Svetopisemsko besedilo s komentarji

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je Jezus povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 18,9-14 SSP)

Prilika o farizeju in cestninarju se začne s kratkim uvodom. Pripovedovalec pravi, da imamo tu zgodbo, ki bi jo Jezus povedal ljudem, ki so bili popolnoma prepričani, da so blizu Bogu, in so hkrati na druge gledali z zaničevanjem, ali kot nakazuje grška beseda, kot da so nihče in nič. Kaj je Jezus povedal, ko se je srečal s takšnim težavnim odnosom?

Tu se nato začne prava prilika, ki pred nas postavi drugo ob drugo dve osebi, ki gresta v tempelj. Potem, ko izvemo, da se je farizej postavil in pri sebi molil, nas prilika odpelje v njegov notranji svet. Slišimo ga, kako moli. Zahvali se Bogu, da ni takšen kot drugi ljudje, in dá nekaj primerov: »grabežljivci, krivičniki, prešuštniki,« ter doda: »ali tudi kot ta cestninar«. Njegove besede zvenijo zlonamerno, zdi se, kot da se stopnjujejo. Na začetku obsegajo vse, a so nejasne, nato se zdi, da dobijo fokus (grabežljivci itd.), preden končno ne najdejo tarče, ki stoji tam (cestninarja). Cestninarji so bili v tistih časih zaradi svojega dela za Rimljane in zaradi slovesa, da izkoriščajo svoj položaj za lastno finančno dobrobit, pogosto nizko cenjeni. Farizej v svoji naslednji povedi naniza tri glagole v prvi osebi ednine: »Postim se …, dajem …, kar dobim.« Post, dajanje miloščine in molitev – točno tem, kar v tem trenutku počne v templju, so bili v tistem času trije stebri verskega življenja. Z drugimi besedami torej njemu v primerjavi s cestninarjem ni kaj očitati.

Ko pa se prilika obrne k cestninarju, začne nasprotij kar mrgoleti. Medtem ko se je farizej postavil, je stal cestninar »daleč proč«. Kot pravi farizej sam v svoji molitvi, on ni kot drugi; on stoji sam zase. Cestninar, ki ga je farizej preziral in ga drugi ravno tako niso marali, pa je mož, ki živi daleč stran, na distanci. Ta razdalja je izražena v načinu njegovega obnašanja – njegova glava je sklonjena, Bogu si ne upa pokazati svojega obraza, ampak se tolče po prsih v znamenje obžalovanja in sramu. Njegova molitev je očitno molitev nekoga, ki trpi. Ne preseneča, da je tudi njegov notranji svet v močnem nasprotju z notranjim svetom farizeja. Ko moli: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!«, bi lahko rekli, da pravzaprav pravi: »Oddaljil sem se od tebe.« Medtem ko farizej Boga nič ne prosi (lahko se vprašamo, če sploh misli, da v resnici potrebuje Boga), cestninar pričakuje vse. Farizej, ki misli, da dela vse, kar Bog pričakuje, je v resnici ujet sam v sebi in daleč stran od Boga in drugih. Cestninar, ki čuti osamo in bolečino, pa se povsem izroči v Božje roke. Zato Jezus zaključi, da je bil cestninar in ne farizej tisti, ki se je domov vrnil opravičen, ali z drugimi besedami: ki je obnovil svoj odnos z Bogom.

 Postavi molitvi farizeja in cestninarja drugo ob drugo, morda si ju lahko zapišeš na kos papirja. Kaj opaziš, ko tako prebiraš eno in drugo?

 Dovoli si nekaj trenutkov razmisleka o odnosu farizeja in odnosu cestninarja. Kako vplivata nate? Kakšne misli se ti vzbudijo, ko premišljuješ o tem?