Toliko ljudi išče smisel svojega življenja. Iščejo nekaj večjega od lahkotnih obljub, ki tako pogosto polnijo naše zaslone. Ali niso ljudje ustvarjeni z resničnim namenom? Kaj nam lahko omogoči, da ga odkrijemo?

Ko skušamo živeti v zaupanju vere, se včasih vprašamo: Kaj želi Bog od mene? Toliko želja imamo. Katera pot je tista, po kateri lahko hodim z Bogom?

V preteklem letu so nas v Taizéju obiskali mladi iz Ukrajine, Palestine, Libanona, Nikaragve, Mjanmarja in drugih krajev, kjer divjajo vojne in konflikti. Njihova vera in hrepenenje po pravičnem in trajnem miru sta za nas vir navdiha. Slišali smo tudi pričevanja ljudi, ki delajo v Gazi ali imajo tam družino. Vidimo bolečino tistih, ki so jim bližnje ugrabili kot talce, in slišimo krike tistih, ki iščejo pravico pod zatiralskimi režimi.

Preživel sem tudi nekaj časa z brati naše taizéjske skupnosti, ki živijo v majhnih bratovščinah v Braziliji in na Kubi. Brazilija je še vedno zaznamovana z dediščino suženjstva in z veliko neenakostjo. Toda obstajajo ljudje, ki se nočejo vdati; borijo se, da bi bili na strani najrevnejših. Mislim zlasti na skupnost v mestu Salvador, kjer brezdomci spijo v cerkvi in si med seboj pomagajo.

Na Kubi sem videl pogumno ljudstvo, ki se spopada z ogromnimi težavami. Srečal sem babico, ki je dala vse svoje prihranke, da bi imel njen vnuk vse potrebno za začetek šolskega leta. Njegova mama je kot mnogi drugi Kubanci zapustila državo in odšla iskat boljšo prihodnost.

Marsikje se ljudje sprašujejo: Kako lahko uporabim svobodo, ki mi je bila dana, da izrazim solidarnost s tistimi, ki trpijo? Iščejo načine, kako uresničiti svojo željo, da bi ljubili in skrbeli za druge; svoje življenje naredijo smiselno tako, da pomagajo in služijo.

Naš svet je poln lepote, pa tudi krivic. Kje je moje mesto v vsem tem? Kaj se pričakuje od mene? To je vprašanje, ki ga pogosto čutim v svojem srcu, ko se soočam s kompleksnostjo življenja in z izbirami, pred katere sem postavljen.

Prvi dve Jezusovi besedi v Janezovem evangeliju sta: »Kaj iščeta?« To vprašanje sem delil s skupino šestih mladih prostovoljcev v Taizéju, ki so prišli iz šestih različnih držav na štirih celinah. Kar sledi, je navdihnjeno s tem, kar so mi povedali.

Na tem mestu bi se rad zahvalil tako njim kot vsem ostalim prostovoljcem, ki pomagajo pri organizaciji srečanj v Taizéju ter preživljajo čas z našo skupnostjo, da bi molili in ter bolje razumeli Kristusov klic v svojem življenju.

frère Matthew

 

Iskanje tišine

Ko mlade po tednu v Taizéju vprašaš, kaj je bilo zanje najpomembnejše, mnogi omenijo izkušnjo tišine. V svetu, ki je hiperpovezan in ki je v nenehnem gibanju, se to morda zdi presenetljivo.

Ko si vzamemo čas in se odklopimo od neskončnega dotoka informacij, se včasih prav v tišini zares srečamo sami s seboj ter uzremo resničnost, ki je širša.

V lepoti Božjega stvarstva nas lahko zvok vetra, žuborenje potoka in petje ptic objamejo in popeljejo proti tisti notranji tišini, kjer postane občestvo z vsem, kar obstaja, otipljivo. Zvezdnata noč nas lahko navda s čudenjem.^*

Jezus je prišel na svet v tišini:^* »Beseda je postala meso in se naselila med nami.«^* Ta, ki je bil z Bogom in je bil Bog pred začetkom vseh stvari, je prišel med nas po skromnem in ponižnem rojstvu v tišini noči:^* luč, ki sveti v temi.

