TAIZÉ

Razmišljanja brata Aloisa

 
Na Evropskem srečanju brat Alois vsak večer nagovori udeležence. Njegova razmišljanja bodo objavljena na tej strani.

Brat Alois, Basel, nedelja zvečer, 31. december 2017

Pravkar smo v evangeliju slišali Jezusa potrditi, da je on dobri pastir, da ima druge ovce in da bo samo ena čreda z enim pastirjem. Na zemljo ni prišel le zaradi majhnih skupin, ampak da bi združil vso človeško družino. Od tod naše upanje za mir v človeštvu.

Res je, da je mir ogrožen in rad bi opozoril na dva glavna izziva današnje človeške družine.

Prvega predstavljajo te množice moških, žensk in otrok, ki so povsod po svetu prisiljeni zapustiti svoje mesto izvora. Razlogi, zaradi katerih so odšli, so različni: lahko je to vojna in negotovost, lahko neizmerna revščina in pomanjkanje kakršnekoli prihodnosti, ali pa podnebne spremembe.

V svoji stiski ti ljudje potrebujejo solidarnost in, kot smo priča v Taizéju, lahko postanejo naši prijatelji. To je kot da nas Kristus vabi da presežemo svoje strahove in predsodke, kot da bi nam govoril: »Jaz sem pastir vsega človeštva. Umrl sem tudi za njih, ne glede na to, ali so kristjani ali ne. Lahko postaneš njihov prijatelj.«

Drugi izziv prihaja od našega planeta, ki je prav tako ranljiv. Poslušaj klic Zemlje. V primeru ekoloških nesreč, še posebej v revnejših regijah, imajo Zahodne države zgodovinsko odgovornost.

Več pobud se izvaja na različnih ravneh. A so nezadostne. V imenu vseh nas tukaj si drznem nasloviti ta poziv vsem s političnimi in gospodarskimi odgovornostmi: finančna sredstva za potrebne spremembe obstajajo. Naj bodo usmerjene v izkoreninjanje revščine in v skrb za okolje!

Ta dva izziva, ki ogrožata mir, sta ogromna, ampak to nas ne bo odvrnilo. V teh dneh smo se skupaj približali izvirom veselja, ki nikdar ne razočara. Temu veselju lahko pustimo privreti ven v naših srcih. Prav vsakemu bo dalo pogum, da se angažira, kjer je mogoče, da prispeva, pa čeprav skromno, k iskanju rešitev.

Za pripravo miru želimo spodbujati rast bratstva. Za to je ključno, da se odpremo drugim kulturam in miselnostim. Včasih nas to lahko popelje daleč. Pred obiskom Južnega Sudana in Sudana, smo bili v drugem delu Afrike, ki se prav tako srečuje s težavami. S še dvema od mojih bratov smo bili v Egiptu na srečanju mladih.

Sto mladih je prispelo iz Evrope, Severne Amerike, Afrike in Bližnjega vzhoda. Sprejelo jih je sto mladih ortodoksnih Koptov iz Kaira, Aleksandrije in Zgornjega Egipta. Pet dni smo skupaj odkrivali dolgo in bogato koptsko ortodoksno tradicijo Cerkve v Egiptu.

V Taizéju smo poleti že gostili mlade arabske kristjane, Kopte iz Egipta, katoličane in pravoslavce iz Libanona, Jordanije, Iraka in Palestine. Njihovo trimesečno bivanje na našem griču nam je približalo Bližnji vzhod. Posredovali so nam svojo žejo po miru. Želimo si biti še bliže mladim arabskim kristjanom.

Čez nekaj mesecev bomo pripravili še eno romanje. Za mnoge bo predaleč, da bi se ga udeležili. To bo preprost obisk, ki pa bo poglobil povezave s Pravoslavno cerkvijo. Rusi, ki so tukaj v Areni, se bodo razveselili. Od 16. do 19. maja se bomo skupaj s še nekaj mojimi brati in mladimi udeležili pravoslavnega praznovanja Vnebohoda v daljni Sibiriji, v mestu Kemerovo.

