Méditations mensuelles
»Če bi poznali Božji dar«
Evangelij po Janezu 4,5-15Jezus v preprostem srečanju ob vodnjaku v polnosti razodene svoje poslanstvo in svojo identiteto. Po vseh merilih okoliške družbe žena, ki pride zajemat vodo, ni oseba, s katero bi se Jezus lahko pogovarjal. Najprej je Samarijanka, članica skupine, ki je bila stoletja v sporu z Judi glede dediščine. Drugič, je ženska: njeno mesto ni v pogovoru z rabinom ali celo s tujim moškim (glej 4:27). Poleg tega je verjetno nekdo, ki ima slab ugled, »grešnica«: ven se odpravi okrog šestih, v času, ko je precej prepričana, da na poti ne bo srečala nikogar.
Jezus brez obotavljanja naveže stik s to osebo brez ali z malo vrednosti. S tem, ko izrazi svojo preprosto človeško željo po pijači, pokaže svoje spoštovanje do žene in jo obravnava kot enakovredno ali celo kot nekoga, ki je v nadrejenem položaju, saj ima ona tisto, kar sam potrebuje. Njeno človeško dostojanstvo je tako v celoti obnovljeno in postavljeni so temelji za občestvo, ki presega meje konvencij.
To občestvo pa ni zakoreninjeno le v prijaznem človeškem dejanju. Čeprav Jezus najprej apelira na dobro voljo te žene, na velikodušnost njenega srca, je to le prvi korak k temu, da ji pomaga spoznati, da je najpomembneje prejemati. Jezus razodeva Boga, ki je predvsem Dajalec, neizčrpen vir življenja, in samega sebe kot edinega, ki lahko ta vir dopolni. Srečanje z Jezusom in njegova prošnja za vodo ženo pripeljejo do odkritja lastne žeje in v njej odprejo praznino, ki jo lahko zapolni le Bog.