Ta tišina torej ni prazna. Postane kraj srečanja. V tišini nismo sami. Vendar se ji upiramo, saj je naš um prepoln stvari. Kot piše v Pravilu Taizéja: »Če tvoja pozornost odtava, se vrni k molitvi takoj, ko opaziš svojo raztresenost, ne da bi se nad tem pritoževal.«^*

Pred mnogimi stoletji je nekdo molil: »Moje srce pravi o tebi: ‘Iščite Božje obličje!’ Tvoje obličje, Gospod, iščem.«^* Se bomo v tišini svojega srca znali vedno znova obračati k iskanju Boga?

Molitev je pogosto sprva želja,^* tiho hrepenenje po miru v Božji navzočnosti. Ko ne vemo, kako moliti, je tu Sveti Duh, ki moli v nas z vzdihi, preglobokimi za besede.^* Ko prisluhnemo najglobljemu delu svojega srca, lahko spoznamo, da tam prebiva Sveti Duh. Tako se soočim s seboj in z Bogom, ki diha v meni.

Živi Bog, nauči me, da te lahko iščem v tišini svojega srca, v lepoti stvarstva, v poslušanju tvoje Besede, v sprejemanju tvoje ponižne navzočnosti.

Se lahko zavežemo, da bomo vsak dan posvetili nekaj časa tišini in vstopanju v Božjo navzočnost? Morda je dovolj, če začnemo samo s petimi minutami. Začnemo lahko z branjem kratkega odlomka iz Svetega pisma ali z zahvalo za vse, kar smo prejeli v preteklem dnevu; ali pa si preprosto vzamemo čas, da smo.

 

Iskanje smeri

Tišina omogoča resnično razločevanje. Ko iščemo smer, kamor naj gremo, nam tišina omogoča prisluhniti temu, kar je v nas najgloblje. Potrebujemo tudi notranjo svobodo, s katero lahko sprejmemo odgovorno odločitev. Takšna svoboda vključuje sprejemanje lastnih omejitev, vendar brez strahu; strah ni nikoli dober svetovalec in Bog naših src nikoli ne sili.

Vsakdo išče občutek pripadnosti in hkrati določeno varnost. In ko iščemo pristen način življenja, nam včasih drugi ljudje lahko pomagajo odkriti, kdo smo v resnici. Prek drugih lahko presenečeni odkrijemo nekaj, česar sami ne bi mogli najti.

Janezov evangelij pripoveduje o dveh mladih ljudeh, ki živita v dolini Jordana s svojim učiteljem, Janezom Krstnikom, in mu zaupata. Ne želi ju obdržati zase, usmeri ju k drugemu, k Jezusu. In res odideta za njim.

Ko ju Jezus zagleda, ju vpraša: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu: »Učitelj, kje stanuješ?« In on jima reče: »Pridita in bosta videla.«^*

Ti dve vprašanji povzemata ves proces iskanja in odkrivanja smeri za življenje s Kristusom. Čeprav izhajamo iz lastnih želja, iz izražanja lastnega hrepenenja po polnejšem življenju – »Kaj iščeta?« – lahko vse to postavimo pred osebo Jezusa: »Učitelj, kje stanuješ?«

Jezus, ki nas vabi, naj pridemo in bomo videli, je krotak in v srcu ponižen, ljubi nas z brezpogojno, varno in neomajno ljubeznijo. Si upam odgovoriti na njegovo vabilo kljub svojim pomislekom in celo kljub svojim dvomom?

Kristus Jezus, pokaži mi pot in me pripravi, da ji lahko sledim.^*

Kdo so ljudje, ki mi kažejo pot h Kristusu? Vzemimo si trenutek časa in se jim zahvalimo.

