Svetopisemsko besedilo s komentarji

Tema življenja je osrednja tema četrtega evangelija. Sam evangelist Janez na koncu svojega evangelija trdi, da je vse, kar je zapisal, napisano zato, »da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu« (Jn 20,31). Na začetku evangelija pa je razglasil: »V njem je bilo življenje« (Jn 1,4). Tema življenja je ključna za razumevanje tega evangelija, saj predstavlja tako okvir kot vodilni motiv. Okvir zato, ker je Janezov evangelij umeščen med dve omembi besede »življenje«, kot kažeta ravnokar citirani vrstici. Neki pisec pravi: »Kjerkoli v Janezovem evangeliju si, nisi nikoli daleč od teme življenja.«

Če smo bralci že v prologu seznanjeni s tem, da je Beseda rodila življenje, pa nas Janez ne prosi, da kar verjamemo v to abstraktno trditev. V dvajsetih poglavjih, ki sledijo, nam evangelist to prikazuje na veliko načinov. Pred naše oči postavlja, kaj se zgodi, kadar je Jezus navzoč, kadar ljudje pridejo v stik z njim ter jih on napolni v njihovem uboštvu in jim izpolni njihova hrepenenja. Bralci lahko nato rečejo, tako ko so rekli Samarijani ženi, ki je srečala Jezusa ob vodnjaku: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Jn 4,42).

Četrti evangelij je tako v prvi vrsti evangelij srečanj, predvsem v delu, imenovanem »knjiga znamenj«, ki sega od konca prologa do konca 12. poglavja. Ko bralec sledi tem znamenjem in človeškim srečanjem, v katerih se ta znamenja pogosto nahajajo, lahko spozna, iz česa je sestavljeno to življenje, ki se ga pogosto imenuje »večno življenje«. A ne smemo razumeti, da je to nekaj, kar se začne šele po naši smrti. Neki britanski teolog pravi: večno življenje obnavlja naše celotno življenje v sodelovanju z božanskim življenjem; je ozdravljenje in preobrazba življenja v vseh pogledih, v katerih umrljivo življenje ne dosega polnosti življenja.

Ko bralec sledi srečanjem z Jezusom, ki tvorijo strukturo Janezovega evangelija, v vsakem izmed njih odkriva drugačen vidik daru življenja ali neko potrebo, na katero odgovarja in kako gre preko pričakovanj, ali način, kako je podarjeno, ali značilno lastnost darovalca. Dejstvo, da se vse to zgodi preko srečanj s Kristusom, poudarja odnosni vidik odrešenja ali daru življenja. Ljudem nam je življenje darovano, kadar pustimo svojo samozadostnost za seboj in priznamo svojo žejo njemu, ki jo edini lahko poteši, a je hkrati ponižen Bog, ki ga prav tako žeja. Ali z drugimi besedami: kadar stopimo v odnos s Kristusom in ga sprejmemo. Takoj ko stopimo v odnos, lahko Bog deluje.

Evangelist Janez nas vabi, da prepoznamo in živimo svobodo, ki se udejanji v odnosu; ustvarjalnost, ki se uresniči v odvisnosti od drugih – v odvisnosti, ki ni nezdrava in omejujoča, ampak je kot deblo drevesa v odnosu do lastnih korenin.

 Med branjem Janezovega evangelija poišči tri odlomke, ki slikajo vidik življenja, ki nam ga daruje Kristus.

 Kaj pomeni »odreči se lastni samozadostnosti«? Kako je to lahko osvobajajoče?