Spodbujanje rasti bratstva je nekaj, kar nas lahko popelje daleč, vendar pa se začne zelo blizu nas, na naših vratih. Ko bomo spet doma, presezimo ovire, izmenjajmo si s tistimi, ki razmišljajo drugače kot mi, gradimo mostove: med verami, med regijami, med evropskimi državami, med celinami.

Pojdimo k tistim, ki so najbolj ranljivi. Na primer, prisluhnimo brezdomcu, ki pripoveduje svojo zgodbo, ali pa osebi z invalidnostjo, bolnemu ali beguncu. Videli bomo, kako se bodo naša srca odprla, razširila, postala bolj človečna in celo odkrila veselje.

Odnesimo torej s tega srečanja v Baslu še zadnjo besedo: vsako človeško bitje je ustvarjeno za veselje in veselje ni dar, ki bi ga zadrževali zase, treba ga je deliti. Veselje, ki ima svoj vir, svoj izvir v božji ljubezni, veselju, ki nikdar ne razočara, je skrivni vir zaveze v prid drugim, ki nikoli ne bo oslabela, nikoli spodletela.

Brat Alois, Basel, sobota zvečer, 30. december 2017

V zadnjih dveh dneh sem vam pripovedoval o utrinkih z obiska, ki sva jih z enim od mojih bratov opravila med najbolj revnimi v Južnem Sudanu in Sudanu – zato, ker mi je ta obisk pustil mnoga vprašanja. Jezus nam v evangeliju pravi »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Kaj misli s temi svojimi besedami?

V Južnem Sudanu, v taborišču za razseljene, se me je dotaknil pogum žensk. Ena od njih mi je povedala, kako se trudi biti ustvarjalka sprave in miru. Voda je omejena. Včasih v bližini črpalk pride do prepirov. Oblikovala se je skupina žensk, ki skrbi za pravično razdeljevanje. Ta ženska mi je rekla: »S tem, ko delimo vodo in presegamo ’vsaka ženska zase’, gradimo mir.«

Ta ženska je razumela, da se mir začne v nas samih, bratstvo se gradi okrog nas, na osnovi naših konkretnih, vsakodnevnih življenj.

Mi, ki smo zbrani okrog Kristusa, vemo, da evangelij prinaša sporočilo univerzalnega bratstva. Enotnost, ki jo je Kristus prinesel med Boga in ljudi, vodi k spravi vsake osebe s samim seboj – miru srca – in spravi človeške družine s stvarstvom.

Mnogi si prizadevajo, da bi se kristjani združili, da ne bi več zasenčili tega sporočila o bratstvu. Ko so kristjani ločeni, sporočilo evangelija izgubi svoj sijaj. Naša bratska enotnost je lahko znak složnosti in miru med ljudmi.

To je razlog, da kadarkoli imam priložnost, sprašujem: mar ni prišel čas, da bi si ločene Cerkve brez odlašanja upale združiti pod eno streho, celo še preden se doseže dogovor o vseh teoloških vprašanjih?

Kako naj se zberemo pod eno streho? Tako, da skupaj delamo vse, kar lahko delamo skupaj: preučujemo Sveto pismo, socialno in pastoralno delo, kateheze. Da ničesar ne storimo brez upoštevanja drugih. S tem, da bi se s skupnimi potezami zoperstavili revščini in vsem drugim oblikam trpljenja ter poskrbeli za okolje. S pogostejšim srečevanjem v navzočnosti Boga, poslušanju njegove Besede, v tišini in slavljenju.

V tem duhu, ki se že dolgo kaže v Baslu in njegovi okolici, so se kristjani različnih Cerkva, protestanti, katoličani in pravoslavci, združili, da bi nas sprejeli. Zahvaljujemo se jim, da so nas povabili. Zahvaljujemo se vsem, ki so odprli svoja vrata in nas tako toplo sprejeli. Hvala tudi civilnim oblastem, ki so prispevale svoje sodelovanje.