 

Iskanje veselja

Eden od prostovoljcev v Taizéju mi je povedal: »V moji državi skušajo mladi preživeti v svetu, ki ponuja vse; toda globoko v njihovi notranjosti prevladujejo strah, tesnoba in depresija.«

Vsenaokrog nas se srečujemo z obljubami veselja. Toda mnoge od njih ne zmorejo posredovati trajnega veselja, ampak kvečjemu kratek trenutek užitka.

Veselje privre iz naših globin, ko se zavemo, da smo ljubljeni takšni, kakršni smo. Ko razumemo, da je veselje dar in ne nekaj, kar lahko zahtevamo, takrat odkrijemo, da smo ga pripravljeni sprejeti. Ne poskušamo ga več ustvarjati na silo – in ta lahkotnost nas nosi naprej.

Jezus je bil s prijatelji povabljen na svatbeno gostijo,^* kjer je čez nekaj časa zmanjkalo vina. V tistem trenutku nekaj manjka: Jezus je med ubogimi. Ko jih sreča v njihovem uboštvu, jim da več, kot si zmorejo predstavljati. Privošči jim veselje in stori vse, da bi jim ga omogočil.^*

Spominjam se, kako sem bil pred mnogimi leti v Kalkuti, v matični hiši Misijonark ljubezni. Na steni je bila zapisana misel matere Terezije, ki me je spomnila, kako nas Bog sprejema v naši krhkosti in kako od nas ne terja popolnosti. Ni treba, da smo vedno močni.

Naše notranje uboštvo nam lahko povzroča skrbi, češ da nismo dovolj dobri. To pogosto vodi k temu, da skrivamo, kdo smo v resnici, v globini svojega srca. A če si dovolimo stati pred Kristusom s praznimi rokami, jih pride napolnit in to uboštvo postopoma preobrazi.

Tudi v trenutkih, ko čutimo žalost in se zdi veselje daleč, se lahko spomnimo, kako je Jezus govoril o veselju, ki nam ga nihče ne more vzeti.^*

Usmiljeni Bog, radi bi sprejeli tvoje veselje ne glede na to, v kakšnem položaju smo. Ko razumemo, da nas ljubiš in nam odpiraš pot k življenju, ki se nikoli ne konča, takrat veselje privre iz naših globin.

Razmislimo, kaj lahko storimo, da bi veselje prinesli drugim. Srečajmo se z nekom osebno, ne le virtualno. Včasih s skromnim dejanjem, ki ga prostovoljno opravim za druge, prejmem veliko več od pričakovanega, še posebej, ko vidim veselje na obrazih tistih, ki jim pomagam.

 

Iskanje smisla

V vsakem od nas je žeja po smislu. Kje lahko to žejo potešimo? V našem zaposlenem življenju je nekje v nas tih glas, ki nam šepeta, da smo ljubljeni.

Voditelj Nikodem, ki je iskal pravi smisel svojega življenja, je slišal za Jezusa.^* K njemu je prišel ponoči, da bi se z njim srečal in da bi našel način, kako ubesediti lastne misli.

Naša najgloblja vprašanja o veri, življenju in smrti, smislu in namenu pogosto ostanejo neizrečena. A dokler jih ne izrazimo, ostaja v nas občutek, da nekaj manjka, prav kot je bilo pri Nikodemu.

Bomo v svojem iskanju sledili svojim vprašanjem, dokler nas ne pripeljejo do izvira življenja? Morda ne bomo našli vseh odgovorov, toda ko si upamo slediti Kristusu, lahko pridemo do točke, ko svoja vprašanja z jasnim zaupanjem izročimo Bogu.^* Takrat odkrijemo Božjo ljubezen in dobroto, ki nas obdajata.

Smisel Jezusovega življenja ni bil v tem, da bi človeštvo sodil; vsakemu človeku je skušal omogočiti razumevanje, da ga Bog ljubi. Prihaja, da nam pokaže pot vedno večje ljubezni. V tem je njegova skrivnost.

