2 Trdno sem upal v Gospoda,

pa se je sklonil k meni in uslišal moje klicanje.

3 Potegnil me je iz pogubne jame, iz blatnega močvirja,

moje noge postavil na skalo, utrdil moje korake.

4 Dal mi je v usta novo pesem, hvalnico našemu Bogu.

Mnogi bodo videli in se bali, zaupali bodo v Gospoda.

5 Blagor možu, ki je stavil v Gospoda svoje zaupanje

in se ni obračal k upornikom, k tistim, ki se zapletajo v slepilo.

6 Veliko si storil ti, Gospod, moj Bog, svojih čudovitih del

in misli za nas, ničesar ni mogoče primerjati s tabo.

Hotel bi oznanjati, govoriti, preveč jih je, da bi jih mogel prešteti.

7 Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, izoblikoval si mi ušesa,

žgalnih daritev in daritev za greh nisi zahteval.

8 Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam;

v zvitku knjige je pisano o meni:

9 Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli,

tvoja postava je v mojem srcu.«

10 Oznanjeval sem pravičnost v velikem zboru;

glej, svojih ustnic ne zadržujem, Gospod, ti sam veš.

11 Tvoje pravičnosti nisem skrival v svojem srcu,

o tvoji zvestobi in pomoči sem govoril,

nisem prikrival tvoje dobrote in zvestobe pred velikim zborom.

12 Ti, Gospod, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja,

tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

(Psalm 40,2-12 SSP)

Psalmi so predvsem molitve. Govorijo o odnosu z Bogom. Včasih psalm opisuje razvoj tega odnosa, kot lahko vidimo v tem primeru. Psalmist, ki je spesnil to pesem, pripoveduje o svoji osebni izkušnji. Drugim, ki so prišli za njim, se je zdelo vredno, da to pesem prenašajo naprej in jo ohranijo v zbirki psalmov, verjetno zato, ker jih je nagovarjala, ker je odzvanjala njihovo lastno izkušnjo Boga. To osebno pričevanje vernika iz preteklosti nam omogoča, da ubesedimo, kako mi sami zaznavamo Božjo navzočnost v svojem življenju.

Tako kot mnogi verniki pred in za njim tudi psalmist v Psalmu 40 prične s pripovedjo o svoji izkušnji brezna, blatnega močvirja (v. 3). Ta podoba blata je osupljiva. Blato ni niti nevarno niti boleče, a vendarle preprečuje kakršenkoli napredek. Nemogoče se je premakniti naprej, nemogoče se je sam prebiti iz situacije. Ta opis začetnega stanja je pravzaprav pomirjujoč. Bog ne zahteva od psalmista, da izpleza iz blata z lastno močjo, ampak je On tisti, ki poskrbi za vse: ne le da psalmista potegne iz močvirja, ampak tudi utrdi njegove korake. Bog je tisti, ki ga postavi na noge in ga utrdi. S tem psalmistu omogoči in pomaga, da gradi svoj odnos z Njim in ga deli s svetom.

Brez lastnega napora torej psalmist iz ubogega bitja, ki je obtičalo v blatu, postane živa priča, ki mnoge navdihuje, da zaupajo v Boga (v. 4). Še več, prav ta lahkost preobrazbe je v samem srcu tega pričevanja. Klice iz dna blatnega močvirja zamenja pesem, položena v usta. Ta pesem bo pomagala vsem, ki jo slišijo, da izberejo enako pot kot psalmist. In ta pesem, ta psalm se prenaša in deli že tisoče let.

Toda to ni vse. Bog »izoblikuje« psalmistova ušesa (v. 7). To, da v globini svojih src sprejmemo Božjo voljo za nas, ni avtomatično. Toda tudi tu je znova Bog tisti, ki to omogoči. Medtem ko 6. vrstica govori o številnih čudežih, ki jih je Bog storil, je pravzaprav celoten prvi del psalma (v. 2-7) seznam čudovitih del, ki jih je Bog naredil za psalmista.

In posledica? Sedaj, ko stoji na nogah, s pesmijo na ustih, zavedajoč se številnih čudežev, z odprtimi ušesi, zvitkom v roki in postavo v srcu, lahko psalmist izpolni, kar želi Bog. In to je želja po odnosu: raje kot da mu ponujamo klavne daritve, Bog želi slišati naš »Glej, prihajam« (v. 8).

Pomembna posledica tega odnosa je, da smo poslani k drugim, da postanemo žive Božje priče (v. 4). Priča ali oznanjevalec v velikem zboru (v. 10-11) povzame vse te elemente. Ustnice, ki se ne zadržujejo, pravičnost v srcu ter zvestoba in pomoč Boga … niso zelo oddaljene od pesmi v ustih (v. 4), postave v srcu psalmista (v. 9) in čudovitih del, narejenih za nas (v. 6). Lahko bi celo dodali, da je za to, da si lahko pričevalec v občestvu, bolje, da stojiš na lastnih nogah in imaš trden korak, kot da se pogrezaš v blato! Konec koncev pa je tisto, kar omogoči, da je ta preobrazba trajna, Božja ljubezen in zvestoba (v. 12). Nič čudnega, da ju psalmist omeni v svojem pričevanju (v. 11).

Prvi del tega psalma nam govori, kako je psalmist preprosto le s čakanjem in klicanjem iz blata na lastni koži izkusil Božjo ljubezen. Postal je priča tej Božji zvestobi. In ker ga je ta zvestoba globoko spremenila, zanjo ni pričeval le z besedami – vse njegovo bitje je pričevalo o njej.

 Ali potovanje, ki je opisano v tem psalmu, odzvanja moje osebno potovanje z Bogom? Kje sem na tej poti?

 Kaj je v mojem življenju blatno močvirje, ki me hromi, ki mi brani, da bi lahko šel naproti drugim?

 Kaj potrebujem, da lahko Bogu rečem: »Tukaj sem.«?