Da bi dosegli še večji napredek v smeri krščanske edinosti, bi rad ponovil vprašanje, ki sem ga maja zastavil v Wittenbergu, Lutrovem mestu, in katerega sem pred kratkim omenil tudi v Ženevi, Kalvinovem mestu.

Pred letom dni, na predvečer 500-letnice reformacije, je papež ob obisku luteranov v Lundu na Švedskem v molitvi izrekel besede, ki jih pred njim ni izrekel še noben papež. Rekel je: »Sveti Duh, daj nam z veseljem priznati darove, ki so v Cerkev prišli z reformacijo.«

Ali takšne besede ne zahtevajo razmisleka in odgovora? Se bomo Bogu velikodušno zahvalili, v prvi vrsti ne za darove, ki smo jih mi prejeli, ampak za darove, ki so jih prejeli drugi in da lahko prejemamo od njih? Ne glede na to kateri veroizpovedi pripadamo, ali bomo sposobni prepoznati vrednote, ki jih je Bog dal drugim?

Sprava med cerkvami je potovanje k novi realnosti, katere načrt je nepričakovan in še vedno neznan. Spomniti bi se morali na besede preroka Izaija: »Popeljal bom slepe po poti, ki je ne poznajo.« Sveti Duh nas bo vodil po poteh, ki jih ne poznamo vnaprej.

V letu 2018 bomo prosili Svetega Duha, da nas pripravi, da z našimi življenji še bolj postanemo priče sprave in miru. Zato bomo nadaljevali romanje zaupanja na zemlji. Zdaj bom naštel nekaj postaj.

V Taizéju se bodo vsak teden nadaljevala srečanja mladih, z dvema posebnima trenutkoma: v juliju vikend prijateljstva med mladimi kristjani in muslimani, ki nam bo omogočil, da bomo videli kaj nas povezuje in kaj je drugače; v avgustu pa teden premišljevanja, namenjen mladim med 18. in 35. letom, da bi se skupaj poglobili v izvire veselja.

Kot sem napovedal že lansko leto, bomo v tem letu imeli sedmo mednarodno srečanje mladih v Aziji, seveda pa so dobrodošli tudi mladi z ostalih celin. Vsak bo dobrodošel. Potekalo bo od 8. do 12. avgusta, v Hong Kongu.

Pred tem bomo pripravili mednarodno srečanje mladih v državi, ki nam je zelo pri srcu in v kateri še nismo pripravili takšnega srečanja. 2.800 mladih iz te države je tukaj na srečanju. Potekalo bo od 28. aprila do 1. maja. To srečanje bo v Ukrajini, v mestu Lviv.

Od 25. do 28. oktobra bo še eno srečanje združilo mlade iz več držav osrednje Evrope. Potekalo bo v Avstriji, v Gradcu.

Potem bo na vrsti Evropsko srečanje. Lani smo bili na severu Evrope, v Rigi. Naslednje leto bomo šli na jug, v mesto, kjer še nikoli nismo pripravili Evropskega srečanja. Na jugu, na Iberskem polotoku, smo bili že toplo sprejeti, večkrat v Barceloni, pa tudi v Lizboni in Valenciji.

Naslednje leto, od 28. decembra 2018 do 1. januarja 2019, smo povabljeni, da se srečamo v Madridu.

Brat Alois, Basel, petek zvečer, 29. december 2017

Včeraj zvečer sem vam povedal, da sva oktobra skupaj z enim mojih bratov preživela teden dni v Južnem Sudanu in teden dni v Sudanu. Ko sem se vrnil, sem premišljeval o našem srečanju in se spraševal, kako naj mladim, zbranim v Baslu, povem o kriku bolečine, ki izvira iz bede, nasilja, izjemne krhkosti, ki smo ji bili priča v Afriki?

