Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹« (Lk 10,1-11 SSP)

Če je žetev obilna, delavcev pa malo, se ne zdi preveč logično pošiljati dva človeka istočasno na isti kraj ali dvakrat obiskati isti kraj. Nedvomno bi lahko človeške vire in urnike potovanj bolje organizirali, da bi bilo delo učinkovitejše. Vendar to ni Božja logika. Ta odlomek o pošiljanju učencev Božji način delovanja osvetljuje na več načinov in nas sili k razmisleku.

Prvič, ne gre za Jezusovo neučinkovitost, ampak za zavestno odločitev, da učence pošlje dva po dva. Jezusu ni mogoče služiti sam. Učenci potujejo skupaj, zaupati morajo drug drugemu, se pogovarjati, se skušati razumeti in se podpirati. Ni nujno, da so veliki prijatelji. Ni nujno, da se v vsem strinjajo. Jezus je tisti, ki jih druži, ker jih potrebuje. Še več, učenci so odvisni od teh, h katerim so poslani. Ta odvisnost ni negativna. Življenje v veri nas vodi v odnos z drugimi. Učenci na pot ne vzamejo ničesar, dopustiti morajo, da jih ti, ki jih srečajo, sprejmejo, in jesti, kar jim ponudijo. Niso samozadostni. Druženje, sprejemanje in bratska gostoljubnost so del življenja v veri.

Drugič, učenci se na pot ne podajajo zaradi osebnega projekta. Jezus jim je rekel: »Pojdite! Pošiljam vas …« Jezus je tisti, ki jih pošilja, na pot odhajajo v njegovem imenu. Vir tega pošiljanja ni nič drugega kot Jezusov odnos z vsakim izmed svojih odposlancev. Učenci pa so tisti, ki rečejo »da« temu klicu, ki jih vodi, ne da bi vedeli, kam jih bo popeljal. Kar jih usmerja na pot, je zaupanje v Jezusa, želja deliti njegovo življenje, njegovo poslanstvo. Morda upanje, da bo to dalo smisel in smer njihovemu življenju. Biti poslan pomeni, da moraš včasih odložiti lastne zamisli in vstopiti v nekaj večjega, kjer ne razumeš vsega, a se naučiš zaupati in stopiti iz sebe. To je resnično notranje potovanje!

Tretjič, Jezus pošlje učence tja, kamor je sam nameraval iti. Ali je zaradi tega nepotrebno in odveč, da gredo učenci pred njim? Nikakor ne! Učenci so poslani, da prinašajo mir in ozdravljajo bolne. Poslanstvo, ki je človeško gledano skoraj nemogoče, bi si lahko mislili. To je v resnici poslanstvo samega Jezusa, glasnika Boga, ki je vir življenja, miru in ozdravljenja. Toda Jezus poveže učence s svojim lastnim poslanstvom: kjer so učenci, tam je Jezus. Odloči se, da tega ne bo storil sam, ampak bo zaupal drugim. S tem razumemo, da biti poslan v imenu nekoga drugega ne pomeni, da smo pasivni. Biti poslan nikoli ne more biti izgovor za lenobo, slabo opravljeno delo ali izogibanje odgovornosti. Da bi Jezus lahko izpolnil svoje poslanstvo, nas potrebuje – potrebuje, da sprejmemo ali se celo odločimo, da dovolimo, da nas poveže s svojim poslanstvom, in da prispevamo svoje sposobnosti in svoje talente.

Ne glede na naš življenjski položaj ali na našo pot vere, nas Jezus vse pošilja, da bi v polnosti živeli življenje, ki nam je bilo dano. Vera nas vodi v občestvo s Kristusom in z drugimi. Vera nas premika, in nas včasih vodi po nepričakovanih poteh. Vera nas usmerja na pot, da pričujemo o tem, za kaj živimo, in to delimo. Če v sebi gojimo zavest, da smo poslani in da smo na poti s Kristusom in z drugimi, nam to lahko pomaga najti »dom« v Jezusu, pa tudi v krščanski in človeški skupnosti.

 Sem že kdaj prinesel mir v težko situacijo? Kaj mi pomaga verjeti, da je tam navzoč sam Jezus?
 Kako gresta skupaj »biti poslan« in sprejemanje odločitev v življenju?

To razmišljanje je bilo najprej namenjeno udeležencem tedna za mlade od 18 do 35 let v Taizéju avgusta 2024.