Božji dih v nas je neizmerno veselje. Kadar smo srečni, smo v harmoniji z Bogom. Toda kadar drugi trpijo, naše veselje ni v harmoniji z njihovim trpljenjem. Zato apostol Pavel piše, naj se veselimo s tistimi, ki so veseli, in naj jočemo s tistimi, ki jočejo (Rim 12,15). Ustvarjeni smo za veselje. Kadar pa se soočimo s trpljenjem drugih, le z jokom lahko ostanemo v Resnici.
Sreča lahko rani tiste, ki je sami niso deležni. Zadovoljstvo nekoga, ki je uspel, rani tistega, ki je bil deležen neuspeha. Veselje zaljubljenih tisti, ki so bili zavrnjeni, težko sprejmejo. Še več, ko tisti, ki so srečni, pustijo, da čutim njihovo škodoželjno zadovoljstvo, ker so zavzeli moje mesto, njihova sreča postane enostavno neznosna. Sreča nekoga me lahko rani, pa čeprav ta oseba ne naredi ničesar zlonamerno: Jezus v svoji pridigi govori o sreči bogatega moža, veselo živečega v blišču, ne da bi sploh opazil ubogega Lazarja pri svojih vratih (Lk 16,19-21).
Bolje je jokati, kot pa imeti tako srečo. Toda kako lahko Pavel piše: »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Flp 4,4)? Obstajajo tako oblike veselja, ki lahko ranijo druge, kot tudi oblike žalosti, ki bolijo. Kadar sem žalosten in potrt, ne želim, da bi me moji prijatelji obremenjevali še s svojo žalostjo, da bi dodali svojo melanholijo moji nesreči. Kaj potem pravzaprav lahko storimo, ko drugi trpijo? Ostanemo veseli in s tem dopustimo, da naše veselje morda druge rani? Ali smo žalostni in s tem prispevamo še več k nesreči, ki jo je že samo po sebi težko prenašati?
Pavel nadaljuje: »Veselite se! Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem.« (Flp 4,5). Veselje, o katerem govori, izžareva dobroto in milino. Je najprej in predvsem notranje veselje. Včasih je skorajda nezaznavno in ga ne izdaja nikakršen zunanji znak. Ima nežen dotik. Tako kot v mrzli zimi prija biti v bližini žarečega vira toplote, je dobro v nesreči biti blizu nekomu, katerega globoko zasejano veselje izžareva dobroto.
V čem je skrivnost veselja, ki nas ne užali, ampak poživi tiste, ki trpijo? Skrivnost se razkriva v radosti ubogega človeka, v veselju, ki ga ne poseduje, pač pa deli z drugimi od samega začetka.
Zavrnitev sreče, medtem ko drugi trpijo, lahko vodi do obojestranskega obupa. Za ljudi, ki so soočeni z nesrečo, lahko storimo več. Ena najbolj dragocenih stvari, ki jih lahko ponudimo, je naša nevidna bitka za ohranitev veselja Svetega Duha, veselja, ki izžareva dobroto ter govori o moči in pogumu.