Svetopisemsko besedilo s komentarji

Marija Magdalena je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« (Jn 20,11-17 SSP)

Prve besede velikonočne zgodbe nas postavijo na prag. Začenja se nekaj novega. »Prvi dan tedna (…) navsezgodaj, še v temi …« (Jn 20,1). Ko so prvi kristjani slišali te besede, bi jih je mnogo pomislilo na prve vrstice Svetega pisma, ko je Bog v sedmih dneh ustvaril nebo in zemljo, na tisti trenutek prvega dne, ko je Bog rekel: »Bodi svetloba!«

Toda ko nadaljujemo z branjem velikonočne zgodbe, ugotovimo, da je v teh prvih vrsticah osrednja oseba Marija Magdalena. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« Marija je podoba ljubeče navezanosti na Jezusa in hkrati podoba drznosti. Potem, ko je šla v temi h grobu in se vrnila, da bi dvema učencema povedala o kamnu, jima sledi, ko gresta tja. In ko učenca odideta, ona ostane. V besedilu piše, da ostane in joka. Ostane, čeprav jo prevzemajo čustva.

Dva angela jo nagovorita. »Zakaj jokaš?«, jo sprašujeta. Beseda angel pomeni odposlanec. Kadar v Svetem pismu posredujejo angeli, to vedno storijo v Božjem imenu. A tu se zdi, da angela namesto, da bi po pričakovanjih preprosto le oznanila, kaj je storil Bog, vidita le Marijo. Njune besede izražajo nežnost in skrb.

Nato se pojavi Jezus. Vpraša jo: »Zakaj jokaš? Koga iščeš?« Prve Jezusove besede v Janezovem evangeliju so zelo podobne: »Kaj iščeta?« Jezus nikoli ne neha iskati ljudi. Marija mu odgovori, misleč, da je vrtnar. Že prej je namreč napisano, da se grob nahaja v vrtu. Je to še ena referenca na začetek Svetega Pisma? V 2. poglavju 1. Mojzesove knjige je Bog po tem, ko je ustvaril Adama, edenski vrt zaupal v človeške roke. Končno pride odločilni trenutek. Jezus Marijo pokliče po imenu. Nenadoma prepozna njegov glas in iz Marije učenke bruhne: »Rabuní! Učitelj!«

Kot je dejal sodobni teolog: »Krščanstvo je najprej stik in nato sporočilo.« (Rowan Williams, v delu Tokens of Trust, Canterbury Press, str. 92). Njegovo bistvo ni v idejah ali lepih načelih, temveč v nečem, kar najdemo v velikonočni zgodbi in kar nam pravzaprav sporoča celoten evangelij, namreč kako nas Bog vidi in pristopa k nam, kako je Bog navzoč, preko Jezusovega glasu in kretenj, na kratko: kako nas Bog ljubi. Ta dotik Boga v Jezusu Kristusu je tisto, kar je bilo na delu, hkrati močno in nežno, tisti prvo velikonočno jutro, ko je premagal smrt in prinesel novo življenje.

Besede, ki jih Marija nato prenese drugim učencem, presenetljivo kažejo na to, da so se odnosi – med njimi, z Jezusom in z Bogom – spremenili, odprli. Vstali Jezus reče Mariji: »Pojdi k mojim bratom,« in tu to besedo v Janezovem evangeliju uporabi prvič, »in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« V luči vstajenja zdaj obstaja le ena družina v Bogu. Novo stvarstvo ni neki drugi svet. Je svet, ki ga je preobrazil Božji dotik in ga prepojil z bratstvom. In je navzoč že v tem trenutku, v porajajoči se obliki, preko besed in gest, s katerimi prevzemamo odgovornost drug za drugega in za naš skupni dom.

 Kaj veselo oznanilo vstajenja spremeni zame, v mojem nazoru in mojem upanju?

 Na kakšen način me Marija Magdalena navdihuje?