Sobota, 28. december
Zelo smo veseli, da smo skupaj v teh dneh v Talinu. V Estonijo ste prišli iz skoraj vseh evropskih držav in od drugod kot romarji, da bi molili in delili kot znamenje upanja na naši celini. Po dolgih potovanjih ste utrujeni, zato vam obljubljam, da ne bom predolgo govoril.
Nocoj sta z nami nadškof Urmas Vilmaa iz Estonske evangeličansko luteranske cerkve in Regina iz cerkve Missio v Talinu.
- “Kaj za vašo Cerkev pomeni sodelovanje na tem srečanju?”Nadškof spregovori nekaj besed o sodelovanju svoje Cerkve.- “Kaj to srečanje pomeni zate kot mlado Estonko?Regina pove nekaj besed.
Spomnim se svojega prvega obiska Talina pred tridesetimi leti. Ko sem s še enim bratom prišel na železniško postajo Baltijaam, naju je čakala skupina mladih. Prepevali so in imeli v rokah rože. Toplina njihove dobrodošlice se me je neizmerno dotaknila in tega nisem nikoli pozabil.
Zdaj živimo v drugačnem času, toda ali ni v nas še vedno želja po preseganju območja udobja, ki izraža naše hrepenenje po medsebojnem občestvu? Pomaga nam razumeti, da smo poklicani k nečemu večjemu od tistega, kar vidimo na prvi pogled.
Prejeli ste že pismo „Upati onkraj vsakega upanja“, ki je bilo napisano za to srečanje in srečanja, ki bodo sledila v prihodnjem letu. V teh dneh boste skupaj raziskovali različne vidike te teme. Ali smo v času, ko nas lahko zlahka odvrne to, kar vidimo v svetu in družbi, pripravljeni prisluhniti drug drugemu in odkriti, kaj je bilo položeno v srce vsakega človeka?
Pri pisanju tega pisma sem veliko časa posvetil poslušanju mladih, ki živijo na vojnih območjih. Presenetila sta me njihov pogum in trdoživost. Mnogi od tistih, s katerimi sem govoril, so mi povedali, kako pomembna je njihova vera, ko se soočajo s kruto resničnostjo svojega obstoja.
Vera, ki je preprosto zaupanje v Božjo ljubezen in ki zaradi Jezusovega vstajenja razume, da smrt nikoli ne bo imela zadnje besede. Delili so svoje upanje, upanje, ki je onkraj vsakega upanja, saj računa na novo življenje, ki se poraja tam, kjer se zdi vse izgubljeno.
Danes zvečer smo med molitvijo poslušali Magnificat, pesem Marije, Jezusove matere. Kot mlada ženska se je znašla v situaciji, ki si je ni znala predstavljati. Ker je živela v okupirani državi, je razumela pomen vere v Boga in znala reči „da“ temu, kar je od nje zahteval Bog.
Obiskala je svojo sestrično Elizabeto, ki je prav tako čakala na neverjetno rojstvo. Tako kot Marija tudi vsak od nas potrebuje ljudi, kot je Elizabeta, ki potrjujejo, kar smo razumeli o tem, kaj Bog od nas zahteva, a smo si komaj upali verjeti.
Potrditev njene sestrične je spodbudila Marijo, da je začela peti hvalnico. Vidi, kako Bog dviguje ponižne in da bodo mogočni odstranjeni s svojih prestolov. Njena vizija je svet, ki je v znamenju Božje usmiljene ljubezni svet pravičnosti in miru, kjer nihče ne ostane brez pomoči. Ko slišim te besede, si nekaj v meni upa verjeti, da se razmere lahko spremenijo, in moje upanje se obnovi.
V teh dneh bi vas rad povabil, da pojete Marijino pesem. Ko jo boste peli, molite, da bi se razmere spremenile. Spomnimo se ljudi, ki živijo v zatiralnih režimih, a hrepenijo po pravičnosti in miru. Dobro se spominjam pevske revolucije leta 1991, ki je prispevala k temu, da je Estonija ponovno pridobila neodvisnost. Številni mladi, s katerimi sem se pogovarjal med pripravo pisma, so mi povedali, kako pomembna je bila pesem, ki jim je obnovila upanje in jim dala pogum, da so vztrajali.
