Ko poslušam mlade v Taizéju in drugod,[1] od katerih se v vsakdanjem življenju mnogi soočajo s trdo resničnostjo, se sprašujem, kako najdejo moč za vztrajanje. To vprašanje postane še bolj pereče, kadar živijo na območjih, kjer divja vojna.

Od kod izvirata njihova odpornost in vztrajanje v dozdevno nemogočih razmerah? Ko sem jih poslušal, mi je postalo jasno, kako zaupanje v Boga verujočim omogoča, da hranijo upanje. In po Jezusovem vstajenju raste tudi gotovost, da smrt ne bo imela zadnje besede.

Zaupanje v vstajenje vzbuja upanje, da utrujenost od življenja ni končna točka. Poklicani smo za nekaj več. Mladi so z mano želeli deliti prav to upanje; upanje, ki je onkraj vsakega upanja in računa na novo življenje, ki se bo pojavilo, ko se bo vse zdelo izgubljeno.[2]

Marija je v svoji pesmi, ki je preplet hvalnice in upanja, vzkliknila: »Bog pokaže moč s svojo roko in razkropi ošabne. Bog vrže mogočne s prestolov in poviša nizke. Bog napolni lačne z dobrotami, bogate pa odpusti prazne.« (Lk 1,51–53) Da, drznimo si peti z njo in moliti, da bi se razmere spremenile. Celo ko se zdi, da Bog molči, se lahko nenadoma odpre pot.[3]

Hkrati pa storimo vse, kar lahko, tudi če se to ne zdi veliko, da izrazimo solidarnost z ljudmi v naši bližini, ki so v stiski, ki so se znašli v vojni ali so bili prisiljeni zapustiti lastno državo. Ali ne bo to tisto, kar nam bo omogočilo upati onkraj vsakega upanja?

Razmišljanja, ki sledijo, so v veliki meri rezultat srečanj in pogovorov z mladimi, ki so v zadnjem letu živeli v državah, kjer potekajo vojne ali spopadi. Poln sem hvaležnosti do vseh, ki so z nami delili svoje izkušnje in misli, pa tudi do najmlajših bratov v naši skupnosti, ki so s premišljeno skrbnostjo vse skupaj uredili.

frère Matthew

Pogum za upanje

Ko hrepenimo po zaupanju v Božjo ljubezen, se nam pogosto zazdi, da je to, kar vidimo in zaznavamo okoli sebe, v nasprotju s to ljubeznijo. Ujeti smo med tem, kar je že dejstvo, in tem, kar šele pride. Ta prostor ni vedno prav udoben. Toda kadar se razpre proti upanju na izpolnitev,[4] se v nas nekaj sprosti.

Upanje terja potrpežljivost. »Upamo to, česar ne vidimo« (Rim 8,25), pravi apostol Pavel. Obrnjeni smo k tistemu, kar bo v polnosti prišlo takrat, ko bo to hotel Bog, hkrati pa nas vznemirjajo »zunaj boji, znotraj strahovi« (2 Kor 7,5); si upamo v teh razmerah vztrajati, namesto da bi pred njimi bežali?

»Abraham je veroval v upanju proti vsakemu upanju« (Rim 4,18). Abraham, predhodnik mnogih verujočih, se je Božje obljube oklepal daleč onkraj slehernega razumnega upanja. Z ženo Saro sta prejela, kar se jima je zdelo nemogoče.

Prerok Jeremija se je v času, ko je bila njegova dežela opustošena zaradi vojne in je njenim prebivalcem grozilo izgnanstvo, sam pa je bil v zaporu, odločil za naložbo v prihodnost: kupil je njivo, tako zelo je bil prepričan, da Bog ne bo zapustil svojega ljudstva (Jer 32,6–15).

Ta osupljiva gesta izraža upanje, ki naredi vero resničnejšo. Gre za trdno zaupanje v nekaj, kar je še nevidno in celo negotovo. Se lahko oklenemo takšnega upanja? To lahko slednjič znova odpre vir veselja.[5] Celo v najbolj zapletenih človeških razmerah lahko nekaj, v kar si nismo drznili upati, postane resničnost.

Danes se v številnih državah, kjer pustoši vojna, pojavljajo neverjetne pobude z upanjem.[6]

Prisluhniti ljudem z upanjem

Da bi bolje razumeli, kaj pomeni upanje, moramo prisluhniti ljudem, ki živijo sredi stiske in nasilja. Nas ne bo po njihovih glasovih vodil Bog?

