Ikone prispevajo k lepoti bogoslužja. So kakor okna, odprta v resničnost Božjega kraljestva; ta v naši molitvi zaživi že na zemlji.

Čeprav so ikone podobe, pa vendarle niso le ilustracije ali okrasni predmeti. Simbol učlovečenja so; njihova navzočnost ponuja očem isto duhovno sporočilo, ki ga Beseda namenja ušesom.

Kot pravi sveti Janez Damaščan, teolog iz 8. stoletja, temeljijo ikone na Kristusovem prihodu na zemljo. Naše odrešenje je povezano z učlovečenjem Božje Besede, torej s snovjo: "V preteklosti niso netelesnega in nevidnega Boga nikoli upodabljali. Zdaj pa, ko se je Bog razodel v mesu in prebival med ljudmi, upodabljam tisto, kar je v Bogu vidnega. Ne častim snovi; častim stvarnika snovi, ki je zaradi mene postal snov, se odločil, da bo prebival v snovi, in me po snovi odrešil" (Pogovor I,16).

Z vero, ki jo izraža, s svojo lepoto in globino lahko ikona ustvari prostor miru in pomaga pri potrpežljivem pričakovanju. Vabi nas, naj odrešenje sprejmemo celo v mesu in v stvarstvu.