Stari svet je na vesolje gledal kot na hišo s tremi nadstropji. Zgoraj so bila nebesa, kjer je živel Bog s svojimi angeli. Spodaj je bilo kraljestvo mrtvih, v sredi pa je bila zemlja, naseljena z rastlinami, živalmi in ljudmi. V takšnem vesolju je bila pomembnost ljudi samoumevna in očitna. Postavljeni med božanski svet in ustvarjeni svet so bili poklicani, da so posredniki med obema.
Sodobna znanost je radikalno spremenila ta način gledanja. Za izgubljene, kot smo, na majhnem planetu, ki se vrti okoli ene izmed milijard zvezd, v povprečno veliki galaksiji v vesolju, ki se neprestano širi, se zdi prepričanje, da imamo osrednjo vlogo v shemi stvari, absurdna in domišljava trditev.
In vendar so lahko imeli svetopisemski ljudje enako izkušnjo. V Psalmu 8 nekdo pogleda v širno nočno nebo, polno zvezd, in povsem spontano se iz njegovih ust zasliši klic: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (v. 4). Celo za tega človeka daleč nazaj je neskončnost vesolja v sebi skrivala nekaj vznemirjajočega.
Vendar pa že v naslednji vrstici psalmist zopet najde svoj mir, zahvaljujoč prepričanju, ki izvira iz njegove vere: »Naredil si ga malo nižjega od Boga.« Mesto ljudi v vesolju v končni analizi izhaja iz odnosa z Izvirom življenja. Bog ljudi ni izbral, ker bi bili najbolj impresivna bitja izmed vseh. Sami po sebi, šibki in majhni, ljudje ne pomenijo veliko. Njihova veličina ne izhaja iz njihovih kvalitet, ampak iz Božjega klica: Bog jih je izbral in jim dal »oblast nad deli svojih rok« (v. 7).
Tu se srečamo z drugim problemom. Glagol »imeti oblast, vladati« ima lahko negativne konotacije. Ali imajo ljudje pravico ali celo dolžnost, da svojo voljo vsiljujejo ostalemu stvarstvu? Ali ni ravno njihovo nebrzdano izkoriščanje zemlje ustvarilo toliko škode, zaradi posledic katere še vedno trpimo?
Glagol »imeti oblast« se najprej nanaša na dejanja kralja. In v Izraelu kraljeva naloga ni bila zatirati ljudstva, ampak predvsem zagotavljati pravičnost in mir v družbi. Kralj naj bi svojo moč uporabljal za to, da mogočni ne bi zdrobili šibkih, da bi med različnimi skupinami vladala harmonija. Pravilno razumljena je torej vloga ljudi, kot je predstavljena v Svetem pismu, da uporabljajo svoje darove razuma in ustvarjalnosti z namenom, da bi vesolje postalo dom, kraj, primeren za življenje vseh bitij. In v tem iskanju kozmičnega miru morajo začeti tako, da črpajo notranji mir iz svojega občestva, prijateljstva z Bogom, Izvirom miru. V nasprotnem primeru bodo le projicirali svoje razprtije na svet okoli sebe.
Kako, na kakšen način naj bi ljudje danes brali zgodbe stvarjenja v Svetem pismu?
Jasno je, da pripovedi o stvarjenju na začetku naše biblije niso bile napisane v skladu s pogledi moderne znanosti. Zaradi tega jih nekateri takoj zavrnejo, drugi pa se potem na to odzovejo tako, da poskušajo dokazati, da so bližje temu, kar se je resnično zgodilo kot pa moderne teorije. Ali lahko najdemo izhod iz te situacije, ki je pogosto podobna dialogu gluhih?
Kot prvo, za domnevni konflikt med vero in znanostjo v samih besedilih ne najdemo podpore. Prvo poglavje Prve Mojzesove knjige je »znanstveno« na povsem svoj način, saj se izneveri natančnemu opazovanju in ljubezni do klasifikacije. V vrstici 12 na primer pisec natančno razlikuje med različnimi vrstami rastlin, po vsej verjetnosti glede na način reprodukcije – tako loči trave, ki nimajo vidnih semen, žita, ki imajo semena na vrhu, in drevesa, katerih semena so skrita v njihovih sadežih. Toda to ni sodobna znanost, kajti svetopisemski avtorji niso imeli ne metodologije ne pripomočkov, ki so za nas samoumevni.
Vendar pa resnična razlika med svetopisemskimi pripovedmi in znanstveno raziskavo izvorov vesolja ni toliko v uporabljeni metodi kot v vprašanjih, ki si jih postavljajo. Medtem ko današnje fizike in razvojne biologe zanima predvsem razumevanje mehanizmov, po katerih sta nastala svet in življenje, kot ju poznamo, in pa, kako še vedno delujeta, se svetopisemski avtorji bolj ukvarjajo s tem, kako povezati zgodovino Izraela in njegovega Boga s človeštvom in nasploh s celotnim vesoljem. Želeli so izpovedati svojo vero, da je njihov Bog v resnici vesoljen in da ga globoko zanima obstoj in usoda vsega, kar obstaja.
Poleg tega zgodbe, ki so jih povedali, skušajo pokazati, kako svet, kot ga poznamo, izhaja iz identitete tega Boga. Kaj je torej del njegovih osnovnih lastnosti, kot jih je ustvaril Bog, in kaj je odstopanje od njegovega položaja Božjega stvarstva? Razumeti naše začetke na ta način pravzaprav pomeni imeti neke vrste načrt za pravo, pravilno življenje. Zanimanje svetopisemskih avtorjev je bilo torej vse kaj drugega kot teoretično. Njihova prizadevanja so bila del tega, kar Sveto pismo imenuje modrost, poskus živeti življenje v harmoniji z resničnostjo.
S tem, ko skušamo v svetopisemskih pripovedih o vstajenju videti alternativo znanstvenim teorijam ali film o tem, »kako je v resnici bilo«, same sebe obsodimo na razočaranje. Če pa vendarle želimo doumeti smisel svojega življenja, lahko v njih najdemo intuicije, spoznanja, ki nas popeljejo daleč. Če se na koncu vse vrača k Bogu, potem nam naš odnos z njim daje ključ do sodelovanja v življenju, ki je resnično pomembno.