Zatem sem videl štiri angele, ki so stali na štirih vogalih zemlje in zadrževali štiri vetrove zemlje, da ne bi pihali ne na zemljo ne na morje ne v katero koli drevo. Nato sem videl drugega angela, ki se je vzpenjal od sončnega vzhoda in je imel pečat živega Boga. Z močnim glasom je zavpil štirim angelom, ki jim je bila dana oblast, da škodujejo zemlji in morju: »Ne škodujte ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih.« In slišal sem število zaznamovanih, sto štiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov. [...]

 

Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. In vpili so z močnim glasom: »Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.« Tedaj so vsi angeli, ki so stali vsenaokrog prestola in starešin ter štirih živih bitij, padli pred prestolom na svoje obličje in molili Boga: »Amen. Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov. Amen.«

 

Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« Rekel sem mu: »Moj Gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« (Raz 7 SSP)

Običajno si predstavljamo, da se apokaliptični spisi ukvarjajo s »koncem sveta«. Toda ta poglavja iz Knjige Razodetja v resnici uporabljajo podobe konca, da bi govorila ne o propadu in uničenju vesolja, ampak o koncu nekega sveta, namreč sveta, osnovanega na zavračanju Boga in na nepravičnosti med ljudmi. To, kar povzroči preobrat situacije in omogoči pot do »nove zemlje, v kateri biva pravičnost« (2 Pt 3,13), ni nič drugega kot dar Kristusovega življenja, njegovo dejanje ljubezni in odpuščanja, ko je soočen s sovraštvom in nasiljem. To je »velika stiska«, omenjena v tem poglavju in opisana v kodiranem jeziku kot Jagnjetova jeza v opisu šestega pečata (Raz 6,12-17).

A pred izginotjem zla in dokončno vzpostavitvijo sveta, ki ga bo prenovil Bog, bodo nekateri ljudje že vnaprej odrešeni. Bog jih bo zaznamoval s svojim pečatom, simbolom zaščite in potrditve njihovega pričevanja zanj. Ta skupina ljudi je opisana na dva načina: dvanajst tisoč ljudi iz vsakega Izraelovega rodu in nato »velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti«. Ker so vsa števila v tej knjigi simbolična, prvi opis enostavno pomeni polno število ljudi Zaveze in ne nasprotuje zagotovilu, da odrešeni tvorijo vesoljno občestvo »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«. Ker podoba pečata v Novi zavezi označuje sprejem v Božje ljudstvo (Ef 1,13.4,30; 2 Kor 1,22) in je vedno povezana z darom Duha, se verjetno nanaša na krst. Torej se gotovo ne motimo, če to skupino vidimo kot krščansko skupnost, Cerkev, sestavljeno iz Judov in poganov.

Ti možje in žene na neki način že sodelujejo pri Kristusovi končni zmagi. Skupaj z njim so že prešli iz smrti v življenje. Pisec to opiše z nekoliko protislovno podobo: »oprali so svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo«. »Pobelili s krvjo« prikliče v spomin, da pot do občestva z Bogom nujno vodi skozi preizkušnje (glej Apd 14,22), preko notranjih in zunanjih nasprotovanj. To včasih boleče potovanje s Kristusom jih spremeni v bitja, ki so poklicana živeti v neprestanem slavljenju in zahvaljevanju Bogu. Toda hkrati so še vedno na cesti, kar nakazuje še ena protislovna podoba: Jagnje, najmanjši član črede, postane pastir. Njihovo poslanstvo je torej, da »spremljajo Jagnje, kamor koli gre« (Raz 14,4).

 Se prepoznam v tem portretu Kristusovih učencev? Zakaj oz. zakaj ne?

 Kakšen odpor se zbudi v meni ob povabilu, da »spremljam Jagnje«? Kaj bi lahko to pomenilo?

 Kako lahko tudi mi, sami ali v svojih skupnostih, sodelujemo pri vesoljnem slavljenju Boga?