Tako govori Gospod: »Ob času milosti sem te uslišal, na dan rešitve sem ti pomagal. Varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu, da vzdigneš deželo in dobiš opustošene dediščine, da rečeš jetnikom: ›Pridite ven,‹ tem, ki so v temi: ›Prikažite se!‹ Pasli bodo po poteh, po vseh golih gričih bo njihova paša. Ne bodo lačni in ne bodo žejni, vročina in sonce jih ne bosta mučila, kajti vodil jih bo ta, ki je usmiljen z njimi, spremljal jih bo k vodnim vrelcem. Vse svoje gore bom naredil za pot, moji cestni nasipi bodo visoki. Glej, ti bodo prišli od daleč, glej, oni s severa in z zahoda, oni iz dežele Siním.« (Iz 49,8-12 SSP)

Te besede so bile prvotno namenjene judovskemu ljudstvu, ki je živelo v izgnanstvu v Babilonu približno šest stoletij pred Kristusom. So besede spodbude – dobra novica. V Stari zavezi je veliko odlomkov, kjer sporočilo, dano v konkretni situaciji v določenem trenutku v zgodovini, velja tudi v mnogih drugih situacijah, v drugih krajih in drugih časih. Nekatere človeške izkušnje se namreč vedno znova ponavljajo ali pa so ves čas prisotne, in Božja beseda, namenjena ljudem, ki preživljajo te trenutke, je vedno v svoji osnovi isto sporočilo življenja.

Nekatere situacije izgnanstva so fizične. Dandanes je ogromno ljudi po vsem svetu moralo zapustiti svojo domovino zaradi vojne, zatiranja ali stiske.

A obstajajo tudi notranja stanja izgnanstva – različne oblike duševne in duhovne odtujitve. Mnogim posameznikom se zdi, da niso resnično doma v življenju ali v svetu. Ali kot pravi psalmist: »Jaz sem tujec na zemlji« (Ps 119,19). In skupnosti ljudi, včasih celo človeška družina kot celota, pogosto ugotovijo ali čutijo, da je stanje, v katerem se nahajajo, daleč od tega, kar bi moralo biti. Vsi smo v nekakšnem izgnanstvu in v človeškem srcu je hrepenenje po kraju ali stanju, kjer bi se lahko resnično počutili povsem doma; kjer so stvari takšne, kot resnično morajo biti; kjer vlada harmonija z drugimi, s samim seboj, z naravo in z Bogom.

Bog je resnični dom človeštva. Bog, ki je v srcu našega srca (in hkrati daleč preko našega razumevanja); Bog, ki je v srcu narave (in hkrati daleč preko meja vesolja); Bog, ki je v srcu vsakega človeka, ki ga srečam (in hkrati Povsem Drugi). Božje sporočilo človeštvu vedno govori o vračanju v ta pravi dom – in to je sprava z Bogom, z drugimi, z zemljo in z globinami lastnega srca.

V tem odlomku iz Izaije Bog naslavlja svoje ljudstvo ali morda zvesti ostanek svojega ljudstva ali morda posameznika, čigar naloga je uresničiti Božjo voljo po spravi in vrnitvi iz izgnanstva. Vrstica 8 se nanaša na Božjo zavezo, Božji dogovor s svojim ljudstvom. To je ena glavnih svetopisemskih tem. V tem dogovoru Bog svojemu ljudstvu obljubi resnično domovino, obljubi jim, da bo z njimi. Človeška stran zaveze je, da se trudimo živeti v skladu s to obljubo, da bi se lahko uresničila. Jezik v tej vrstici je še posebej močan: človek ali ljudje, ki jim Bog govori, ne bodo le prejeli ali uresničili te zaveze, ampak bodo pravzaprav postali zaveza.

Nato vrsta lepih podob opiše, kakšen je ta prihod domov. Je kot izpustitev iz temnega zapora ali ječe (v. 9). Je kot čreda ovac, ko za njih skrbi dober pastir in jih vodi do krajev obilja (v. 9–10). Na poti domov se težave in prepreke, kot so gorske verige, spremenijo v ceste, ki omogočijo pot naprej (v. 11). In vrnitev domov je za ljudi z vseh koncev sveta (v. 12): sporočilo je namenjeno ljudem v Babilonu na vzhodu; sever in zahod sta eksplicitno omenjena; Simín ali Asuan, ki je v Egiptu, predstavlja jug. Tu se sporočilo izlije preko svojega originalnega konteksta in postane obljuba vrnitve domov za celoten svet.

 Sem že kdaj izkusil ali pa si lahko predstavljam radosten prihod domov? Kakšna je takšna izkušnja?

 Kaj bi lahko meni osebno ali moji skupnosti pomenilo Božje sporočilo o vrnitvi iz izgnanstva?

 Ali poznam koga, ki doživlja »izgnanstvo«, fizično ali duhovno? Kaj bi lahko naredil, da jim prinesem upanje?