"Mir vam zapustim, svoj mir vam dam." [1] Kaj je ta mir, ki ga daje Bog?

To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov.

Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen.

Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo.

Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: "Bog je ljubezen." [2] Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč.

Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Dejstvo, da prinašajo žarečo gotovost: Bog Kristusa ni poslal na svet, da bi kogarkoli sodil, temveč da bi vsako človeško bitje vedelo, kako je ljubljeno, in bi lahko našlo pot do občestva z Bogom.

Toda zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič?

Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: "Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim." [3] Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij.

Kar Bog hoče od nas in nam ponuja, je to, da preprosto sprejmemo njegovo neskončno usmiljenje.

Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni.

In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge.

Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. [4]

Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto.

Kdor skuša ljubiti in povedati to s svojim življenjem, se znajde pred enim od najtežjih vprašanj: kako lahko olajšamo bolečino in stisko drugih, naj bodo blizu ali daleč stran?

Toda kaj pomeni ljubiti? Pomeni to deliti trpljenje najbolj zavrženih? Da, to je to.

Pomeni to brez konca vztrajati v srčni dobroti, pozabljati nase zaradi drugih, brez iskanja lastne koristi? Da, vsekakor.

In spet: kaj pomeni ljubiti? Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. [5] In sprava duši vedno prinese pomlad.

V gorski vasici, kjer sem se rodil, je v bližini naše hiše živela velika družina, ki je obubožala. Mama jim je umrla. Eden od otrok, nekaj mlajši od mene, je pogosto prihajal k nam, mojo mamo je imel rad, kot bi bila njegova lastna. Nekega dne je izvedel, da bodo vas zapustili, in ločitev zanj še zdaleč ni bila lahka. Kako je mogoče potolažiti otroka pri petih, šestih letih? Bilo je, kot da otrok nima prave predstave, s katero bi si to ločitev lahko razložil.

Malo pred svojo smrtjo je Kristus svojim obljubil, da bodo deležni tolažbe: poslal jim bo Svetega Duha, ki jim bo v podporo in pomoč in bo vedno ostal z njimi. [6]

V srcu vsakega človeka Kristus še vedno šepeta: "Nikoli te ne bom pustil samega, poslal ti bom Svetega Duha. Tudi če si v globinah obupa, ostajam s teboj."

Sprejeti tolažbo Svetega Duha pomeni iskati, v miru in tišini, kako bi se mu prepustili. In čeprav včasih pride do bolečih dogodkov, jih je potem mogoče pustiti za seboj.

Smo res tako ranljivi, da potrebujemo tolažbo?

Vsakogar včasih pretrese osebna preizkušnja ali trpljenje drugih. To gre lahko vse do točke, kjer trpljenje spodkoplje našo vero in nam vzame upanje. Znova najti zaupanje vere in mir srca včasih pomeni biti potrpežljiv s samim sabo.

Obstaja vrsta bolečine, ki še posebej zaznamuje: smrt nekoga, ki ga imamo radi, ki smo ga mogoče potrebovali, ki nam je pomagal iti naprej. Toda takšna preizkušnja se lahko včasih preobrazi, in takrat nas odpre za občestvo.

Evangeljsko veselje se lahko dotakne celo človeka, ki je potopljen v globoko žalost. Bog prihaja osvetljevat skrivnost človeškega trpljenja do te mere, da nas sprejema v zaupen odnos s samim seboj.

In nato se znajdemo na poti upanja. Bog nas ne pušča samih. Omogoča nam, da napredujemo k občestvu, tistemu občestvu ljubezni, ki je Cerkev, tako skrivnostna in hkrati tako nepogrešljiva ...

Kristus občestva [7] nam ponuja ta brezmejni dar tolažbe.

V kolikor Cerkev zmore prinašati ozdravljenje srca, ko posreduje odpuščanje in sočutje, dela polnost občestva s Kristusom dostopnejšo.

Ko skuša Cerkev ljubiti in razumeti skrivnost vsakega človeškega bitja, ko neutrudno posluša, tolaži in ozdravlja, postane to, kar je takrat, ko najbolj sije: jasen odsev občestva.

Iskanje sprave in miru pomeni boj v lastni notranjosti. To ni lahka pot. Nič, kar je trajnega, ne nastane z lahkoto. Duh občestva ni lahkovernost, temveč večje srce, globoka dobrota. Ne posluša sumničenj.

Bomo šli naprej, vsak v svojem življenju, po poti zaupanja in vedno nove dobrote, da bi lahko prinašali občestvo?

Na tej poti bomo včasih naleteli na ovire. Takrat se spomnimo, da je vir miru in občestva v Bogu. In namesto obupavanja bomo nad svoje slabosti klicali njegovega Svetega Duha.

In vse naše življenje nam bo Sveti Duh omogočal, da se bomo znova in znova odpravljali na pot, od začetka do začetka, k prihodnosti miru. [8]

V kolikor naša skupnost ustvarja v človeški družini priložnosti za širitev ...