Nekaterih ran ne pozabimo. Zdi se, da pot do ozdravljenja v določenih tragičnih situacijah zahteva globlje zavedanje hudega, ki je bilo storjeno, kot pa pozabljanje. Zlo ni izbrisano – ostane v vsakem primeru, toda postavljeno je predte, tako da se počasi potaplja v ljubezen in nato preoblikuje. V Stari zavezi se govori o Božji jezi, ker je Bog ranjen, njegovo ljubezen do Izraela je ranila nezvestoba njegovega ljudstva.

Preroki so odkrili, da se najbolj nenavaden vidik svetopisemske zgodovine nahaja v dejstvu, da gre Bog, iz ljubezni, prek svoje jeze: »Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene. (…) Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, (…) kajti Bog sem in ne človek (…)« (Oz 11,7-9). Za tistega, ki odpušča, je odpuščanje boj z lastno jezo. Strast, ki jo čutimo, ne vodi k nasilnemu odzivu, ampak k notranjemu zasuku, k žrtvovanju želje po pravičnosti, zato da bi naredili korak proti tistemu, ki je grešil.

Prerok Izaija gre še dlje in opiše skrivnostno osebo s potezami trpečega služabnika: »Mož bolečin in znanec bolezni (…) je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, (…) po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3-5).

Kristjani v tem besedilu lahko prepoznamo napoved Jezusovega življenja, ki je bilo darovano za druge. Jezusova potrpežljivost pred nasprotniki in njegovo trpljenje v Jeruzalemu nam dajeta jasno spoznati, da ni bežal pred trpljenjem ali pred tistimi, ki so ga poskušali uloviti v past. Namesto da bi se oborožil pred napadi, je Jezus vdano sprejel, kar mu je bilo dano, brez vnaprejšnje priprave ali kasnejših pomislekov. Če je na križu lahko rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34), je bilo to zato, ker je šel zaradi ljubezni do skrajne točke odprtosti in dopustil, da so ga ranile roke tistih, ki jih je ljubil.

V tem pogledu križ vzame nase eksistencialne razsežnosti, s katerimi smo soočeni vsi, tudi neverujoči: resnično trpimo le v rokah tistih, ki jih ljubimo. Če trpim zaradi svojega sovražnika, je to normalno, a kako naj dopustim, da trpim v rokah svojega prijatelja (glej Ps 55,12-14)? Vsak odnos ljubezni pusti vrata odprta za ranljivost, ali z drugimi besedami, za možnost, da smo ranjeni. Če si to zapomnimo in ne bežimo pred to ranljivostjo, smo že na poti pripravljanja, da bomo odpustili.