Jezus je molil: »Ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.« (Jn 17,20-26 SSP)

To besedilo je del Jezusove molitve. Tu vidimo, da molitev ni samo »govorjenje Bogu in prošnja za nekaj«, ampak gre predvsem za »odnos in zaupnost z Bogom«. Jezus pravi: »Ti, Oče, si v meni in jaz v tebi.« Vendar pa za razliko od običajnega pojmovanja zaupnosti, ki po navadi »izključuje« druge ljudi, zaupnost med Jezusom in Očetom »zaobjame« vse. Jezus pravi: »Ti v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju.« Molitev torej ni odnos zgolj med »mano in Bogom«, ampak je odnos med »mano, Bogom in drugim«. Podoba molitve ni podobna »navpični črti«, temveč »trikotniku«.

Brat Alois je napisal: »Notranje življenje ni prizadevanje, ki bi ga uresničevali v osamitvi. Raste v skupnem prizadevanju s tistimi, ki z nami delijo enako iskanje.« Resnično, molitev nas vodi, da »prekinemo osamitev in vstopimo v odnos z drugimi«. Dorotej iz Gaze, kristjan, ki je živel v Palestini v začetku 6. stoletja, je to dobro opisal: »Predstavljaj si, da je svet krog, da je Bog njegovo središče in da so žarki, ki izhajajo iz njega, različni načini, kako ljudje živijo. Ko tisti, ki želijo priti Bogu bližje, hodijo proti središču kroga, se hkrati bližajo Bogu ter drug drugemu. Bližje so Bogu, bližje so drug drugemu. In bližje so drug drugemu, bližje so Bogu.«

V času, ko sta »raznolikost« in »pluralizem« pojma, ki sta pomembna mnogim ljudem, se povabilo k življenju v edinosti lahko zdi nepomembno in nepopularno. Mar ne bi morali spoštovati vseh razlik med ljudmi? Razlike je res treba spoštovati, toda kaj pa življenje v sožitju? Živeti na vzporednih poteh, ki se nikoli ne srečajo, je lahko pretveza za življenje v razdvojenosti in ločenosti!

Zato prenehajmo gledati na razlike kot na težave, ki jih je treba reševati. Namesto tega se naučimo gledati na razlike kot na dar, ki ga moramo sprejeti s hvaležnostjo: čudovit dar, ki nas hkrati izziva, da smo ponižni in ustvarjalni. Jaz, Ti in Oni – vsi smo različni. Toda vera nas vabi, da živimo v edinosti in solidarnosti: »Ti v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju.«

Ne hodimo sami. Hodimo skupaj!

 Kako se lahko spoprimemo z razlikami, ki obstajajo v tem življenje? Kakšni so izzivi? Imaš kakšne predloge za ustvarjalno spoprijemanje z njimi?
 »Edinost v raznolikosti.« Kaj porečeš o tem izrazu? Lahko navedeš nekaj primerov?