Ko se je tisti dan zvečerilo, je Jezus rekel svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« (Mr 4,35-41 SSP)

Vsak od nas si lahko zamisli nevihto, v kateri se znajde, in mir, po katerem kliče. Kajti ali obstaja človeško življenje brez groženj? In ali obstaja eno samo človeško življenje, ki ni nikoli izkusilo nepričakovanega miru, ki pogosto pride prav tako nenadoma kot nevihta? Predstavljajmo si svoje nevihte. Predstavljajmo si svoje vire in izkušnje, ki smo jih že imeli z viri, ki so nam bili dani na vrhuncu naše stiske.

To besedilo o pomirjeni nevihti nam pove neskončno več, kot lahko povem sam. In kot jezero v nevihti bo v nas vsakič, ko ga bomo brali, zbudilo drugačne podobe in pomene. Danes, ko se vsak izmed nas pripravlja, da se poda v novo življenjsko obdobje, bi vas rad spomnil na tri stvari.

V tem odlomku iz Kristusovega življenja moramo najprej resno upoštevati dejstvo, da je Jezus odvisen od svojih sodelavcev in da mu ta odvisnost omogoča, da se mirno sooči s prečkanjem jezera. Naše izhodišče je zaupanje. Lahko bi celo rekli: vsi smo rojeni iz predpostavke zaupanja. Jezus vnaprej zaupa v naše sposobnosti. In tako je tudi z nami. Zaupamo v sposobnosti vsakega izmed vas. Mirno se podajamo na nova prečkanja, saj ste vi naši sodelavci, na ladji nismo sami in vsak izmed vas bo sodeloval pri življenju in uspešnosti ladje, na katero se vsi skupaj vkrcavamo. Nikomur med nami ni treba samemu skrbeti za ladjo. Veliko nas je in razlike med nami zagotavljajo, da se dopolnjujemo. Našo utrujenost ponese energija drugih in obratno.

Tako nas nese izvorno Božje zaupanje, ki navdihuje medsebojno zaupanje. Celo v nevihti! Kajti nevihta prihaja, vendar ni nevihta tista, ki zmoti Jezusov spanec. Če še vedno spi, to ni zaradi brezbrižnosti ali nezavedanja, ampak iz zaupanja. Zaupanja v naše vire, našo sposobnost delovanja in odzivanja. Zapomnite si tole: nekdo zaupa v vašo sposobnost, da najdete rešitve za probleme, s katerimi se boste srečali, in zaupa, da boste živi in nepoškodovani preživeli nevihte, ki vas čakajo.

Tretja in zadnja stvar: to, kar prebuja Jezusa, smo mi. Je naš krik, naš klic. In Jezus se odzove. Kadar nas je strah, da, on pride. Nevihti pripisuje manjši pomen kot našim čustvom, našim strahovom, naši grozi. Zdi se, da besedilo nakazuje na grajo, obžalovanje z Jezusove strani: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Toda predstavljajte si, da Jezus to reče z nasmehom zaupnega prijatelja. Prijatelja, ki ve, da pogosto potrebujemo opomnik, zagotovilo, besedo drugega, ki verjame, da gremo skozi to nevihto ravno takrat, ko dvomim ...

Ne, Gospod, nimamo še vere. Še vedno smo v procesu pridobivanja vere in nikoli je ne bomo imeli enkrat za vselej. Potrebujemo tvojo Besedo, da bi se ji ponovno zavezali. Ko nam zmanjkuje moči in vere, potrebujemo svoje sodelavce. Potrebujemo štafeto tvojega zaupanja in moramo biti štafete zaupanja drug drugemu. Danes želim pred vsakim izmed vas in pred ekipo, ki jo sestavljate, v Kristusovem imenu povedati, da zaupam. Ko bo moje zaupanje omahnilo, bo nekdo izmed vas zame ponesel štafeto te Besede. In ko bo nevihta postala prehuda in nas bo vse strah, se bo prebudil najzvestejši sodelavec, ki je hkrati tisti z največjim zaupanjem, se razkril in se nam nasmehnil.

 Ali mi je izkazano zaupanje že kdaj pomagalo prebroditi nevihto?
 Kako lahko tudi jaz prenašam naprej takšno zaupanje?