6 na pogovor.

Jutri dopoldne boste v skupinah premišljevali Kristusove besede »Blagor tistim, ki delajo za mir« in razmišljali katere konkretne korake, tako blizu kot daleč, bi bilo treba izvesti, da bi ustvarili mir.

Brat Alois, Praga, ponedeljek zvečer, 29. december 2014

Veliko veselje je, da smo skupaj tukaj na Češkem, v središču Evrope. Že na prvi dan bi se radi zahvalili vsem, ki ste pripravili tako velikodušen sprejem.

Evropsko srečanje mladih smo tukaj pripravili že leta 1990, leto dni po nepozabni »žametni revoluciji«, tem trenutku svobode, ko so padle meje. V Taizéju, in mislim, da pri tem še zdaleč nismo sami, ostajamo hvaležni prebivalcem Srednje in Vzhodne Evrope, ki so pokazali, da je nepričakovano bilo možno.

Spomin na to veliko osvoboditev nam še danes, v trenutku napetosti v svetu, daje upanje, da je mirna prihodnost mogoča. Naše srečanje jasno kaže, da so v vsakem narodu žene in možje, ki si želijo mir.

V teh dneh bomo molili za trpeče zaradi nasilja in vojne – v Ukrajini, na Srednjem Vzhodu in drugje. Libanonci, ki so tukaj z nami, prinašajo s seboj preizkušnje z njihovega območja. Njihova država je sprejela na tisoče beguncev iz Iraka in Sirije. Rad bi jim rekel: spomnite se, da smo vam vsi blizu v molitvi in v naših srcih.

Med našim srečanjem leta 1990 nam je predsednik republike, Václav Havel, rekel: »Romanje zaupanja na zemlji nam prihaja na pomoč pri iskanju izvirov vere in novih duhovnih vrednot, izgubljenih med desetletji totalitarnega režima.«

To je še danes tako zelo resnično! Da bi živeli v miru in prispevali k svetovnemu miru, mora biti Evropa seveda zgrajena s tesnejšimi gospodarskimi in političnimi odnosi. Ampak motivacija za to mora izvirati iz globljega vira.

Za nas je ta vir v miru, ki nam ga prinaša Kristus. Želimo biti kvas miru v človeški družini. Zato je nujno potrebno, da v svojih srcih sprejmemo Božji mir.

V prihodnjih mesecih nas bodo vodile evangeljske besede: »Vi ste sol zemlje.« Kristus nas opozarja: poskrbite, da sol ne bo izgubila svojega okusa! Ne smemo se predati malodušnosti in črnogledosti.

Ampak, kako lahko sprejmemo Kristusov mir, ki nam ga Bog želi podariti? Ne moremo vedno čutiti Božje navzočnosti. Prav tako lahko vernik izkusi ’temo vere’. Naše zaupanje v Boga je lahko vpričo skrivnosti, ki nas tako zelo presega, združeno z dvomom.

Mar sprejemati Kristusov mir ne pomeni preprosto zaupati v navzočnost? Otrok lahko tako zaupanje pokaže povsem spontano. Mi, odrasli, se moramo zanj odločiti. Tako odločitev sprejmemo z vsem svojim bitjem, z mislimi in čustvi.

Naše zaupanje skozi vse naše življenje ostaja krhko; raste, ko ga delimo z drugimi. Potem so tu lahko še trenutki svetlobe, jasnosti, veselja. Razumemo, da je to navzočnost Svetega Duha, Duha Vstalega Kristusa, ki prebiva v naših srcih.

V teh dneh bomo obnovili svojo vero v Svetega Duha, ki nam prinaša Kristusov mir. Tega miru ne moremo zadržati sami zase; postane prijaznost do drugih, zavračanje nepravičnosti in zavezanost z vsemi našimi močmi, da bi zemlja postala kraj, primeren za življenje vseh.

Obstaja veliko načinov, kako doseči izvir Kristusovega miru. Je molitev, tudi če je preprosta. Je tudi lepota, tako narave kot tudi tista, ki nam jo razkriva umetnost.

Da bi bili sol zemlje, moramo nujno v nas ohranjati živo »navdušenje nad življenjem«. Ampak kako? O tem se boste pogovarjali jutri dopoldne. Poskusimo z veseljem in energijo najti nekaj odgovorov. Jezus nam zagotavlja: »Iščite in boste našli.«

Nazadnje dopolnjeno: 1. januarja 2015