Svetopisemsko besedilo s komentarji

Jezus je peljal enajst učencev ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga. (Lk 24,50-53 SSP)

Čeprav Nova Zaveza govori o Vstalem Gospodu, ki je bil povzdignjen na Očetovo desnico, pa le evangelist Luka, ki je posebno naklonjen zgodovini, izrecno govori o vnebohodu. In to stori kar dvakrat: na koncu svojega evangelija (Lk 24,50-53) in na začetku Apostolskih del (Apd 1,9-11). A kronologija je drugačna: v evangeliju se dogodek zgodi na velikonočni dan, medtem ko se v Apostolskih delih zgodi po štiridesetih dneh. To bi nam moralo dati vedeti, da ne gre za zgodovinski detajl, ampak za teološko referenco: v prvem primeru se vse zgodi na Gospodov dan; v drugem primeru številka štirideset v Svetem pismu jasno označuje čas prehoda.

Ti zgodbi nam pripovedujeta, kako je Vstali Kristus navzoč za nas in v našem svetu danes. Kajti paradoksalno je Vnebohod v resnici zgodba o navzočnosti in ne o odsotnosti, ne glede na to, kaj bi lahko nakazovalo površno branje. Toda to je povsem drugačna vrsta navzočnosti, ki ima malo skupnega z oblikami navzočnosti, ki se jih običajno zavedamo.

V običajnem življenju ima navzočnost najprej in predvsem fizično razsežnost: nekdo je tu pred mano. Toda če je ta nekdo tujec, ki ga ne zanimam, na primer nekdo, ki sedi poleg mene na avtobusu, beseda »navzočnost« le stežka ustreza. Kadar pa se srečata dva prijatelja, da prisluhneta drug drugemu in se pogovorita, imamo že bolj celovito obliko navzočnosti. In dve osebi, ki se močno ljubita, lahko na neki način vedno živita v navzočnosti drug drugega, četudi nista fizično skupaj 24 ur na dan. Lahko torej vidimo, da je celo gledano s človeškimi očmi navzočnost bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled.

Jezus pelje učence ven iz mesta in tam povzdigne roke, da bi jih blagoslovil. Blagoslov ima v svetopisemskem svetu zelo globok pomen. Strogo gledano lahko blagoslavlja le Bog, saj beseda pomeni pomnožiti življenje nekoga. Luka poudari, da se Jezus odmakne in vzdigne v nebo med samim dejanjem blagoslavljanja. Tu »nebo« oziroma »nebesa« niso neka oddaljena dežela, ampak Božja resničnost, ki je vseobsegajoča in neskončna. Povsod imamo enako nebo, v Evropi, na Kitajskem, v Čilu … Dejstvo, da gre Jezus v nebo, medtem ko blagoslavlja, pomeni, da nas neprestano blagoslavlja, tukaj in zdaj. Kjerkoli že smo, nam še naprej prenaša življenje, ki ga prejema od Očeta.

In dokaz za to, da gre resnično za navzočnost, lahko najdemo v odzivu učencev. V Jeruzalem se vrnejo »v velikem veselju«. In ves čas ostajajo v templju in slavijo Boga. Slaviti Boga pomeni s svojo držo in svojimi dejanji vračati Bogu, kar nam je dal. Evangelij se tako konča z mogočnim tokom življenja in slavljenja, ki združuje Boga in človeštvo, nebo in zemljo. To je izpolnitev pesmi angelov z začetka Lukovega evangelija: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir (shalom) ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). In vez, ki omogoči to enost, je Kristus, pravi Bog in pravi človek, ki živi z Očetom, a hkrati ostaja v solidarnosti z nami. Z njim smo že v nebesih – kot pravi Pismo Kološanom: »Vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3).

V drugi zgodbi o vnebohodu, v Apostolskih delih, Jezusa zastre oblak. Ta svetopisemska podoba je popolnoma prilagojena izmuzljivemu značaju te nove Kristusove navzočnosti, saj hkrati skriva in razkriva. V hebrejski tradiciji je Bog navzoč preko svojega šekina, podobnega oblačnemu stebru, ki je med eksodusom vodil ljudstvo skozi puščavo in se ustavil nad šotorom srečanja. In tu je Kristusov vhod v nebesa tesno povezan z darom Svetega Duha, kot nam pojasnjuje sveti Janez: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal« (Jn 16,7).

Jezusov vnebohod je torej daleč od preprostega odhoda ali konca njegove zgodbe. Označuje namreč dokončno navzočnost Boga v stvarstvu. V polnosti z Očetom v svoji preobraženi človeškosti nas Jezus od sedaj naprej povezuje z Bogom z neuničljivo vezjo. Glava še naprej pošilja svojo življenjsko energijo, svojega Duha, ki je tudi Duh Očeta, v svoje Telo, ki je še vedno na zemlji. In če je med nami še vedno razdalja, naj nas to spodbudi na poti naprej, nas obveže, da se napotimo proti drugim in s tem proti njemu. Jezus je začetnik (gl. Heb 12,2), ki nas drži v dinamiki začasnega.

Ne, Bog nas ni zapustil. Srečamo ga v naših bratih in sestrah, v nesrečnih, v evharističnem kruhu. Prepričani v njegovo navzočnost smo lahko priče zaupanja v svetu, ki ga hromi strah pred smrtjo, saj ta smrt že leži za nami (gl. Kol 3,3; Jn 5,24; 1 Jn 3,14).

 Katerih blagoslovov sem bil deležen v svojem življenju, katere resničnosti mi pomagajo bolj v polnosti biti jaz?

 Kako doživljam Kristusovo navzočnost v svetu in v mojem vsakdanu? Kakšne so posledice tega?