Za upanje je potreben pogum. V pismu je citat perujskega teologa Gustava Gutierreza. Piše: „Bog ne bo pozabil zaveze: zvestoba je najprej in predvsem spomin. ... Imeti spomin ne pomeni, da ostaneš vezan na preteklost. Spomin na včeraj je pomemben, a pomemben je zato, ker nam pomaga staviti na jutri.“
Preteklosti ne moremo pozabiti, lahko pa se nanjo ozremo, da bi gradili danes in korak za korakom gradili svojo prihodnost. Ali ne deluje tako tudi Bog? Po Svetem Duhu je Bog nenehno na delu v nas in okoli nas, spreminja naše bolečine in krona naše veselje.
Ne pozabimo na preteklost, ampak si upajmo upati onkraj vsega upanja.
Nedelja, 29. december
Danes ste se udeležili praznovanj v župnijah gostiteljicah. Vemo, da vas je veliko nastanjenih v šolah, dvoranah in nekaterih v vojaških centrih, ki so bili v preteklih letih namenjeni sprejemanju beguncev.
Ko sem se kot mladenič leta 1985 udeležil taizejskega srečanja v Barceloni, sem sprva bival v veliki šoli. To ni bilo tisto, kar sem pričakovati, in ni bilo lahko. Toda postopoma je to postalo pomembna izkušnja skupnostnega življenja in delitve. Skrbeti drug za drugega, biti pripravljen služiti in sprejemati preprost način življenja so oblikovali moj pogled na prihodnost.
Na tem srečanju boste lahko sodelovali tudi na različnih delavnicah. Upam, da vas bo to podprlo pri vašem iskanju in vam omogočilo srečanje z zavzetimi Estonci, katerih pričevanja nas lahko spodbudijo na naši poti vere.
Včeraj sem dejal, da preteklosti ne moremo pozabiti, lahko pa jo pogledamo, da bi gradili danes in korak za korakom gradili našo prihodnost. V številnih naših državah nas je zgodovina ranila in te brazgotine nosimo še danes. Drugi med vami, zlasti tisti iz Ukrajine, še vedno doživljajo grozote vojne. Čez trenutek nam bosta spregovorili Andriana in njena sestra Marta, ki prihajata iz Lvova.
Prejšnji teden sem preživel v Libanonu. Z enim od svojih bratov, ki prihaja iz te države, sva v času pred božičem obiskala ljudi iz različnih verskih skupnosti. Veste, da Bližnji vzhod trenutno pretresa vojna. Tam imamo veliko prijateljev in naš obisk je bil majhen znak solidarnosti z njimi.
Velikodušnost sprejema v deželi, kjer je bilo toliko uničenja, mi je vzela sapo. Stavbe v številnih delih države so v ruševinah, vendar ljudje kažejo neverjetno trdoživost, saj ponovno odpirajo svoje trgovine in odstranjujejo ruševine. Ta trdoživost je način upora proti nasilju, ki se je sprožilo.
Trenutno je veliko negotovosti. Lahko se vrne vojna. Kljub temu so se vsi, ki smo jih srečali, veselili božiča. Njihova vera je bila luč, ki sveti v temi.
Srečali smo se tudi z muslimanskim šejkom na jugu države. Njegova hiša je bila uničena, nekatere bližnje vasi pa so še vedno nedostopne. Bombe so še vedno padale, ko je tudi on pokopaval krščanske mrtve, medtem ko je čakal, da pride duhovnik in opravi potrebne obrede.
Ko sem se med nedavnim bombardiranjem pogovarjal z mladimi Libanonci, je bilo čutiti njihovo upanje v prihodnost miru in pravičnosti. Njihov pogum je bil otipljiv, čeprav obup ni bil daleč. Nocoj smo slišali apostola Pavla, ki je pisal prvim kristjanom v Rimu: „Upamo to, česar ne vidimo.“ Ko sem poslušal te mlade, sem to zelo močno občutil. Srečanja prejšnji teden so potrdila, kar sem slišal že prej.
