Svetopisemsko besedilo s komentarji

»Gospod Bog je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu.« (1 Mz 3,8 SSP)

Na sprehod odideš, ko končaš svoje delo ali domača opravila. Nekaj korakov zunaj za sprostitev, brez kakšnega posebnega namena. Zapustiš svoje delovno mesto ali svoj dom in zamenjaš okolje. Za trenutek ni drugih nujnih obveznosti ali potreb; si le preprosto navzoč, brez cilja, ki je preveč natančen in bi prevzel vso tvojo pozornost.

Pisec te starodavne svetopisemske zgodbe opiše Boga, ki se sprehaja brez skrivnega namena. Izkoristi prost trenutek in vrt. Po urah pripekajoče vročine zapiha hladen vetrič. Bog ni le stvarnik, vedno na delu, ki »ne dremlje, ne spi« (Ps 121,4). Sedmi dan je Bog počival, prekinil je vse dejavnosti in vzpostavil soboto. Bog si vzame čas, da osvobojen pritiska in koncentracije, ki jo zahteva dejanje stvarjenja, prepozna in ceni lepoto in dobroto narave. V njej najde veselje in zadovoljstvo.

Da bi lahko prepoznal vsak element in vsako živo bitje, se moraš premikati in jim priti bližje. Hkrati pa moraš gledati tudi z razdalje, da jih spoznaš kot celoto in v njihovih medsebojnih odnosih. Veliko jih je in Bog gre naproti vsakemu posebej.

Bog se sprehaja po vrtu, delu stvarstva, ki ga obdelujejo ljudje. Na enem mestu so zbrane različne rastline, ene zaradi svoje lepote, druge zaradi hrane. Tudi napor in delo ljudi, ki obdelujejo naravo, je Bogu v veselje in zadovoljstvo. Bog prihaja, da bi se srečal z ljudmi; želi jim biti blizu; upa, da bo vzpostavil odnos.

Če je tako pri Bogu kot pri ljudeh smisel v ustvarjanju, delu, obdelovanju in olepševanju, potem je smisel tudi v odložitvi, prenehanju te dejavnosti, v odprtosti za spoznavanje in cenjenje lepote in vrednosti. Bog lahko vsakemu izmed nas reče: »Dober si.« A reče tudi: »Spominjam se te. Nosim te v sebi; poznam te. Ustvaril sem te, oblikoval sem te in ti dal samostojno življenje. Enkraten in pomemben si. Upam, da boš tudi ti to spoznal. Upam, da bodo možje in žene to spoznali.« To ustvarja in neguje odnos.

Bog ni navzoč v snovi stvarstva, ki ga je v skrb zaupal ljudem. Toda stvarstvo se spominja namena svojega stvarnika. Nosi Božji spomin in pričuje o Božji volji, Božjih pričakovanjih, Božjem daru. Stvarstvo v sebi nosi navzočnost svojega stvarnika – ne materialno navzočnost, ampak odnos za vse, ki se onstran opazovanja in kontemplacije spominjajo svojega izvora in svojega cilja v Božjem načrtu. Čut za čudenje preko fizične lepote ali uporabne vrednosti lahko neguje hvaležnost in odnos z Bogom.

Če je bil Stvarnik zadovoljen, da se je lahko sprehajal po vrtu, mar ni tudi za nas nekaj božanskega v sprehodu po naravnem okolju, če se zavedamo, da je bilo ustvarjeno za nas in nam zaupano, da odgovarjamo zanj?

 Kdaj sem imel priložnost ustaviti se, prenehati s svojimi dejavnostmi, da bi občudoval naravno okolje in krog prijateljev?

 Katere besede v Svetem pismu mi pomagajo moje čudenje nad lepoto stvarstva povezati z namenom Stvarnika?

 S kom lahko delim svoj pogled na stvarstvo? Kako lahko v drugih prebudimo kontemplativno pozornost do našega naravnega in človeškega okolja?