Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali. (Heb 13,2)
Kot neprekinjena nit srečanj mladih se romanje zaupanja, ki se je začelo v Taizéju pred nekaj desetletji, danes nadaljuje na vseh celinah.
Na vsakem od teh srečanj je ena izmed najbolj nepozabnih doživetij gostoljubje, tako za mlade udeležence kot tudi za tiste, ki jim odprejo svoja vrata.
Avgusta 2018 smo lahko v Hong Kongu znova merili vrednost gostoljubja. Srečali smo se mladi iz vseh azijskih držav in zunaj nje, vključno z mladimi iz držav, ki so bile v konfliktu in ki jih še vedno zaznamujejo rane iz zgodovine, ki še potrebujejo zdravljenje.
Sedemsto udeležencev je prišlo iz različnih pokrajin celinske Kitajske. Prisotnost mladih iz tolikih držav in dobrodošlica, ki so jo prejeli pri družinah v Hongkongu, je bil znak upanja.
Mladi azijski kristjani se pogosto združujejo v manjšinskih skupinah znotraj širše družbe, ki se zelo hitro spreminja. Trudijo se, da bi črpali moč iz svoje vere v Kristusa in živeli kot sestre in bratje v Cerkvi.
Vse od Evropskega srečanja mladih v Madridu naprej, skozi celo leto 2019, tako v Taizéju kot tudi Bejrutu, Cape Townu in drugod, bomo globlje razmišljali o različnih vidikih gostoljubja.
Naslednji predlogi so utemeljeni v veri; kristjane pozivajo, da v Bogu odkrivajo vir gostoljubja. To nas vodi k dvomu v našo podobo Boga: Boga, ki ne izključuje, ampak sprejema vsakogar.
Z brati vidimo, da izkušnja gostoljubja vključuje ne samo kristjane iz različnih Cerkva, temveč tudi pripadnike drugih verstev in neverujoče.
Ali bomo sredi trenutnih težav, ko se zdi, da se nezaupanje širi, lahko skupaj zbrali pogum za življenje v gostoljubnosti in širjenje zaupanja?
Prvi predlog: V Bogu odkrivajmo izvir gostoljubnosti
Vse od začetka vesolja je bil Bog pri svojem delu skrivnosten. To prepričanje je v osrčju poetičnih zgodb o stvarjenju na začetku Svetega pisma. Bog razmišlja o tem, kaj prinaša v bitja in jih blagoslavlja: Bog vidi, kako je stvarstvo dobro. Celotno vesolje je globoko ljubljeno od Boga.
Včasih tako malo razumemo Boga, vendar gremo lahko naprej v zaupanju, da nam Bog želi srečo in nas vse sprejema brez kakršnihkoli predpogojev. Bog sam je vir gostoljubnosti.
Še več, po Kristusu je Bog šel tako daleč, da je postal eden izmed nas z namenom, da bi človeštvo pritegnil k sebi in nas pozdravil. Ta Božja gostoljubnost se dotika globin naših duš: preplavlja in presega vse človeške meje.
• Ali nas ob nevarnostih, ki nas danes ogrožajo, prevzema malodušje? Da bi naše upanje ostalo živo, se prepustimo duhu čudežev; naokrog glejmo z očmi, polnimi občudovanja.
• Sami ali z drugimi prebirajmo Sveto pismo, začenši z evangeliji, ki pripovedujejo o Jezusovem življenju. Morda ne bomo vsega razumeli takoj; včasih bo potrebno poiskati dodatne razlage. Iti skupaj k izviru žive vode, k Svetem pismu, nam bo pomagalo še bolj zaupati v Boga.
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. (Lk 15,20)
- Kaj pripoveduje prilika, ki jo najdemo v Lukovem evangeliju (Lk 15,11-32), o Božji gostoljubnosti?
Drugi predlog: Bodimo pozorni na Jezusovo prisotnost v naših življenjih
Bog nam ponuja gostoljubje, ki samo z našo svobodno odločitvijo postane resnično občestvo z njim.
Jezus nam kaže, da je Bog ljubezen, ki nam ponuja prijateljstvo. Kristus skromno stoji na naših vratih in trka. Kot reven človek upa in v zameno čaka na našo gostoljubnost. Če mu nekdo odpre vrata, bo vstopil.
S preprosto molitvijo mu odprimo pot do naših src. Tudi takrat, ko komaj čutimo njegovo prisotnost, Kristus prebiva v nas.
• Molitev v cerkvi, četudi le za trenutek; zjutraj ali zvečer nameniti nekaj časa, da svoj dan zaupamo Bogu – to so stvari, ki nas notranje izgrajujejo. Spominjanje na Kristusovo navzočnost nas tudi osvobaja naših strahov – strahu pred drugimi, strahu, da nismo dovolj dobri, zaskrbljenosti zaradi negotove prihodnosti.
• Ko nimamo dovolj časa, lahko povemo Kristusu o sebi in drugih – tistih, ki so nam blizu, ali drugih, ki so daleč stran – z nekaj kratkimi besedami, kot šepet. Lahko mu povemo, kaj je v nas in česa ne razumemo vedno. Nekaj besed iz Svetega pisma lahko v nas ostaja skozi cel dan.