Ko sem z dvema bratoma obiskal Ukrajino, nam je neki cerkveni voditelj dejal: »Molitev odpre prostor, ki omogoči ozdravljenje.« Njegova pripomba se me je resnično dotaknila. Ko se nenehno sooča z bolečino svojega ljudstva, vidi, kako lahko verujoči v svojem notranjem življenju ostanejo odprti za sprejemanje novega.

To je proces, ki ne prinaša nujno takojšnjih rezultatov, vendar pa – morda v povezavi z drugimi sredstvi – odpira vrata premagovanju bolečin in žalosti ter prebuja upanje na ozdravljeno človeštvo. Molitev daje moč, s katero se lahko postaviš po robu še tako zapletenim razmeram.[7] Ob njej se razbijejo valovi malodušja, kadar se zdi, da je vse zagrnila tema.

Pisala nam je Palestinka, ki živi v Franciji, njena družina pa je v Gazi: »Ljubezen, ki nosi ranjene in krhke, daje novo moč. Ob tem pomislim na hromega[8] v evangeliju, ki so ga nosili njegovi prijatelji in njihova vera. Molitev je tudi način upiranja, zame je to pomembno. Vendar sem tudi sama samo človek: po novici o smrti dveh članov moje družine me je preplavila jeza, kričala sem, jokala ... Ko sem se zbrala, sem vedela, da je Bog tam, kjer sta trpljenje in obup, in da nas nosi.«

Letos poleti, ko je obiskala Taizé, je dejala: »Vsako jutro molim za moč, da bi ljubila in ne sovražila.« Njene besede so kot svetilka na poti.

Mlada ženska iz azijske države, ki jo je prizadela vojna, mi je povedala: »Naši ljudje so pretreseni, vendar najdejo tolažbo v evangeliju. Kolikokrat je moralo Božje ljudstvo bežati? Kljub temu je nastala skupnost, naj so bile razmere še tako težke. Morda ima Bog za nas večje načrte; toda osredotočiti se moramo na današnji dan, na enega za drugim. Zmožnost živeti v sedanjiku je dar in znamenje, da je življenje treba živeti v polnosti. V molitvi je vir miru, ki nam omogoča, da se med seboj spodbujamo ter najdemo smisel v delitvi in solidarnosti.«

Naslednje besede sem slišal iz Libanona: »Moja mati je živo pričevanje o upanju. Vsemu navkljub je vedno ostala na nogah. Zaradi nje sem danes to, kar sem. Naučila nas je, kako verjeti v Boga in moliti. Vsakdo, ki živi iz zaupanja, odseva zaupanje, saj se napaja pri izviru in lahko pričuje.«

Kdo so pričevalci upanja, ki jih lahko odkrije vsak od nas in jim nato prisluhne v svojih lastnih razmerah? Odprimo ušesa in prisluhnimo temu, kar nam imajo povedati.

Prizadevanje za upanje

Kako se odzvati, ko se nam načrti izjalovijo in upi razblinijo? Jezus nam ponuja ključ, kako lahko ostanemo ljudje upanja. Ko se je soočil z veliko množico lačnih, se jih je »usmilil«, dobesedno se mu je »srce zganilo«[9] proti njim. In našel je način, da jim je pomagal s tem, kar so potrebovali.

Kadar se nočemo sprijazniti s stisko, se v nas lahko pojavi upanje. To je nasprotje pasivnega čakanja in vključuje boj,[10] nobenega drugega načina ni. Že zgolj hrepenenje po upanju nas lahko vodi čez prag – od tega, kar je možno v človeškem okviru, do tega, kar je možno za Boga.

Upanje, ki je dano s Kristusom, nam ponuja predokus tistega, kar se bo v polnosti uresničilo v Božji prihodnosti. Kot ladijsko sidro je.[11] Trdno nas drži, ko divja vihar. Omogoča nam, da živimo drobna znamenja svoje zvestobe klicu, ki smo ga prejeli, in ljudem, ki so nam zaupani. Je pa tudi kot čelada[12] in nas varuje pred nesrečami, ki se lahko zgrnejo nad nas.