Nikodem se je luči približeval korak za korakom. Leto ali dve po tem, ko se je ponoči sestal z Jezusom, ga je odkrito zagovarjal pred jeruzalemskimi oblastmi.^* Nekaj mesecev kasneje, ko je bil Jezus križan, je pokazal precejšen pogum.^* Upal si je pripadati skupini Jezusovih prijateljev. Njegov pogum ga je pripeljal v skupnost.

Vodi me, dobrotna luč, skozi temo, ki me obdaja, popelji me naprej ... Ne prosim, da bi videl, kar je daleč; dovolj je en korak.^*

Poskusite pripraviti srečanje, na katerem bo vsakdo spregovoril o tem, kako najde smisel v svojem življenju. Za nekatere je to morda vera, za druge kakšna dejavnost, spet tretji imajo morda več vprašanj kot odgovorov. Takšna medsebojna delitev in pozorno poslušanje sta lahko način, kako spodbujamo drug drugega. Če se zdi primerno, lahko srečanje začnete s pesmijo, ki kliče Svetega Duha, in končate z zahvalno pesmijo.

 

Iskanje pravičnega sveta

Krivica – naj gre za ekološko razdejanje,^* neenakosti, nasilje, zatiranje ali vojno – vzbuja celo vrsto čustev: ogorčenje, jezo, žalost, včasih obup. A ko se upravičeno odločimo, da se bomo borili proti njej, ali ni v tem tudi nevarnost, da se bomo tako zaprli v lastna mnenja, da ne bomo več videli onkraj njih?^* Obstaja celo nevarnost, da postanemo ujetniki lastnega algoritma in se zapletemo v polarizacijo, ki ogroža naše družbe.

Stopímo iz lastnih okvirjev in dopustimo, da nas izzivajo drugačna mnenja, tudi če se z njimi ne moremo strinjati.

Včasih moramo biti pripravljeni sprejeti kompleksne stvarnosti, za katere ni videti nobene rešitve.^* Poslušati razlage z različnih strani je lahko naporno, vendar bi bilo nepravično, če jim ne bi prisluhnili.

Po večerni molitvi v cerkvi v Taizéju mi je mlada ženska rekla: »Prepoznati moram nasilje, ki obstaja v meni, vendar moram ob tem hkrati ohraniti svojo potrebo po kontemplaciji.« To se mi je zdelo zares osvobajajoče. Namesto da bi to čustvo potlačila ali se pretvarjala, da ne obstaja, je hkrati s tem razumela tudi svojo žejo po Bogu.

Obstaja nevarnost, da nas prevzamejo destruktivne sile, ki so v vsakem od nas. Tako enostavno je demonizirati ljudi, še več, cele narode. Takrat tvegamo, da nas bo potegnilo v spiralo nasilja, ki se zato nikoli ne konča. Kontemplacija – molitev – nas odpre za drugo razsežnost; vodi nas k spravi s tem, kar nosimo v sebi, in k iskanju načinov za ustvarjanje mostov.

Sveti Duh je tu, da nas vodi po poti, na kateri lahko sprejemamo pogumne odločitve. Brat Roger, ki je začel z našim skupnostnim življenjem v Taizéju, je govoril o ustvarjalnem nasilju tistih, ki delajo za mir;^* to omogoča obrambo pred skušnjavo, da bi zapustili pot evangelija.

Jezus uteleša svet pravice in pravičnih odnosov, ki ga evangeliji imenujejo Božje kraljestvo. Toda tudi on se je razjezil in prevrnil mize prodajalcev in menjalcev denarja v templju, da bi naredil prostor za Boga.^* Jezus je ostro nasprotoval verski hinavščini, vendar je bil sposoben sprejeti tudi verskega voditelja, kot je bil Nikodem. Poznal je farizeje in sprejel je njihovo gostoljubje,^* vendar je hkrati delil obroke z ljudmi, ki so bili iz družbe izključeni. Imel je neizmerno ljubezen do izgubljenih ovc svojega izraelskega ljudstva,^* vendar je obenem občudoval vero rimskega častnika in ozdravil njegovega otroka;^* in pustil se je izzvati veri poganske ženske, ki jo je srečal med potovanjem v tujini.^*

Ko je tvegal in vzpostavljal odnose z ljudmi, ki so bili drugačni,^* je Jezus spodbujal zaupanje in utelešal Božjo moč, ki prinaša spravo.