Jezus sam se je rodil v revščini, v času, ko v deželi, v kateri naj bi živel, ni bilo nič gotovega. Tudi mi se lahko znajdemo v razmerah, ko ne vidimo poti naprej. Ob soočenju z nekaterimi dejstvi se lahko počutimo jezne in negotove, toda ali nas to lahko spodbudi k ukrepanju? Oseba, citirana v Pismu, ki se je nedavno srečala z enim od naših bratov, je dejala: „V meni prebiva ustvarjalna jeza.“ Najpreprostejše geste lahko postanejo znamenje naše želje po upanju.
V berilu smo slišali tudi o vzdihovanju stvarstva. Naša ranjena človeška družina je del ranjenega stvarstva, kjer je vse dano, vse krhko in vse povezano. Katere so izbire, ki jih je vsak od nas poklican sprejeti, da bi pokazal svojo skrb za naš skupni dom, dobro Božje stvarstvo?
Ko sem maja obiskal Ukrajino, sem se srečal s številnimi ljudmi, mladimi in ne tako mladimi, ki so svoj čas in moči namenili pomoči drugim. Mislim na mladega moškega, ki je bil direktor sirotišnice, na žensko, ki vodi tečaje usposabljanja za urgentno in travmatološko medicino, na vdovo, katere mož je bil lani ubit, ki vodi združenje za otroke s posebnimi potrebami.
Andriano in Marto prosim, da z nami delita nekaj besed.
- Andriana, kaj ti omogoča upanje v trenutni situaciji?Če sem iskrena, ni vedno lahko ohraniti upanja, ko vidiš nepravičnost, ki traja tako dolgo... Toda tisto, kar nam pomaga, da ga ne izgubimo, je vera. Verjamemo, da je tisto, kar ni mogoče za ljudi, mogoče za Boga. Po temni noči vedno pride sončni vzhod. Verjamemo, da je Bog vedno s tistimi, ki trpijo in čutijo tudi naše bolečine. Vemo tudi, da nas v tej težki situaciji ne pusti samih.- Marta, kako lahko v prihajajočem času molimo za vas?V teh težkih in temnih časih je zelo pomembno, da ostanemo enotni v molitvah in stopimo skupaj. Prosimo vas, da skupaj z nami molite za suverenost Ukrajine, za ustavitev agresije nad našo domovino, za modrost vlad in za vzpostavitev miru. Prosimo, molite za vse ljudi, ki so zaradi te krute in nepravične vojne izgubili življenje, ki so izgubili svoje sorodnike in domove, za naše vojake, ki nas vsak dan varujejo in tvegajo svoja življenja. Naj se vsaka družina vrne domov živa in zdrava. Za vse, ki so ujeti, ranjeni, izgubljeni, ki čutijo telesne ali duševne bolečine, ki trpijo in so v stiski. Hvala za vse vaše molitve, čutimo jih!
Jutri zjutraj boste skupaj prebrali drugi del „Pisma“ Prisluhniti ljudem z upanjem in svetopisemski odlomek, kot je navedeno v aplikaciji za srečanje. Dve od vprašanj, ki ju boste delili, sta: „Ali sem v svojem življenju srečal pričevalce upanja?“ in „Česa sem se od njih naučil?“. Morda boste o tem začeli razmišljati že nocoj.
Naša večerna molitev se bo zaključila z molitvijo ob ikoni križa. Vsi, ki želite, lahko pridete in molite ob križu, da bi Jezusu zaupali svoje skrbi in težave ter situacije trpljenja v svetu. Kristus sprejme vsakega od nas, takega, kakršni smo, in tako kot v svojem življenju na zemlji hodi z nami v naših spraševanjih in dvomih, prav tako pa deli z nami naše veselje. Obnavlja naše upanje.
