TAIZÉ

Kaj nam omogoča reči, da je Jezus umrl »za nas«?

 

Kar se je zdelo samo po sebi umevno v judovski tradiciji in v Novi zavezi, povzroča v teh časih močnega individualizma težavo. Ravno nasprotno od občutka »vsak sam zase« je bil takrat vsak človek viden kot predstavnik človeštva, človeštvo je bilo videno kot enota, ne abstraktno, ampak kot resničnost duhovne vrste. Mi si danes to težko predstavljamo.

Vendar pa imamo izkušnje resnične človeške solidarnosti, globokega občestva, ko čutimo, da je vse človeštvo eno ter da lahko vsak človek nudi eno podobo te človečnosti. Pomislite, kako se nas notranje dotakne, kadar izvemo, da se nekdo daruje in umre namesto nekoga drugega. Pomislite na množice mož in žena, ki se ne obotavljajo tvegati svojega življenja za nekoga drugega, ali še bolj preprosto, ki dajo svoje življenje kot del svoje službe oz. služenja, kot da bi to življenje pripadalo drugim. Ali pa pomislite na vse tiste primere, ko je nekdo trpel in nas je to trpljenje prizadelo, kot da bi bilo naše lastno trpljenje. V takšnih situacijah domnevamo, da človeštvo ni omejeno le na slučajno sobivanje posameznikov, ampak da teži k enosti, katere predstavnik je vsak človek. In v tem smislu je brat Roger rad govoril o »človeški družini«.

Gledano s tega vidika je Jezus tisti, ki ga na enkraten in absoluten način lahko razglasimo za Človeka par excellence, kar je Pilat izrazil bolje, kot se je sam zavedal, ko je rekel: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Takšen vzklik moramo brez dvoma razumeti na dveh ravneh: »Tu je vaš človek, posameznik, ki ste ga pripeljali predme«, in »Tu je podoba Človeka, kot ga je Stvarnik načrtoval od začetka vekov, resnični predstavnik vsakega človeškega bitja v Božjih očeh«.

Resnično v načinu, ki ga je Bog izbral, da vstopi v odnos s človeštvom na najtesnejši možen način, ne moremo razumeti razloga za Kristusovo utelešenje in trpljenje, če v njem ne prepoznamo Božjega Sina, ki je postal brat vsakemu izmed nas. Naš brat, še več, naš predstavnik pred Bogom – na ta način sem skoraj osebno navzoč pred Bogom. Lahko rečemo, da Kristus prevzame naše mesto, da pred Bogom živi človeško življenje, ki v polnosti odgovarja na ljubezen Očeta, in da se namesto nas sooči s prekletstvom smrti. Toda paradoksalno Kristus prevzame naše mesto ne tako, da nam ga vzame, ampak da nam da naše pravo mesto.

Preko svojega človeškega rojstva vzame nase moje življenje, da bi mi lahko dal delež v svojem življenju – v svojem zemeljskem življenju, ki ga je živel v svobodi in pokorščini, v svojem žalostnem in zmagoslavnem križu, v svojem večnem življenju. Tako velik je v njem dar njegovega življenja, da ga, soočen s prekletstvom svoje smrti, obrne v blagoslov zase in za nas.

Brat Pierre-Yves

Nazadnje dopolnjeno: 27. oktobra 2007