Jezus je rekel: »Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko, sicer nov našiv stari obleki kaj odtrga in nastane hujša raztrganina. In nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno, ampak dajejo novo vino v nove mehove.« (Mr 2,21-22 SSP)

V našem svetu se zlahka počutimo prisiljene, da kupimo najnovejšo stvar, bodisi zato, ker je hitrejša, ima več funkcij ali je preprosto videti bolje. Hkrati pa je prisoten močan občutek nostalgije po preteklosti, ko naj bi bilo vse boljše.

Zdi se, da nam Sveto pismo pogosto ponuja nasprotujoče si nasvete. Tako nam na primer v knjigi preroka Jeremije v 16. vrstici 6. poglavja Bog govori: »Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov.« Vendar kasneje v 31. verzu 31. poglavja pravi, da »bo z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo«.

Ta napetost med starim in novim se zdi univerzalna in je bila prisotna že v Jezusovem času. Morda je najbolj očitna prav v Jezusu samem: on je izpolnitev starodavnih prerokb, a na zelo nov in nepričakovan način.

V zgornjem besedilu je Jezus soočen z naslednjim vprašanjem: ker je njegov nauk nov, ali naj ti, ki mu sledijo, opustijo judovske obrede in tradicije? Kot se pogosto dogaja, Jezus na vprašanje ne odgovori preprosto, ampak razkrije, naj kaj bi se morali v resnici osredotočiti. Zanj imata tako novo kot staro svoje mesto, če le ne izgubimo izpred oči končnega cilja vsakega dejanja vere: slaviti Boga.

 Kako uskladiš željo po novih izrazih in idejah s spoštovanjem tradicije in preteklosti?
 Na kakšen način lahko zagotoviš, da bodo tvoja dejanja, ne glede na to, ali so zakoreninjena v tradiciji ali inovaciji, na koncu slavila Boga?