Na tretji strani Pisma iz Kolkate najdemo citat sv. Janeza Krizostoma, v katerem nas opozarja na nezlomljivo vez med evharistijo in solidarnostjo z najbolj ubogimi:

»Bi rad izkazal spoštovanje Odrešenikovemu telesu? On, ki je dejal: »To je moje telo,« je dejal tudi: »Lačen sem bil in mi niste dali jesti. Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili!« Kristusu lahko izkažeš spoštovanje tako, da svoje imetje deliš z ubogimi.« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50)

Kdo je bil ta mož, ki ga je krščanski vzhod, zaradi njegovega poetičnega daru, s katerim se je izražal skozi molitve, klical »Zlatousti«? Kateri vidiki njegovega življenja so nam lahko še danes v spodbudo?

Janezovo življenje so odlikovale tri močne poteze: izjemna sposobnost razlagati Kristusovo veselo oznanilo s strastjo in v jeziku tedanje kulture; velik poudarek na družbenih posledicah evangelija; trud, da bi napravil bogoslužje čudovito in da bi teološko refleksijo prenašal drugim v poetični obliki.

Janez je bil rojen v aristokratični družini v Antiohiji, v moderni Turčiji. Pod močnim vplivom materine vere je študiral Sveto pismo pod vodstvom učiteljev antioške šole, ki so želeli prevajati biblijske misli v grščino, ne da bi se s prevodom izgubil prvotni pomen.

Takoj ko je lahko, je zapustil svojo mater, ki je želela, da bi ji ostal čim bližje kot »domači menih«, ter odšel v hribe in tam začel živeti življenje samotne molitve, popolnoma ločen od družbe. A naenkrat je v njem vzplamenela stiska vesti: ali je bilo res potrebno pobegniti problemom družbe, da bi v zameno ostal čist in povezan z evangelijem, ali bi lahko namesto tega šel v svet oznanjat ljubezen Križanega, »prijatelja ljudi«, kot je rad ponavljal?

Na koncu se je odločil vrniti se iz popolne ločenosti od sveta nazaj v Antiohijo, kjer je bil leta 386 posvečen v duhovnika. Znan je postal zaradi svoje sposobnosti povezovanja svetopisemskih tekstov z življenjem in vprašanji preprostih ljudi. Občasno je govoril tudi po dve uri brez prestanka, spodbujen z vzkliki in aplavzi poslušalcev. Kot odgovor na razkošje in brezdelje bogatih je poudarjal pomembnost skupnega imetja, pomembnost dela, potrebo po osvoboditvi sužnjev. Zavzemal se je za posameznika in skupno dobro (imel je celo načrt, kako končati revščino v Antiohiji). Solidarnost, več kot le delo dobre vesti, je bila zanj nekaj svetega, znak Kristusove resnične navzočnosti v našem svetu. Velikokrat je govoril o Jezusovih besedah: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« in končal s tem, da je revna oseba »drugi Kristus« ter da se mora »svetost oltarja« nadaljevati »na cesti« s »svetostjo bratstva«.

Čeprav ni želel, je bil Janez leta 397 zaradi svojega govorniškega talenta izbran za nadškofa v prestolnici Vzhodnega cesarstva. V Konstantinoplu je, skrben do ljudi, pomnožil bolnišnice in sprejemne centre. Veselo oznanilo je razglasil tako po podeželju kot tudi Gotom, ki so se naselili na tem področju.

V svoji politični drži je bil zelo pogumen ter je nasprotoval ministru, ki je želel odpraviti pravico do zatočišča (azila). Kasneje je prav tega nasprotnika obvaroval pred izgredi, ko si je, osramočen, iskal pribežališče v baziliki. Skušal je narediti višjo duhovščino bolj skromno ter opozarjal državno sodišče na zahteve evangelija.

Vse to je bilo preveč za njegove nasprotnike, ki so združili moči in ga l. 404 izgnali v Armenijo. Tam je tri leta preživel v hišnem priporu. Kljub temu so njegova korespondenca ter mnogi obiskovalci, med katerimi jih je bilo veliko iz Antiohije, vznemirjali oblastnike, ki so ga pregnali še dlje, na obale Črnega morja. Izčrpavajočo pot je prehodil peš. V Komani se je popolnoma izčrpan pripravil na smrt. Oblekel je belo oblačilo, prejel obhajilo, pomolil za ljudi okrog sebe in pustil svoji duši oditi, rekoč »Slava Bogu za vse«.

Nekaj vprašanj, s katerimi naj Janezovo življenje odmeva tudi v našem:

 Njegova poklicanost ga ni vedno vodila ugoditi željam svoje matere: moram tudi jaz včasih iti preko tega, kar od mene pričakujejo drugi?

 Glede »svetosti bratstva«: kakšno mesto imajo v mojem življenju drugi ljudje in njihove potrebe?

 Na koncu je svojo redovniško zaobljubo živel sredi družbe: kakšne obveznosti imam jaz v družbi? Kakšno je danes mesto kristjanov v političnem življenju države? Ali se je včasih v imenu vere v Kristusa potrebno postaviti po robu avtoriteti ali trenutnim načinom vedenja?