Ponedeljek, 30. december
Smo že čez polovico našega evropskega srečanja mladih v Talinu. Rad bi se zahvalil krščanskim skupnostim v mestu in okolici, civilnim oblastem in ekipi mladih prostovoljcev iz različnih držav, ki so pripravili naše srečanje.
Pogoji niso bili vedno lahki, vendar ste z zelo preprostimi sredstvi ustvarili nekaj, kar bo ostalo v srcih mnogih ljudi, tako udeležencev srečanja kot prebivalcev Estonije. Hvala vam za pogum in vztrajnost, ki ste ju pokazali in nam vsem pripravili poti upanja.
Danes zvečer smo poslušali odlomek iz Matejevega evangelija, v katerem je Jezus ob pogledu na veliko množico, ki mu je sledila, začutil sočutje. Njegovo čustvo bo privedlo do skrbnega in učinkovitega delovanja. Najprej ozdravi bolnike v množici. Nato pa se začne spuščati noč. Njegovi prijatelji hočejo množico poslati stran, da bi poiskali hrano.
Jezus, namesto da bi se z njimi strinjal, prijatelje prosi, naj pogledajo in vidijo, kaj že imajo. Našli so pet hlebov in dve ribi, kar se glede na velikost naloge zdi tako nezadostno. Jezus se zahvali za tisto malo, kar so našli, razlomi hlebce in njegovi prijatelji razdelijo hrano množici. To, kar ostane, presega njihove potrebe.
Jezus se noče sprijazniti s situacijo, ki se zdi nemogoča. Obrok, ki je sledil, je predokus tistega, kar bo v polnosti prišlo v Božji prihodnosti. Naša lakota in žeja bosta potešeni na vseh njunih različnih ravneh.
Ta zgodba lahko oblikuje naše upanje, ki, kot je zapisano v Pismu, postane „kot ladijsko sidro Trdno nas drži, ko divja vihar. Omogoča nam, da živimo drobna znamenja svoje zvestobe klicu, ki smo ga prejeli, in ljudem, ki so nam zaupani. Je pa tudi kot čelada in nas varuje pred nesrečami, ki se lahko zgrnejo nad nas.“
Začeli boste razmišljati o vrnitvi domov. Kaj je tisto malo, kar lahko ponudite Jezusu, da bi se v vaši lokalni skupnosti, v vaših cerkvah in župnijah razcvetelo upanje? Najmanjša znamenja imajo ogromno težo. Prerok Jeremija je v svojem mestu kupil njivo, čeprav mu je grozilo uničenje. Znamenja upanja dajejo pogum vsem, upanje za človeško družino, upanje za dobro Božje stvarstvo.
S preprostimi sredstvi lahko dosežemo tako veliko. To srečanje je pripravila majhna skupina mladih prostovoljcev, nekaj bratov iz Taizéja in sester svetega Andreja ter lokalnih kristjanov. Namesto da iščemo nekaj spektakularnega, mar niso skromne geste medsebojnega poslušanja, vzpostavljanja zaupanja in prijateljstva tiste, ki posredujejo bistvo evangelija in nam pomagajo vedno bolj vstopati v skrivnost občestva, ki je Kristusovo telo, Cerkev?
Naša Skupnost iz Taizéja je že več let na romanju zaupanja. Od časa do časa postane to romanje vidno, kot zdaj med našim evropskim srečanjem v Talinu, pa tudi v vasi Taizé ob tedenskih srečanjih mladih. To je način medsebojnega spodbujanja na našem vsakodnevnem potovanju vere, način, kako pustiti Kristusu, da obnovi naše upanje, da se lahko soočimo z izzivi, ki jih srečujemo, ne glede na to, kje se nahajamo.
Z veseljem vas bomo sprejeli v Taizéju v času poletnih srečanj, in morda bo kdo od vas lahko preživel teden dni z nami pred ali po jubileju mladih, ki bo potekal naslednje poletje v Rimu.
Kje pa bo potekalo naše naslednje evropsko srečanje mladih?