Prav tako sem se spraševal, kaj lahko storimo, da bo ta krik slišan, da ljudje, ki trpijo, ne bodo več imeli vtisa, da je njihov krik izgubljen v praznini?

Južni Sudan doživlja trenutek velikih težav, ki pri mnogih povzroča pesimizem. Nimajo več upanja. Državo pesti visoka inflacija, plače niso bile izplačane že več mesecev, nasilje se širi in v obtoku je precej orožja.

V hiši sester Matere Tereze sem videl matere, ki so prinesle svoje podhranjene otroke. Včasih devet- ali desetletna hči s seboj pripelje svojega mlajšega bratca. Da bi šle na trg in lahko nekaj prodale, te matere ves dan hodijo v neznosni vročini, svoje blago nosijo na glavi, otroka pa držijo v zanki iz kozje kože.

Naslednji teden je v Sudanu name naredila vtis še ena ženska, Samirjeva mama. Kdo je Samir? Je eden od mladih beguncev, ki smo jih sprejeli pred dvema letoma. V Taizé je prispel po dolgem, napornem potovanju, kmalu po svojem prihodu pa povsem nepričakovano doživel srčni zastoj in umrl. Ostali mladi begunci so skupaj z imamom naše regije poskrbeli za njegov pogreb.

V Sudanu sem o teh dogodkih pripovedoval njegovi materi. Ob vsakem stavku je odobravajoče prikimala, z besedami »Al hamdulillah, slava Bogu.« Potem mi je povedala: »Bil je moj edini sin. Mož me je zapustil. Prodala sem našo hišo, da bi plačala za Samirjevo potovanje.« In ta muslimanka je dodala besede, ki jih Sveto pismo postavlja v Jobova usta: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo.«

Zdelo se mi je, da smo prek te ženske vsi videli vse matere tega sveta, ki trpijo za svoje otroke.

Te zgodbe so bridke. Toda tudi v Evropi, včasih zelo blizu nas, obstajajo resne situacije, ki jih doživljajo ljudje, ki jih je ranilo življenje. Preko evangelija, ki smo ga prebrali nocoj, vemo, da je Jezus Kristus kot človek združen z vsakim človeškim bitjem. On je prisoten v vsaki osebi, še posebej pa v najbolj zapuščenih. Kar storimo najmanjšim, storimo njemu.

Z vami bi rad delil svojo izkušnjo: ko iz bližine slišimo klic ranjene osebe, ko jo pogledamo v oči, ko prisluhnemo, ko se dotaknemo tistih, ki trpijo, smo se približali Jezusu, ki je revni med revnimi, pripomorejo k naši večji intimnosti z njim.

V osebnem srečanju z najbolj ranljivimi odkrijemo dostojanstvo drugih, dopušča nam, da prejmemo, kar najbolj prikrajšani prinašajo. Mar ne ustvarjajo nenadomestljivega prispevka k izgradnji bolj bratske družbe? Razkrivajo nam našo lastno ranljivost in nas s tem naredijo bolj ponižne, bolj človečne.

In presenetljivo je dano veselje, morda je le iskra, ampak gre za resnično veselje, ki ga najrevnejši delijo z nami.
 
Jutri zjutraj boste v majhnih skupinah razmišljali o tem, kako lahko bolje prisluhnemo klicu najbolj ranljivih in nanj odgovorimo s svojimi življenji? Kako lahko slišimo, kaj nam imajo sporočiti? Pomagajo nam, da se osvobodimo težav, ki niso bistvene, in da se veselimo tega, da postajamo bolj preprosti, bolj človečni. Njihov pogum obnavlja naš pogum.

Brat Alois, Basel, četrtek zvečer, 28. december 2017

Vsakemu od vas, ki ste prispeli iz vse Evrope, nekateri celo še od dlje, bi nocoj rad rekel: dobrodošli v Baslu! Dobrodošli v mestu, ki je tako zelo prijetno.

