Jezus je izmed mnogih učencev, ki so mu sledili, imenoval dvanajst apostolov, da bi delili in nadaljevali njegovo poslanstvo. Svojo izbiro apostolov je Jezus vzel zelo resno, vso noč pred tem je molil.
V nekem trenutku je Jezus ugotovil, da je eden izmed dvanajsterih, Juda, spremenil svoj odnos. Jezus je opazil, da se oddaljuje od njega, in je celo vedel, da ga namerava »izročiti«, kot beremo v Svetem pismu. Če sodimo po Janezovem evangeliju, je Jezus že v Galileji, precej pred jeruzalemskimi dogodki križanja, razumel, kaj se bo zgodilo (Jn 6,70-71). Zakaj torej ni odslovil Jude? Zakaj ga je obdržal ob sebi vse do konca?
Ko Jezus govori o nastajanju skupine dvanajsterih, uporabi ključno besedo: »Kaj vas nisem izbral dvanajst?« (Jn 6,70; glej tudi Jn 13,18). Beseda izbrati je ključnega pomena v svetopisemski zgodovini. Bog je najprej izbral Abrahama, nato je izbral Izrael za svoj izvoljeni narod. Božja izbira oz. izvolitev je tista, ki oblikuje Božje ljudstvo, ljudstvo zaveze. Tisto, kar naredi zavezo nezlomljivo, je Božja odločitev oz. izbira, da bo ljubil Abrahama in vse njegove potomce za vse čase. Apostol Pavel to resničnost ubesedi takole: »Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica« (Rim 11,29).
Jezus je izbral dvanajstere, tako kot je Bog izbral svoje izvoljeno ljudstvo. Četudi je Jezus spoznal, da ga bo Juda izdal, ga ni mogel odsloviti. Vedel je, da ga mora ljubiti vse do konca, da se izkaže nepreklicnost Božje izbire in odločitve. Preroki, predvsem preroka Ozej in Jeremija, so govorili v imenu Boga, ranjenega in ponižanega zaradi izdajstva svojega lastnega ljudstva, ki pa ga vendar kljub vsemu ni nehal ljubiti z večno ljubeznijo. Jezus ni želel in ni mogel ravnati nič drugače: ponižan ob prijateljevi izdaji mu kljub vsemu ni nehal izkazovati svoje ljubezni. Ko je učencem umil noge, je s tem želel izraziti, da je služabnik za vse, tudi za Juda. Ravno Juda je bil tisti, s katerim je Jezus delil grižljaj kruha, drobec goreče ljubezni, ki jo je apostol vzel s seboj v svojo temno noč (Jn 13,21-30).
Jezus je torej moral obdržati Juda ob sebi vse do konca, če je želel ostati zvest svojemu Očetu – Bogu, ki je izbral Abrahama in Izrael, Bogu prerokov. Jezus je ljubil Juda tudi takrat, ko se je nanj zgrnila tema. »Luč sveti v temi« (Jn 1,5). Evangelij pravi, da je bil Jezus »poveličan« v trenutku, ko je izkazal svojo ljubezen Judu. Ljubil ga je namreč brez vseh pričakovanj ali koristi (Jn 13, 31). V najhujši temi zamere in sovraštva je Jezus pokazal neverjeten sijaj Božje ljubezni.
Zakaj so evangeliji tako molčeči glede Judovih motivov?
Prvi kristjani presenetljivo niso zamolčali dejstva, da je eden izmed dvanajstih apostolov Jezusa izročil sovražnim oblastem. To dejstvo poraja dvom v značaj Jezusa samega: mar se ni Jezus zmotil pri izbiri svojih najbližjih prijateljev? Toda enako presenetljivo je, da evangeliji skoraj nič ne povedo o motivih, ki so vodili Juda. Je bil razočaran, ko je spoznal, da Jezus ni Mesija s političnim programom osvoboditve? Je verjel, da dela v korist svojega naroda, ko je povzročil konec Jezusovega delovanja? Nekateri pravijo, da ga je premamila denarna nagrada; drugi verjamejo, da je storil dejanje ljubezni, saj je pomagal Jezusu, da je daroval svoje življenje …
V evangelijih sta samo dva namiga o razlogih za Judovo dejanje. Prvi je omemba hudiča: »Hudič je Judu Iškarijotu položil v srce namen, da Jezusa izda« (Jn 13,2). Toda to le poglablja skrivnostnost dogodka. Hudič oz. Satan je tisti, ki nasprotuje, kritizira ali obrekuje. Jezus je začutil zamero, ki se je porodila v Judovem srcu in se tam zakoreninila brez možnosti povratka. Toda o tem, zakaj je ta zamera sploh nastala, ni niti besede, niti enega namiga.
Drugi namig je sklicevanje na Staro zavezo. Glede Judove izdaje je Jezus rekel: »Naj se tako izpolni Pismo: Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.« (Ps 41,10; citirano v Jn 13,18). Pomembno je, da pravilno razumemo to omembo starozaveznega besedila v evangelijih. Ne gre za besedila, kjer bi bila vloga udeležencev vnaprej določena. Vsakdo, ki natančno bere Sveto pismo, dobro ve, do kakšne mere nudi izbiro in vsakogar postavlja pred odgovornost.
Ko Jezus navaja omenjeno vrstico psalma »Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil peto proti meni« (Ps 41,10), s tem ne želi reči, da bi Juda ne mogel ravnati drugače, ampak predvsem, da Bog ostaja glavni vršilec igre, ki se odvija. Pred nami je drama izdaje, hkrati pa je na delu Bog. Če se po Judu izpolnjujejo Pisma, to pomeni, da se na skrivnosten način uresničujejo Božji načrti. Bog je tisti, ki povzroči, da se njegove lastne besede uresničijo (Iz 55,10-11). Sklicevanje na Sveto pismo nam omogoča, da verujemo v Boga tudi v temi, tudi ko je tisto, kar se dogaja, nedoumljivo.
Judova zamera in sovraštvo morda ostajata nerazumljiva, a še bolj nepojmljiva je Jezusova ljubezen, ki gre »vse do konca«. Evangeliji so tako previdni pri razkrivanju Judovih motivov zato, ker nimajo namena tešiti naše radovednosti, ampak nas raje vodijo h globoki veri. Evangeliji ne pojasnijo brezna teme, v kateri se odvija Judova drama, razkrijejo pa brezdanjo globino Božje ljubezni.