Svetopisemsko besedilo s komentarji

Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. (Flp 3,12-14 SSP)

Si že kdaj sanjal/-a, da poskušaš teči, a so tvoje noge težke in ne dosežeš cilja? Apostol Pavel v tem odlomku iz Pisma Filipljanom svoje življenje opiše kot tekmo, dirko. A zdi se, da biti na poti zanj ni problem.

Ko je Pavel pisal to Pismo Filipljanom, je bil v zaporu, verjetno v Efezu. Od takrat, ko je srečal Vstalega Kristusa in ga je ta povabil, da mu sledi in služi, je minilo že dvajset let. In Pavel bi lahko bil ponosen na to, kar je dosegel kot apostol. Toda zapiše: Nisem še prišel do cilja. Ne zdi se mu, da je že uspel. Še naprej »teče«.

Beseda, ki jo Pavel uporabi, dobesedno pomeni »teči za«. Preganjalci »tečejo za« temi, ki jih želijo uničiti, tako kot je to počel Pavel, ko je preganjal Cerkev. A ista beseda izraža tudi energijo, ki jo vložiš v zavzemanje za dobro, kot pravi psalm: »Išči mir in se zanj zavzemaj« (Ps 34,15), in kot to sedaj počne Pavel, ko se z vsemi svojimi močmi zavzema za združitev s Kristusom.

Zakaj Pavla ne jezi, da teče že dvajset let, ne da bi dosegel cilj? Razlog je Kristus – zaradi njega je vse drugače. Pavel pravi: Nisem še našel tega, kar iščem, a Kristus me je že našel. V tem je fundamentalna nesimetričnost: medtem ko Pavel še vedno teče, da bi dosegel nagrado, je Kristus že končal tekmo in zmagal. Kristus je Pavla – ter tudi nas in vse človeštvo – naredil za svoje.

Pavel nam pove skrivnost svoje tekaške tehnike: »pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj«. »Pozabiti, kar je za menoj« je svetopisemska tema, ki je pogosto povezana z odpuščanjem. Božje odpuščanje osvobodi ljudi bremena zlobne preteklosti. Bog govori: »Njihovega greha se ne bom več spominjal« (Jer 31,34), in kot posledico doda: »Ne spominjajte se prejšnjih reči (…). Glejte, nekaj novega storim« (Iz 43,18-19).

Dovoljenje, da pozabimo, kar je za nami, olajša naše korake. Ampak pozabljanje razdalje, ki smo jo že prehodili, nas tudi osiromaši: pokažemo se kot ljudje, ki šele začenjajo, kot začetniki, novici. Sveti Gregor iz Nise, škof iz 4. stoletja, je zapisal, da »gremo od začetka do začetka preko začetkov brez konca«. V vedno novih začetkih je svežina. Toda hkrati tudi pomenijo, da ne moreš nikoli reči, da ti je uspelo.

Pri Pavlovi tekaški tehniki je »pozabljanje tega, kar je za nekom,« povezano z »iztegovanjem proti temu, kar je pred nekom«. Sedanjost je pomembna, a pomembna je tudi prihodnost. Sedanje življenje je tekma in je boj, a ga lajša in pospešuje želja po tem, kar bo prišlo: življenje s Kristusom in drug z drugim.

Ko bomo postali utrujeni in bodo naši koraki težki, ne obupajmo. Priznajmo si, da nismo ljudje, ki dosežemo cilj, ki uspemo. Vedno smo na poti, kot pravijo Predlogi za 2020. Upajmo si biti začetniki in pozabiti, »kar je za nami«. In naj ogenj Svetega Duha v nas vžge ljubezen, zaradi katere bomo pohiteli proti temu, »kar leži pred nami«.

 Kaj je moj cilj? Kam vlagam svojo energijo?

 Kaj nam lahko osvetli korake, da bomo lahko bolje tekli?

 Si upam biti začetnik, vedno na startu?

 Česa iz preteklosti bi se morali spominjati in kaj je bolje, da pozabimo?