Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih Pismih, za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod, po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi zaradi njegovega imena pripeljali vse narode k poslušnosti vere. Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus. Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa. (Rim 1,1-7 SSP)

Danes sami sebe pogosto opredeljujemo po tem, kaj radi počnemo, kaj nas zanima, kaj nam ustreza, kaj nas razveseljuje. Te stvari so pomembne, vendar nam Pavel pokaže drugačno smer – poklicanost.

V 1. vrstici Pavel piše Rimljanom, da je poklican biti apostol, oni pa so poklicani, da pripadajo Jezusu Kristusu, kar v vrsticah 6 in 7 ponovi in doda, da so poklicani in sveti. Ta dvojni klic Pavlu in njegovim bralcem uokvirja ta uvod in celotno pismo.

Pavel se predstavi kot služabnik ali »suženj« Jezusa Kristusa, ki je poklican, da oznanja evangelij. Zadržimo se pri besedi »suženj«. Gre za isto besedo, kot je bila uporabljena za Marijo ob oznanjenju. V rimskem svetu je suženj pripadal svojemu gospodarju. Suženj je bil dober, če je odražal voljo svojega gospodarja ali če je svojo voljo prilagodil gospodarjevi. Pavel ne govori v svojem imenu, ampak želi v vsem odsevati Kristusa, svojega gospodarja.

Pavel je določen, da oznanja Božji evangelij, napovedan v Svetih spisih, evangelij o Božjem Sinu, »ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu«, po duhu pa je bil postavljen za Božjega Sina, ki je z vstajenjem postal Gospod.

Po tem Jezusu je Pavel prejel milost, da je postal apostol (v. 5). Za Pavla je bilo torej pri odkrivanju lastnega poslanstva ključno, da je spoznal Vstalega Gospoda. Kristus se je razodel Pavlu in ga poslal, da oznanja evangelij vsem narodom. Meso ima tu nevtralen pomen in ne negativnega, gre preprosto za telo. Duh pa je tisti, ki daje novo življenje.

Pavel s tem, ko se poistoveti s Kristusom, vabi vernike, da spoznajo, da so vstopili v to novo življenje. S Kristusom smo umrli in vstali, da nas lahko on preobrazi po svojem Duhu. Tako kot za Pavla je tudi za nas pri odkrivanju lastnega poslanstva ključno, da spoznamo Vstalega Gospoda in moč Duha, ki nas dela svete, ter mu dovolimo, da nas prenovi. Najprej smo torej poklicani, da pripadamo Jezusu in da postanemo sveti po isti moči, ki je obudila Kristusa od mrtvih.

 Kako sam doživljam to napetost med klicem, ki sem ga prejel, in tem, kar rad počnem? Si to dvoje nasprotuje ali se dopolnjuje? Gre za opozicijo ali izpolnitev? Izročimo to napetost Gospodu.
 Če sem Kristusov suženj, služabnik, kaj to pomeni v mojem vsakdanjem življenju? Poglejmo na to ne z vidika podrejanja, ampak podarjanja samega sebe.
 »Poklicani k svetosti« – kje v svojem življenju vidim to preobrazbo? Zahvalimo so zanjo. Kje v svojem življenju in okoli sebe vidim znamenja te preobrazbe?