Vstali Kristus je dejal: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)
- Kaj mi pomaga, da slišim Kristusa? Kaj mi pomeni, da »mu odprem vrata«?
Tretji predlog: Sprejmimo naše darove in tudi naše omejitve
Bog sprejema vse v nas tako lahko tudi sami sebe sprejemamo takšne, kot smo. Tu se prične pot zdravljenja, ki ga potrebujemo vsi.
Hvalimo Boga za naše darove. Sprejmimo tudi naše slabosti kot vrata, skozi katera k nam vstopa Bog. Da bi nas lahko spremljal še naprej in nam pomagal spreminjati naša življenja, Bog želi, da najprej sprejmemo sebe.
Sprejemanje naših omejitev nas ne dela pasivne pri dejanjih nepravičnosti, nasilja in izkoriščanja človeških življenj. Nasprotno, strinjanje z našimi omejitvami nam lahko da moč za boj s pobotanim srcem.
Sveti Duh, ogenj, ki je skrit globoko v nas, popolnoma preoblikuje vse, kar nasprotuje življenju v in okoli nas.
• Da bi lažje odkrili naše darove in sprejeli svoje omejitve, poiščimo nekoga, ki nas bo prijazno poslušal, nekoga, ki nam bo pomagal zrasti v življenju in v veri.
• Pomembno je, da v naši molitvi naredimo prostor za slavljenje. Združuje naš obstoj. Skupna molitev v pesmi je nenadomestljiva, saj ji sledi odmev v naših srcih.
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30)
- O kakšni teži in kakšnem počitku govori Jezus? Česa se lahko naučim od njega?
Četrti predlog: Poiščimo v Cerkvi kraj prijateljstva
Če želimo deliti naše zaupanje v Boga z drugimi, potrebujemo kraje, kjer ne najdemo le nekaj prijateljev, ki jih dobro poznamo, ampak prijateljstva, ki so dovolj široka, da vključujejo tudi tiste, ki so drugačni od nas.
Župnije in lokalne skupnosti združujejo različne generacije in ljudi iz različnih družbenih in kulturnih okolij. Tam je zaklad prijateljstev, ki je včasih premalo raziskan in ki ga moramo dobro izkoristiti.
Če bi bila vsaka lokalna Cerkev kot gostoljubna družina, kjer smo lahko to, kar smo, s svojimi dvomi in vprašanji, brez strahu, da bi bili sojeni …
Cerkev je povsod, kjer piha veter Svetega Duha, kjerkoli žari prijateljstvo s Kristusom. V nekaterih državah na jugu obstajajo majhne krščanske skupnosti, kjer se v svoji vasi ali soseski v veliki meri zavzemajo za druge. So lahko vir navdiha tudi za druge države?
• Dobro je, da se redno dobivamo z drugimi v majhnih skupinah za molitev in deljenje, hkrati pa je tudi pomembno, da podpiramo življenje večje krščanske skupnosti v našem kraju ali vasi. Ali je lahko naša majhna skupina, na primer, pozorna do tistih, ki pridejo k nedeljskem bogoslužju, pa tam ne poznajo nikogar?
• Kristus želi združiti v eno občestvo vse, ki ga ljubijo in mu sledijo, ne glede na njihovo versko pripadnost. Skupno gostoljubje je pot do enotnosti. Ali ne moremo večkrat povabiti vse tiste okoli nas, ki svojo vero izražajo na drugačen način, da molimo skupaj?
Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19, 26-27)
- Ob vznožju križa je nastala nova družina, ki je bila rojena iz Jezusove želje. Kako lahko danes živimo kot bratje in sestre?
Peti predlog: Urimo se v velikodušnem gostoljubju
Božje gostoljubje je za nas klic: da bomo sprejemali druge ne takšne, kot želimo, da so, ampak kakršne v resnici so; da nas bodo sami sprejeli na svoj, ne naš način.
• Postanimo možje in žene dobrodošlice, da bomo nekoga poslušali, povabili koga na obrok, se približali revežu, namenili prijazne besede tistim, ki jih srečujemo …
• Ob velikem izzivu, ki ga predstavljajo migracije, poiščimo načine, da lahko gostoljubnost postane priložnost ne le za tiste, ki so dobrodošli, ampak tudi za tiste, ki sprejemajo. Osebna srečanja so nepogrešljiva – lahko na primer poslušamo zgodbo migranta ali begunca. Srečanje s tistimi, ki prihajajo od drugod, nam bo pomagalo bolje razumeti naše lastne korenine in poglobiti našo identiteto.
• Poskrbeti moramo za zemljo. Ta čudoviti planet je naš skupen dom. Ohranimo ga gostoljubnega tudi za prihodnje generacije. Pomembno je, da prenovimo naše življenjske sloge, da delamo vse za prekinitev nesmiselnega izkoriščanje virov in se borimo proti različnim načinom onesnaževanja in zmanjševanju biotske raznovrstnosti. V solidarnosti s stvarstvom bomo odkrili veselje, ki izhaja od tu.
Jezus je dejal: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹ (Apd 20,35)
- Kdaj sem imel izkušnjo, da je darovanje prineslo srečo?
- Se zavedam, da moram tudi jaz nekaj prejeti od drugih?
[1]