Svetopisemsko besedilo s komentarji

Medtem ko je Jezus še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« On pa je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« (Mt 12,46-50 SSP)

Kaj želijo Jezusu povedati mati in bratje, ko prispejo do hiše, kjer govori? Kaj iščejo, ko stojijo zunaj, kot pravi odlomek? Kmalu nekdo opozori Jezusa, da so tam: »Tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« V isti zgodbi v Markovem evangeliju je ozračje še bolj napeto. Le nekaj vrstic prej, v tretjem poglavju, je govor o tem, kako so Jezusovi sorodniki prišli, da bi ga odvedli. Nekateri izmed njih so bili mnenja, da Jezus ni priseben in ga je treba odpeljati nazaj v vas.

V tem evangeljskem odlomku je presenetljivo videti, da se vprašanje bratstva – »Kdo so moji bratje? – pojavi v takšnem trenutku v Jezusovem življenju. Kakšen izziv je to zanj! Jezus je gotovo ljubil svojo mater in svoje brate, in to močno in nežno. Ta trenutek je moral biti zelo težak zanj. Vendar ni mogel ravnati drugače. Da bi človeško srce lahko sprejelo prihajajoče Kraljestvo in da bi lahko pričevalo zanj, mora rasti in postati večje. Naše človeške vezi se morajo odpreti navzven, tudi ali morda predvsem tiste najmočnejše vezi. Tako mora Kraljestvo zelo pogosto rasti prav sredi izzivov, celo napetosti – in Jezus ni nikoli bežal stran od njih.

V besedilu sta v razmiku nekaj vrstic besedi »mati« in »bratje« ponovljeni po petkrat vsaka, trikrat ju ponovi Jezus sam. To ponavljanje je kot slap. Ko poslušamo besedilo, se zdi, kot da je v njem že namignjeno na možnost cele skupine mater in bratov; Jezus pa na koncu doda še besedo »sestra«. Sprejeti Kraljestvo in pričevati zanj pomeni tudi narediti prostor za vse in pri tem ne pozabiti na nikogar.

Zelo pomembna se zdi kretnja na sredi zgodbe. Matej pravi, da je Jezus po tem, ko je vprašal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?«, pokazal na svoje učence. Sveti Marko pravi, da se je Jezus ozrl po tistih, ki so bili okrog njega. Obe različici zgodbe nam dopustita ne zgolj slišati Jezusa, ampak nas vabita, da tudi pogledamo, da si predstavljamo vse, ki so navzoči ob njem. Kdo so ti ljudje okrog Jezusa? Evangelij nam ne ponudi natančne slike, nam pa sem in tja ponuja namige. Gotovo je bila to zelo raznolika skupina ljudi. Jezus jih je pogosto klical »mali«. Kot Jezusovi učenci se moramo naučiti gledati tako kot on in za to moramo slediti njegovi roki, ki kaže na ljudi okrog njega in nas s tem opominja, da je ta ali ona oseba, blizu ali daleč, v resnici naš brat ali sestra – da, tudi tisti tam.

Po tem ko je pokazal na svoje učence, je Jezus rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Tako v tej zgodbi kot v svojem življenju Jezus pričuje o uresničevanju Očetove volje. Vsakdo, ki pride k njemu, vsakdo, ki ga sreča, brez izjeme postane njegov brat ali sestra in odkrije, da je ljubljeni otrok Očeta. To nam pove, da besedi »brat« in »sestra« nista le naziva, ki ju nosimo. Za nas uresničevanje Očetove volje, živeti kot bratje in sestre, vsebuje tako postajanje kot obstajanje. Bratje in sestre smo do te mere, da vsak dan poskušamo postati takšni ljudje in da smo na poti sprejemanja in prepoznavanja vsakogar takšnega, kot je.

 Se lahko poskusim postaviti najprej v vlogo »Jezusove družine«, nato »nekoga v množici« in še nekoga, »ki je daleč od Jezusa«? Kako se počutim?

 Ko na neki način sledim kretnji Jezusove roke in pogledam okrog sebe, koga vidim? Katere ljudi trenutno prepoznavam kot svoje brate in sestre?

 Katera kretnja, katere besede in kakšen odnos mi danes pomagajo živeti bratstvo in sestrstvo?