Potekalo bo v državi s sedmimi velikimi gorskimi verigami ...
v državi, ki proizvaja več kot 1.600 različnih vrst sira …
v državi, ki je trikrat gostila zimske Olimpijske igre …
v mestu, ki je zgrajeno ob čudoviti reki …
z nedavno prenovljeno katedralo …
Naslednje evropsko srečanje mladih bo potekalo v Parizu in okoliški regiji Île de France.
Nadškofa Laurenta Ulricha bi rad prosil, da vas v nekaj besedah povabi v Pariz in Île de France od 28. decembra 2025 do 1. januarja 2026.
(...)
Jutri bomo več govorili o romanju zaupanja na Zemlji z nekaj novimi idejami, kako lahko v naslednjem času še naprej skupaj obnavljamo naše upanje. Sedaj bomo molili okoli križa kot prejšnje večere.
Torek, 31. december
Danes zjutraj ste v svojih majhnih skupinah skupaj prebrali poglavje „Prizadevanje za upanje“ iz pisma. Razmišljali ste o vprašanju: „Kaj nam pomaga, da v težavah pogledamo dlje od svojih težav?“
To, kar ste skupaj delili, vas bo pripravilo na potovanje nazaj, kajti čeprav je to, kar doživljamo v teh dneh tukaj v Talinu, pomembno, pa se njegova vrednost poveča, ko vpliva na naše vsakdanje življenje.
Kot sem povedal že včeraj, je naše srečanje pripravila ekipa mladih prostovoljcev. Danes zvečer sta z nami dva izmed njih, Ismael iz Bolivije in Natali iz Estonije. Radi bi se jima zahvalili za ves njun trud.
Ismaela bi rad vprašal: „Kaj ti je omogočilo, da si med pripravami kljub oviram, s katerimi si se srečeval, še naprej upal?“
Ismael: Odgovor na to vprašanje je preprost, a globok in zahteven: zaupanje v Boga. Včasih izgubimo zaupanje v ljudi okoli sebe in celo vase in svoje sposobnosti. Toda prav zaupanje v Boga mi je med pripravami dajalo upanje. Zavedanje, da ima načrt, da zanj skrbi in da je prisoten na vsakem koraku, mi je omogočilo, da sem se še naprej premikal naprej. To zaupanje mi je pomagalo videti Boga v ljudeh okoli mene in v majhnem napredku, ki smo ga dosegali vsak dan.Nekaj, kar sem doživel v Talinu, je to zaupanje še okrepilo. Gledal sem dokumentarec o Estoniji, v katerem je neka ženska povedala, da je za Estonce petje način izražanja vere. Ta misel me je spomnila na stavek svetega Avguština: „Peti pomeni dvakrat moliti.“ Morda se mnogi Estonci in celo mnogi med nami tega ne zavedajo, toda ko pojemo, nas Bog ne le posluša, ampak nas tudi globoko ljubi.Zato lahko z gotovostjo rečem, da je bilo zaupanje v Boga vir mojega upanja. Gotovost, da nas ljubi, zlasti ko pojemo s srcem, me je podpirala pri vseh izzivih in me napolnjevala z mirom. Zavedanje, da nas Bog ljubi z večno ljubeznijo, daje smisel vsakemu našemu koraku.
Natali „kakšno je tvoje upanje za po srečanju, za prebivalce Talina in romarje, ki so se srečanja udeležili?“
Natali pove nekaj besed.
Izziv za vse nas je, kako lahko zaznamo Božjo navzočnost sredi naših bojev? Čeprav prihajamo iz zelo različnih situacij, kako lahko ostanemo ljudje upanja? V jeziku Kikuyu iz vzhodne Afrike je ena od božjih lastnosti ta, da je Bog „vreden upanja“, Bog, v katerega lahko položimo svoje upanje.
To se kaže predvsem v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. In vendar je Jezus resnično izkusil težave človeškega bivanja in celo smrt. Od tega ni bežal. Če naj naše upanje resnično raste, potem to pomeni, da se moramo soočiti z resničnostjo, kakršna je, videti jo moramo v luči Božjih obljub. Nič, niti smrt, nas ne more ločiti od Božje zveste ljubezni.