Če vemo, da luč sije v temi in da lahko s preprostimi potezami človeške dobrote zmaga Božja ljubezen, nas to osvobodi za delovanje.

Kristus Jezus, v svojem življenju na zemlji se nisi obotavljal opozarjati na nepravičnost, hkrati pa si skušal graditi mostove s tistimi, ki si jih srečal na svoji poti. Okrepi našo željo po premoščanju ločitev, ki delijo ljudi in narode, da bo na zemlji vzcvetela pravičnost.

S kakšnimi konkretnimi koraki lahko začnemo graditi mostove tam, kjer obstajajo ločitve? Posameznik se dela težko loti sam. Razmišljajmo z drugimi; povezujmo ideje; skupaj se približajmo tistim, ki so na robu družbe. Kaj pomeni prisluhniti ljudem, katerih mnenja se razlikujejo od naših, razumeti njihove strahove in se hkrati držati lastnih evangeljskih vrednot?

 

Iskanje skupnosti

Eden od prostovoljcev v Taizéju mi je nekega dne rekel: »Živeti želim v skladu s svojimi vrednotami in z vrednotami evangelija. Ko sprejmem odločitev, se vprašam, ali je to sprejemljivo za druge, za planet in tudi zame. Zgraditi želimo boljši svet.«

Živeti skupnost med seboj, s stvarstvom, z Bogom – ali smo po izolaciji pandemije pripravljeni znova zgraditi svet skupnosti,^* dobrohoten svet?^* Vse je povezano; vsi pripadamo drug drugemu v našem skupnem domu, v stvarstvu, ki nam je bilo podarjeno.

Na križu je Jezusova skupnost razpadla. Juda ga je izdal. Peter ga je zatajil. Večina njegovih prijateljev je pobegnila. Vse Jezusovo delo, s katerim je gradil življenje v ljubečem občestvu, odprtem za vse, se je zdelo končano. Tvegal je do te mere, da je bil pripravljen dati življenje celo za tiste, ki so ga zavrnili. Toda v najtemnejšem trenutku se skupnost znova rodi pod križem.^*

Janezov evangelij poroča o štirih ženskah in enem moškem, ki ostanejo z Jezusom vse do konca. Brez besed so preprosto tam. Postanejo priče občestva, ki ga Jezus še naprej ustvarja tudi takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno.

Sovražnost in zavračanje uničujeta človeško občestvo. Na križu Jezus to sovražnost in zavračanje prevzame nase ter ponovno vzpostavi občestvo celo v trenutku največjega trpljenja.^*

Jezus pod križem zaupa svojega ljubljenega učenca svoji materi kot drugega sina; ta učenec, ki predstavlja vse prihodnje učence, ki jih Jezus ljubi, pa sprejme njo v svoj dom. Tako se rodi nova družina: skupnost verujočih v Jezusa, Cerkev – ki ni porojena iz človeškega zmagoslavja, temveč iz ljubezni, večje od nemega molka trpljenja. Kdo bi bil lahko izključen iz takšnega občestva?^*

V Cerkvi smo poklicani stati ob strani tistim, ki trpijo, žrtvam krivice.^* Vsi smo ljudje, poklicani sprejemati drug drugega v poštenosti in odkritosti, ob spoštovanju svobode in integritete vsakega posameznika.

Jezus konča svoje delo v trenutku, ko umre na predvečer sobote, sedmega dne v tednu,^* tako kot je Bog končal delo stvarjenja na sedmi dan, ko je videl, da je vse »zelo dobro«.^* Dar, ki ga Jezus na križu ponuja s svojim življenjem, je začetek novega stvarstva. Umre nasilne smrti – nato pa »reke žive vode«^* privrejo iz njegovega telesa;^* ta voda ni nič drugega kot Sveti Duh, ki prenavlja obličje zemlje.

