TAIZÉ

Kako lahko združimo raznolikost in spravo?

 

Kadar gre za vprašanje sprave med posamezniki ali skupinami v imenu vere, je včasih izražen strah, da bi to lahko vodilo do poenotenosti, ki bi uničila, kar je značilnega za vsako skupino. Ali ne bomo izgubili tistega, kar je pri našem načinu najbolj avtentičnega? Ali še slabše: ali ne obstaja nevarnost, da bo najmočnejša skupina pogoltnila ostale s tem, da jim bo vsilila svoje videnje stvari?

Ta strah je utemeljen v napačnem razumevanju videnja enosti, ki je značilno za Sveto pismo in ki je ravno nasprotno od naših običajnih idej. Naš svet običajno za izhodiščno točko vzame avtonomijo vsakega posameznika ali skupine ter se nato vpraša, kako privesti te različne resničnosti v odnos. Ker so odnosi podrejeni delom, ni presenetljivo, da so krhki, vedno v nevarnosti, da razpadejo. Zdi se, da je trajna enost lahko le združenost, ki jo vsili moč.

V Svetem pismu pa so ravno odnosi najosnovnejša stvar. Deli najdejo svojo identiteto in obstoj preko vezi, ki jih povezujejo med seboj. Če je Bog Oče in Sin v enosti enega Diha, iz tega sledi, da vsaka oseba v Sveti Trojici obstaja le v odnosu do drugih. Če je Bog Stvarnik, to pomeni, da vesoljstvo obstaja le v toliko, v kolikor je odvisno od svojega Izvora. Če je Izrael – in kasneje Cerkev – določen kot Božje ljudstvo, potem je njegova identiteta določena z Božjim klicem in človeškim odgovorom nanj. Enost ne spodkopava identitete vsakega elementa; ravno nasprotno, enost iz vsakogar naredi to, kar bi moral biti. To je tisto, kar želi sporočiti sveti Pavel, ko uporabi podobo telesa: »Kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu (…) Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana« (Rim 12,4-6).

Zaradi tega si sprave z Bogom in z drugimi ne bi smeli zamišljati kot združevanja prvotno neodvisnih bitij. Kot beremo v prvih poglavjih Svetega pisma, človek, ustvarjen po Božji podobi in tako implicitno njegov sin (glej 1 Mz 5,3), namerava postati »kakor Bog«, in se tako oddalji od Boga. Ta poskus navidezne avtonomije vodi le v katastrofo in povzroči, da se ljudje razdelijo. Če se Bog ne sprijazni s takšnim stanjem stvari, ampak pošlje svojega Sina, da bi svet spravil s seboj (glej 2 Kor 5,18-19), je to zato, da bi ponovno vzpostavil resnično stanje in ljudi znova spremenil v to, kar so v njem od vseh vekov. Vsak raznolik element ponovno odkrije svoj prvoten smisel tako, da prevzame pravo mesto v okviru spravljenega vesolja.

brat François

Nazadnje dopolnjeno: 21. marca 2008