A tudi če to vemo, ne dobimo vedno odgovorov, ki jih iščemo. V nocojšnjem odlomku iz Markovega evangelija spoznamo ženske pri Jezusovem grobu. „Kdo bo odvalil kamen namesto nas?“ se sprašujejo. Sprejemajo svojo ranljivost. Nimajo odgovora.
Toda ko pogledajo navzgor, je kamen že odvaljen in zagledajo mladega moškega, oblečenega v belo. Povedano nam je, da so se ženske ustrašile. Zaradi tega, kar vidijo in slišijo, so v šoku. Zgodilo se je nekaj, česar si niso upale upati.
Mladenič ženskam pove, da je Jezus vstal. Ni ga v grobu. In jim reče: „Pojdite in povejte njegovim učencem in Petru.“ Ženske postanejo apostolke, kar pomeni „poslane“. Poslane so k moškim učencem in Petru. Dvignjen položaj žensk in njihova nova služba sta simbol novega stvarstva, prenovljenega upanja, ki ga je uresničil Jezus.
Jezus gre pred njimi v Galilejo, nazaj v kraj, kjer se je začel evangelij. To nakazuje nov začetek, a tudi vrnitev h koreninam. Toda ženske zbežijo od groba, prevzete od groze in začudenja. Rečeno nam je, da zaradi tega niso nikomur ničesar povedale.
Marko v svojem evangeliju dvakrat uporabi besedo, prevedeno kot groza - enkrat, ko opisuje odziv prijateljev ob umiritvi nevihte (Mr 4,41), in drugič, ko opisuje njihov odziv na Jezusovo spremenjenje (Mr 9,6). Oba konteksta kažeta, da bi bilo bolje reči strah kot groza. Ženske ne rečejo nikomur ničesar, ker so polne strahospoštovanja.
Ženske potrebujejo čas, da predelajo, kar so doživele. Tako kot one se tudi vi vračate v Galilejo, v svojo domačo deželo. Potujejo skupaj, kot boste skupaj potovali tudi mnogi med vami. Tako kot one lahko postanete romarji upanja, ki ga nosite v sebi. To upanje je morda upanje za mir.
Mar nismo v teh dneh iz različnih okolij, držav, Cerkva in starosti živeli v znamenju upanja, ki nam ga obljublja zaupanje v vstalega Kristusa? Ker je Kristus naš mir in nam ga daje, kot romarji upanja postanemo tudi romarji miru.
Mir brez pravičnosti ni pravi mir, vendar pa obstaja tudi notranja svoboda, ki izvira iz najpreprostejšega zaupanja, ki ga imenujemo vera. Ko si prizadevamo za pravičen mir, kjer koli živimo, ali bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi ostali notranje svobodni?
Vsak petek v Taizéju v tišini molimo za mir v svetu. Morda ne bomo dobili odgovorov, ki jih iščemo, vendar pa nam bivanje v Božji navzočnosti lahko omogoči, da se v nas vzbudijo intuicije. Nekatere od teh intuicij, ko jih delimo z drugimi, nas bodo morda spodbudile k dejanjem. Kot boste nocoj z molitvijo za mir pozdravili novo leto, boste ob vrnitvi domov tudi v svojih cerkvah in skupinah redno molili za mir?
Bi tudi vi lahko poiskali stik z nekom, ki živi na vojnem območju, in ga podprli z rednimi elektronskimi sporočili ali video klici? Bi bilo mogoče na kakšen način podpreti tudi ljudi, ki živijo v zatiralnih režimih? Mnogi med vami ste te dni srečali mlade iz Ukrajine. Ostanite v stiku z njimi! Ne bomo vas pozabili!
Sveti Duh, Duh vstalega Kristusa, naj nas vse vodi, da bomo romarji upanja in romarji miru. Ali smo pripravljeni upati onkraj vsakega upanja?