Prav tako bi se rad zahvalil vsem, ki ste nas sprejeli, ne le v mestu, ampak tudi v vsej njegovi okolici, v Švici, Franciji in Nemčiji.

Prvič se eno naših Evropskih srečanj odvija na križišču treh držav in križišču dveh jezikov. Basel je evropsko mesto. Ko prihajamo sem, bi radi poudarili, da ko gre za gradnjo Evrope, ne more biti povratka.

Basel je mesto, ki ga je v 16. stoletju zaznamovala protestantska reformacija in kjer je danes poteka mnogo ekumenskih pobud. S tem, ko smo se zbrali tukaj, je to hkrati tudi korak k edinosti kristjanov, katero želimo poudariti.

Veliko veselje je, da smo lahko skupaj pet dni, različni kot smo po našem izvoru, v naših kulturah in veroizpovedih. Naše veselje je veliko, vendar pa seveda vsi hrepenimo po veselju, ki traja dlje kot pet dni, veselju, ki se nikoli ne izneveri.

Veselje, ki se nikoli ne izneveri: v knjižici, ki ste jo prejeli, ste lahko videli, da bo to tema našega iskanja med tem srečanjem in v letu, ki se začenja. »Vesêli in raduj se iz vsega srca« je povabilo, ki smo ga slišali v svetopisemskem odlomku, prebranem malo prej.

Nedavno, v oktobru, se mi je zdelo pomembno, da skupaj z enim od mojih bratov preživim teden v Južnem Sudanu, potem teden v Sudanu, da bi lahko bolje razumel situacijo teh dveh držav in molil med tistimi, ki so med najbolj ranljivimi ljudmi našega časa.

Ko sem se vrnil, sem se spraševal: toliko ljudi, ne le v Afriki, ampak tudi blizu nas, trpi zaradi stisk, izključenosti, nasilja, lahkote, bolezni, izgnanstva, naravnih nesreč. Je mogoče govoriti o veselju, tistem veselju, ki je eno od treh duhovnih resničnosti – skupaj s preprostostjo in usmiljenjem – ki jih je brat Roger postavil v središče življenja naše skupnosti v Taizéju?

Razmišljal sem tudi o otrocih, ki smo jih srečali v begunskih taboriščih v Afriki. Kljub temu, da so še zelo mladi in da morajo poprijeti za velik del vsakodnevnih opravil, so nas sprejeli povsem naravno in z izjemnim veseljem. Taka izkušnja ni omejena le na Afriko, možna je kjerkoli na svetu.

V Afriki smo videli, da v krajih, kjer je zgoščenih toliko dramatičnih zgodb, zaradi prisotnosti otrok življenje začne prekipevati. Njihovo veselje, veselje nedolžnih otrok, bo še prehitro prekinjeno, ko se bodo zavedeli nepravičnih preizkušenj, ki so jim bile naložene. Ampak njihovo veselje je žarek svetlobe, kateremu bi radi pustili, da nas osvetli. Kje je izvir njihovega veselja?

Jutri zjutraj boste premišljevali o prvem od štirih predlogov, pripravljenih za leto 2018, ki nosi naslov: »Odkrivanje izvirov veselja«. In znova boste lahko razmišljali o svetopisemskem besedilu, ki smo ga prebrali nocoj: vabi nas k veselju in hkrati pokaže izvir veselja, ko pravi: »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi«.

Veselje evangelija izhaja iz prepričanja, da nas Bog ljubi, ljubi z neomejeno ljubeznijo, ki jo ima za prav vsakega od nas. Če boste ob odhodu iz Basla obdržali samo to gotovost neskončne božje ljubezni, izvira veselja, boste obdržali bistveno.

Pri jutrišnji večerni molitvi bom poskušal pokazati, kako veselje, ki izvira iz božje ljubezni, nikakor ne pomeni izogibanja težavam današnjega časa. Nasprotno, zaradi nje smo še bolj občutljivi za stiske drugih.

Nazadnje dopolnjeno: 31. decembra 2017