TAIZÉ

Svetopisemsko besedilo s komentarji

 
Ta premišljevanja o svetem pismu naj bi bila način iskanja Boga v tišini in molitvi v vsakdanjem življenju. Enkrat na dan si lahko vzameš trenutek za prebiranje svetopisemskega odlomka in kratkega spremljajočega besedila in zatem premisliš o vprašanjih. V manjših skupinah od 3 do 10 ljudi se lahko zberete in si izmenjate misli in mogoče si vzamete čas za molitev.

JPEG - 31.8 ko

2022

November

Prva Mojzesova knjiga 11,1-9: Enost in raznolikost
Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. Rekli so drug drugemu: »Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte. Rekli so: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. In Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji. (1 Mz 11,1-9 SSP)

Je v Svetem pismu raznolikost videna kot nekaj dobrega, kar je treba gojiti, ali kot problem, ki ga je treba rešiti? Hiter odgovor na to vprašanje bi poudaril pozitivne plati raznolikosti. V prvem poglavju Prve Mojzesove knjige Božja Beseda vodi v stvarjenje sveta, ki ga naseljuje velika pestrost bitij – vse vrste rastlin, rib, ptic, živali in končno tudi ljudje. Tako večplastni značaj stvarstva odraža neizčrpno bogastvo božjega bitja. Toda dobro vemo, da lahko raznolikost, čeprav sama po sebi dobra, ker jo je ustvaril Bog, v praksi vodi v nesoglasja in spore. Človeško srce žal ni osvobojeno ljubosumja, zaradi katerega se razlike spremenijo v sovražnost in vodijo do zavračanja drugega, saj nihče ne želi biti le del neke celote, ampak vse skupaj.

Četudi je raznolikost v Svetem pismu nekaj dobrega, pa vendar ni dokončna. Izraelovi preroki so v svojih opisih »sveta, ki prihaja,« govorili o spravi med sprtimi ljudstvi in celo ustvarjenim vesoljem kot celoto. »Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal« (Iz 11,6). Ljudje goreče čakajo dne, ko bodo vse delitve premagane in bo človeštvo živelo v miru in polnosti, v svetu »tsedeq«, pravega odnosa med ljudmi, z naravo in z Bogom. Tu se zdi, da ima enost prednost pred identiteto vsakega posameznega dela.

Vendar obstaja enost in enost. V tem pogledu je zelo povedna starodavna legenda o babilonskem stolpu. Zgodba je brez dvoma osnovana na podobi »ziguratov«, ogromnih templjev v Mezopotamiji, ki so se dvigovali v višine. Zgrajeni so bili na ravninah kot poskus izgradnje »svete gore«, kjer bi se lahko srečalo bogove. Toda Hebrejcem se je takšna pobuda zdela le želja kontrolirati božanstvo s tem, da zavzameš njegovo mesto. Zgodba je tako opozorilo proti človeški enosti, razumljeni kot rivalstvo z Bogom. Ljudje se združijo, da bi zgradili veliko mesto in stolp, »katerega vrh naj sega do neba«. Bog graditeljem zmeša jezik in jih razprši na štiri strani neba. Tu torej raznolikost ni videna kot brezpogojno dobro, ampak bolj kot manjše zlo, kot zaščita pred enotnostjo, ki jo vodi povzdigovanje samega sebe in nenasitna žeja po moči: »kar koli bodo hoteli, bodo naredili«.

Za pisca te zgodbe torej vsiljena enotnost očitno ni rešitev. Veliko vprašanje, ki si ga postavlja svetopisemska zgodovina, je, kako spraviti raznolikost in enost, kako ustvariti skupnost, ki ne odpravlja razlik in svobode udeleženih, ampak jim omogoča sodelovati pri skupnem ustvarjanju. Hebrejsko Sveto pismo pušča odprto možnost drugačne vrste enosti, ki bo prišla ob času, ki bo Bogu po godu.

Ta možnost postane resničnost v drugem poglavju Apostolskih del, v poročilu o prvih krščanskih Binkoštih. Tam ne vidimo ne okamnele enotnosti ne nepovezane raznolikosti. Ni enega jezika, ki bi ga govorili vsi, ampak je medsebojno razumevanje v in preko jezikov sveta. Razlike ostajajo, a so zdaj del večje celote, znamenje »mnogotere Božje milosti« (1 Pt 4, 10). In to je sad Duha ljubezni, ki je bil poslan nad verne. Mar ni ljubezen edini vir resnične enosti, saj spoštuje edinstvenost vsakega elementa in hkrati ustvarja nezlomljive vezi?

- Kateri vidiki današnjega sveta spominjajo na situacijo v Babilonu pred Božjim posegom? Kaj lahko naredimo, da podpremo enost, ki ne uničuje razlik med ljudmi?

- Ali ima raznolikost svoje meje? Če da, kako lahko odkrijemo, kje so?

- Kaj pomaga, da razlike ne vodijo v sovražnost in tekmovalnost?



Druga razmišljanja ob Svetem pismu

Nazadnje dopolnjeno: 1. novembra 2022