TAIZÉ

Zakaj Sveto pismo vsebuje grožnje, če je Bog res milostljiv?

 

Sveto pismo nam skuša približati Boga kot Ljubezen, kot tistega, ki želi, da imamo ljudje življenje v izobilju. Čeprav takšno prepričanje temelji predvsem na Jezusu Kristusu, je kljub temu misel o ljubezni in milosti opaziti tudi že v Stari zavezi. Sveto pismo se pričenja z zgodbo o stvarjenju, kjer je Bog postavljen v središče dogajanja kot tisti, ki ne želi ničesar, kar ima, zadržati zase, ampak želi prav vse deliti s tistimi, ki jih kliče v življenje. Kmalu zatem v Svetem pismu najdemo zgodbo, ki je srce Izraelove vere – pripoved o Bogu, ki osvobodi skupino sužnjev in jih preimenuje v svoje izvoljeno ljudstvo, poklicano, da po medsebojni povezanosti postane vidno znamenje Božje navzočnosti in sočutja sredi Božjega stvarstva.

Bog nikdar ne odstopi od svojih ljubečih namenov. Ko se njegovo ljudstvo odvrne od Njega, On še vedno išče načine, kako bi jih pripeljal nazaj na pravo pot. Vedno je pripravljen odpustiti, drugače kot ljudje (glej Iz 55,6-9), zato se Bog res kaže kot »usmiljen in milostljiv, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi« (Ps 86,15).

Toda če je Bog »počasen v jezi«, ali to pomeni, da se lahko vseeno kdaj razjezi? Med potovanjem Izraelcev skozi puščavo večkrat beremo: »Vnela se je Gospodova jeza na ljudstvo« tistih, ki so bili nepokorni (4 Mz 11,33; prim.11,1 in 12,9). Še več, v knjigah prerokov beremo, kako ti Božji možje nasprotujejo napakam naroda z jezo in ogorčenjem. Vendar je danes ljudem težko razumeti, kako si lahko grožnje in jeza podajajo roke z idejo milostljivega in odpuščajočega Boga.

Morda Božje »jeze« ne smemo videti kot popolnega nasprotja Njegovemu odpuščanju, ampak raje glejmo na to kot na dve strani istega kovanca. Ideja »jeze« oz. »srda« zgolj poudarja, da Božja ljubezen ne more dopuščati ničesar, kar zadržuje ali uničuje življenje, z drugo besedo, ne more dopuščati zla. Če Bog res ljubi, potem ne more ostati brezbrižen, kadar je ljubezen zaničevana ali zavrnjena, saj bi to pomenilo vdajo v prepričanje, da Njegova namera, podarjati nam življenje v izobilju, ne bo uspela.

Ko nam Sveto pismo predstavlja besede, ki zvenijo zelo strogo, jih je potrebno razumeti kot krik Božjega srca, ki želi poudariti posledice zavrnitve ljubezni, ki nam je sicer vedno na razpolago. Tisto, kar imenujemo »Božja jeza«, je, paradoksalno, daleč od tega, da bi bila nasprotje ljubezni, ampak je celo izraz ljubezni, ki pa jo trenutno zakriva človekova svoboda. Poraja se torej vprašanje: če je Bog Ljubezen, ali naj ne bi na koncu ta ljubezen premagala vseh zavrnitev? Resnični problem torej ni v razmisleku, ali Božja jeza obstaja ali ne, ampak v vprašanju, kako naj ta jeza doseže svoj konec? Kako naj izruje vse zlo, ne da bi povzročila nasilje nad svobodno voljo ljudi?

Ali nam evangelij omogoča rešiti vprašanje zavrnjene ljubezni?

Zdi se, da nas svetopisemsko razumevanje Boga postavlja pred dilemo: na eni strani je vse, kar Bog lahko naredi, to, da ljubi; na drugi strani pa ne more dopuščati zla. Če izrazimo to v svetopisemskem jeziku: zdi se, da je Božji ljubezni usojeno, da se razhaja na dva dela, usmiljenje in jezo, ne da bi kateri od njiju lahko kdaj koli povsem prekril drugega.

Izkušnja prerokov nam kaže pot razrešitve te dileme. Najprej je tu Hozej, ki se je moral poročiti z nezvesto žensko. Ranjen zaradi ženine nezvestobe, ji prerok sprva grozi in preti, vendar pa hitro spozna, da zaradi svoje velike ljubezni do nje s tem, ko njo rani, prizadene sebe ravno tako močno ali še huje. To ga pripelje do ugotovitve, da je tisto, kar ljudje izkušamo kot Božjo jezo, le zunanji izraz Božjega trpljenja, kadar je Njegova ljubezen zavrnjena.

Prerok Jeremija nadaljuje v tej smeri. Njegov narod noče poslušati svaril, ki jih razglaša v Božjem imenu, zato je razklan v svojem lastnem mesu na dvoje: »Moje oči naj točijo solze noč in dan in naj ne prenehajo, kajti hud zlom je strl devico, hčer mojega ljudstva, strahoten udarec« (Jer 14,17). Jeremija postane, z bolečino in žalostjo v srcu, vez med sonarodnjaki in svojim Bogom.

Še en korak in približamo se skrivnostnemu liku Božjega služabnika (Iz 53). Tako kot Jeremija tudi ta nedolžni posameznik, poslan od Boga, vzame nase vse tisto trpljenje, ki ga krivični ne zmorejo priznati; še celo več, s tem, ko prevzame nase to nepriznano trpljenje, drugim prinese ozdravljenje. Zdi se, kot da odpuščanje lahko doseže svoj cilj samo, če ne prihaja zviška, ampak raje od spodaj – če je izraženo v solidarnosti s krivičnimi vse do konca.

Takšen razvoj pojmovanja nam pomaga razumeti Kristusovo pot: »Kristus je trpel za vas (…) on, ki ni storil greha. Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal Njemu, ki sodi pravično. Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« (1 Pt 2,21-24)

Preko Kristusovega darovanja lahko tako ugledamo tisto, kar je Janez v krasni kratki vrstici opisal kot »Jagnjetovo jezo« (Raz 6,16). Če je »Božja jeza« le drugo ime za trpljenje zaradi zavrnjene ljubezni, potem lahko ta ljubezen doseže svoj cilj samo, če v polnosti prevzame nase posledice takšne zavrnitve. Jeza se mora torej preobrniti v solidarnost pri trpljenju ter postati nerazločljiva od usmiljenja. Ker se Kristus ni upiral zlu, je to jezo potlačil v brezno dobrote. Smrt izgubi svojo moč (glej 1 Kor 15,54-57), da bi lahko postala pot k Življenju.

Nazadnje dopolnjeno: 5. oktobra 2007