Jezusovo telo položijo v nov grob v vrtu; naša zemlja je poklicana k temu, da postane ta vrt.^* In v tišini sedmega dne, ki sledi, tudi ranjeno stvarstvo, katerega del smo in ki nam je zaupano v skrb, začne s svojo skrivno preobrazbo.

Kristus Jezus, svoje življenje si dal za vsakega človeka in nam pokazal, kako daleč si pripravljen iti za nas. Daj nam stati pod tvojim križem s tvojo materjo Marijo in s tvojim ljubljenim učencem ter sprejeti, kar nam govoriš.

S kom smo poklicani stati? Kako doživljamo skupnost? Študenti si lahko delijo hišo, skupaj lahko molijo in jedo, zlasti s študenti iz drugih držav; spet drugi se lahko tedensko srečujejo doma pri nekom izmed njih. Naj bodo dobrodošli tudi tisti, ki se počutijo izključene, tako da bo na preprost način mogoče preseči občutek krivice.

 

Iskanje miru

Hrepenimo po miru – po notranjem miru in po miru v tem svetu, ki ga Bog tako ljubi. »Začni delo miru v sebi in ko boš mir dosegel sam, ga boš lahko posredoval drugim,«^* je v 4. stoletju rekel nekdo, ki je veroval.

Ko Jezus na velikonočno jutro v vrtu sreča Marijo Magdaleno, jo vpraša: »Zakaj jokaš? Koga iščeš?«^* Njene solze se nato spremenijo v radost, ko spozna, da ta, po katerem je hrepenela, ni podlegel smrti. Jezus jo nato pošlje, naj vse, kar je videla in slišala, pove njegovim drugim prijateljem.

Ko jih Jezus kmalu zatem sreča in jih še vedno navdaja strah, so njegove prve besede: »Mir vam bodi!«^* Ko vstopi v njihov strah, jih odpre za mir svoje navzočnosti. Ko jim pošlje Svetega Duha, jim zaupa odgovornost, da nadaljujejo z njegovim delom sprave.

Mir, ki jim ga je Jezus obljubil pred svojo smrtjo, »mir, ki ga svet ne more dati«,^* je veliko več kot le odsotnost konflikta. Svetopisemski izraz šalom zajema tudi pomen obnovitve in celovitosti. To je Božji mir, ki nam je zaupan, da ga lahko gojimo in razvijamo.

Ko pomagamo drugim odkrivati svobodo in mir, ki jim je ponujen, ko storimo, kar lahko, da bi podrli ovire sovraštva ali zidove, ki omejujejo, takrat sodelujemo v samem življenju Boga. In ko gledamo na stvarstvo s čudenjem in hvaležnostjo ter skrbimo zanj, ali ne hodimo po isti poti?

Vsi imamo potrebo, da se potopimo v mir, ki ga vstali Kristus obljublja vsakomur od nas. Na ta način lahko potujemo skupaj in spremljamo drug drugega ter korak za korakom sejemo upanje.^* Bomo lahko tudi z najpreprostejšimi dejanji skušali sami postati znamenja sprave, romarji miru, vsak na svoj način, kamorkoli nas je Bog postavil?

Prisluhnimo glasovom tistih, ki trpijo zaradi smrtonosnih konfliktov ali zaradi nasilja, s katerim se srečujemo v naših družbah. To lahko storimo denimo z ohranjanjem stika z ljudmi, ki živijo na vojnih območjih. Podpirajmo tiste, ki se borijo za pravico v državah z zatiralskimi režimi ali z vladami, ki spodbujajo vojno. Morda bi bili nekateri od teh ljudi pripravljeni deliti svoje pričevanje? Pripravimo molitveno bdenje za mir in delimo nekatera od teh pričevanj. Prisluhnimo temu, kar nam Sveti Duh govori danes.

Blagoslovi nas, Bog ljubezni. Po Svetem Duhu vedno vodi naše korake, ko hodimo z vstalim Kristusom. Naj si prizadevamo postati romarji upanja, romarji miru.