TAIZÉ

Kako Nova zaveza govori o veri?

 

V Novi zavezi vera prevzame obliko gibanja, premikanja. Je konkreten korak, ki ga človek naredi, korak »proti Jezusu«. Lahko bi celo rekli, da je vera še pred tem »premikanjem proti« v svojem bistvu žeja, želja: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame« (Jn 7,37). Če sveti Janez vzporeja »pride k meni« in »veruje vame« (prim. 6,35), hkrati ve, da je ta »priti k Jezusu« konec koncev odvisen od skrivne privlačnosti, s katero je Oče že pritegnil posameznikovo srce (6,44).

Vera se torej ne ukvarja v prvi vrsti s posebnimi resnicami ali obljubami za prihodnost, niti ne z vpogledi v obstoj transcendentnega Boga. Začne se s »hojo proti« osebi Jezusa Kristusa, in to »hojo« pogosto žene žeja. Nekaj skritega je že na delu v srcu. Nekaj ga je pritegnilo. Z utelešenjem, z navzočnostjo Jezusa kot človeka, vera sprva prevzame zelo preprosto obliko: želja v sebi že lahko vsebuje začetek vere; gibanje že predstavlja začetek poti.

Ko Jezus ni več fizično navzoč sredi svojih učencev, premikanje proti njemu ni več izraženo s spremembo kraja – iti proti njemu in mu nato slediti, kot je bilo pred vstajenjem. Kdor verjame vanj, še vedno naredi konkreten korak, toda ta korak zdaj vključuje prepustiti se njemu, izročiti se mu in pustiti prostor zanj. Paradoks vere tako postane očitnejši: je praktično nič in je tisto, kar pomeni več kot karkoli drugega. Stvar je v tem, da mu neprestano odpiramo vrata svojega srca, a hkrati vemo, da je že notri, v našem srcu. Ali obstaja kaj skromnejšega ali manj sebičnega, kot je to – odpirati vrata nekomu, ki je že tu? Kristus ne živi v meni kot tujec, ki želi prevzeti moje mesto. Tu je kot nekdo, ki me ljubi, ki se je postavil na moje mesto, ki je v svoji ljubezni, v globini mojega bitja, bolj jaz kot jaz sam. In vendar je na meni, da mu nenehno odpiram vrata, kajti med njim in menoj vse ostaja osebno, nič se ne zgodi brez mene, avtomatično. Vse ima naravo živega odnosa.

Sveti Pavel sam uporablja nenavaden izraz: »vera Kristusa« (na primer Flp 3,9). Ne pomeni le vere v Kristusa, v smislu spoznati, kdo Kristus je, ali v predajanju sebe njemu. Je več: vera prihaja od njega kot dar – to je vera Kristusa in jaz jo prejemam kot tisto nekaj, s čimer me združi s sabo in mi omogoča, da živim kot on. Tukaj se zopet zdi, da mojega deleža pri veri skoraj ni. In vendar mi je vse dano skupaj z vero. Ta »skoraj nič« določa vse moje bivanje

brat François

Nazadnje dopolnjeno: 8. novembra 2007