S čim naj stopim pred Gospoda, se priklonim Bogu višave? Naj stopim predenj z žgalnimi daritvami, z enoletnimi teleti? Mar se bo Gospod veselil tisočev ovnov, desettisočev potokov olja? Naj mu svojega prvorojenca darujem zaradi svoje pregrehe, sad svojega telesa za greh svoje duše?« Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. (Mih 6,6-8 SSP)

Včasih se zdi, da živimo v svetu, ki se trese in v katerem je vsak korak negotov. Prvo poglavje v knjigi preroka Miheja najde besede za prav takšne izkušnje: zdi se, kot da »se doline razmikajo kakor vosek pred ognjem, kakor odteka voda po strmini«. V šestem poglavju Mihejeve knjige je odgovor na to tresenje temeljev sprva velika aktivnost, razumljiv poskus, da bi našli nekaj, kar bi lahko počeli, da bi se spoprijeli s tem. Sliši se skoraj hektično, pretirano. Nato pa se besedilo umiri. Pripoved se ustavi in nas popelje v miren prostor: »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.«

»Oznanil ti je, kaj je dobro.« Ko slišiš nekaj takšnega, bi običajno pričakoval kakšen seznam. Seznam, ki mu je treba preprosto slediti, da bi delal dobro in bi se potem svet zdel obvladljiv in malce manj grozeč. Kar sledi, pa ni tak seznam (čeprav je morda videti kot seznam), ampak je spodbuda. Spodbuda, ki nas vabi na pot, v besedilo, v prostor, ki ga je odprl tihi ritem besedila.

Najprej: »ravnati pravično«. Ko se podamo v ta prostor, ki ga odpre besedilo, se ne izognemo svetu, ampak spoznamo, kaj je pravično in kako naj resno jemljemo to, kar je pravično. Ravnati pravično pomeni vedeti, katere so tiste najosnovnejše pravice, brez katerih skupno življenje ni mogoče. Dodala bi: podpirati to, kar je pravično, pomeni tudi videti in opozarjati na krivice, čeprav ni lahko prepoznati krivice in prenašati dejstva, da so ljudje trpeli zaradi nepravičnega ravnanja.

Nato: »ljubiti dobrohotnost, ljubiti chesed«. Hebrejski izraz chesed je težko prevesti. Dobrohotnost, ja, vendar dobrohotnost, ki ni le nežna in dobrotljiva in ustrežljiva, ampak tudi oblika solidarnosti in zaveze občestvenemu življenju. Predstavljam si, da je to dobrohotnost, ki je groba in ostra, kjer in kadar se sooča z obupom sveta in našo lastno nemočjo. To je dobrohotnost, ki si upa predstavljati prostore, kjer je mogoče živeti chesed, kjer je mogoča solidarnost, in si upa boriti se zanje.

Končno: »in ponižno hoditi s svojim Bogom«. Kako si lahko predstavljamo takšno idejo: hoditi z Bogom, potovati z Bogom? V hebrejskem besedilu je za opis te hoje uporabljena beseda tsanaʹ. To je dvoumna, večpomenska beseda: razumemo jo lahko kot ponižno, ampak tudi kot obzirno, pozorno, premišljeno, umirjeno, pronicljivo, zavestno. Jaz jo razumem, kot da pomeni: ne le hoditi zraven, poleg, ampak tudi razmišljati o tem potovanju in nenehno iskati podobe tega, kako občutimo to potovanje.

Poleg tega bi ponudila še možnost, da je v samem besedilu skrito potovanje. Po tem verzu se lahko vedno znova sprehodite, naprej in nazaj: Hodi mirno s svojim Bogom. In ljubi dobrohotnost. In ravnaj pravično. In ljubi dobrohotnost. In mirno hodi s svojim Bogom. In tako naprej in naprej. Potovanje se nadaljuje – in mi hodimo zraven in se podrejamo ravno toliko, kot ga oblikujemo.

Potovanje, ki se zrcali v besedilu, razumem takole: v trenutkih, ko je težko nadaljevati hojo z Bogom, je lahko dovolj, da prepoznaš, kaj je pravično, da poimenuješ krivico in uspeš ustvariti prostore dobrohotnosti in prijaznosti zase in za druge. In obratno: če ne vem, kako naprej in kako ohraniti upanje za solidarnost, za prijaznost, za pravičnost, za sploh karkoli, potem se mi morda zazdi, da imajo celo ti ovinkasti sprehodi v življenju svoj smisel.

 Kako si predstavljam »hojo z Bogom«? Kakšne podobe, besede, zgodbe … najdem za to potovanje?
 Katere primere dobrohotnosti v solidarnosti na tej poti lahko delim z drugimi?
 Kako lahko ustvarimo prostore (v Cerkvi in zunaj nje), v katerih se lahko ravna pravično in priznava krivico?

Dr. Katharina Opalka (To razmišljanje je bilo prvič predstavljeno udeležencem Tedna za mlade od 18 do 35 let avgusta 2024 v Taizéju.)