Taizéjsko pravilo pravi, da se nikoli ne smemo sprijazniti »s pohujšanjem ločitve med kristjani, ki tako zlahka izpovedujejo ljubezen do bližnjega, a ostajajo razdeljeni«. Za brata Rogerja ni bila edinost kristjanov[13] nikoli zgolj cilj sam po sebi, ampak pot, ki vodi do miru v človeški družini.[14]

Skromni pušpanovi grmi v Taizéju, ki so jih v zadnjih letih dvakrat uničili zajedavci, so nenadoma spet zaživeli. Iz tega, kar je bilo na videz mrtvo, rastejo sveže vejice, siva se spreminja v zeleno. Ko se narava bori za preživetje, zrcali in spodbuja naš boj za upanje. Upanje za stvarstvo[15] in upanje, ki ga daje dobra Božja stvaritev, gresta z roko v roki z upanjem za človeštvo.[16]

Ostajati ljudje upanja

Upanje se lahko tako zlahka utrne, ko se znajdemo v razmerah, v katerih se zdi, da medsebojno razumevanje ni mogoče. Kdor ustvari ozračje sumničenja, tvega, da se bodo v mrežo nezaupanja zapletli tudi drugi.

To se lahko zgodi v naših skupnostih, cerkvah in družinah, pa tudi v družbi in v naših državah. Takšna dinamika je lahko skrita ali odprta, vedno pa nas izčrpava. Toda obstajajo trenutki, ko moramo ob soočenju s krivico pokazati na zlo, tako da ljudje ne bodo več žrtve drugih ljudi.[17]

Da ohranimo upanje, potrebujemo drug drugega. Upanje cveti, ko smo pozorni na potrebe drugih. Vidimo lahko ljudi, ki se celo sredi najhujših preizkušenj odločijo, da bodo živeli, se nasmehnili in vsak dan ponudili tisto malo, kar lahko.

Upanje je povezano z resnico[18] in pravico. Je to zato, ker sta to lastnosti Boga? Kaj ju ne vidimo v Jezusovem življenju, smrti in vstajenju? Hraniti upanje pomeni, da se soočiš z resničnostjo, kakršna je, in jo vidiš v luči Božjih obljub.[19]

Mlad človek, ki živi na območju spopadov, mi je povedal: »Bil sem v kavarni in bral knjigo, ko so okoli nas začeli padati izstrelki. Ljudje so čustveno razrvani pobegnili ven, jaz pa sem se odločil, da ostanem in preberem do konca.« Iskanje zatočišča bi bila prav tako smiselna možnost, vendar je to zgodbo delil kot protest upanja zoper neizprosnost vojne.

Eden od mojih bratov mi je rekel: »Upanje je provokativno, še več, nalezljivo je. Nasprotje upanja je brezbrižnost ali resignacija. Med nedavnim obiskom svoje države, ki jo je prizadela vojna, sem videl žalostne, zaskrbljene in vznemirjene človeške obraze. Zato sem se vprašal: ‘Kaj lahko storim?’ In domislil sem se tegale: kadar sem za volanom in imam prednost, se bom ustavil in dal prednost človeku, ki je pred menoj. To me stane pet sekund. Toda hkrati sem lahko videl, kako se je zaradi tega drobnega dejanja obraz človeka pred menoj odzval, kako je to malce olajšalo bolečino mojega brata ali sestre.

Vse v nas se upira vojni in smrti ... Vse v nas si prizadeva za življenje in lepoto.«[20]

Velikonočno upanje

Kje sem v tem trenutku? Ob vznožju križa na veliki petek? V veselju velikonočne nedelje? Ali pa čakam in ne vem, kam naj se obrnem, kot na veliko soboto?

Kjerkoli že sem, ali lahko uzrem pot upanja? Ta se mi odpre, ko se mi pogled ustavi pri Jezusu, ki je dal svoje življenje iz ljubezni do vseh in nam pokazal ljubezen, silnejšo od vseh moči nasilja, sovraštva in smrti.

Upanje ne temelji na analizi razmer, temveč na pogosto šibkem plamenu zaupanja. Ta plamen je lahko droben, vendar gori tudi v najtemnejši noči, tako kot je gorel pri Jezusovih prijateljih. Mnogi med njimi so ga zapustili v trenutku njegove največje preizkušnje. Njegova ljubezen jim je omogočila, da so se vrnili.

Ko bi le znali prepoznati vstalega Jezusa! Toda njegova navzočnost ni odvisna od tega, ali ga prepoznamo. Naš brezup nas včasih zaslepi, kot je zaslepil Marijo iz Magdale. Vstali Jezus je Marijo vprašal: »Zakaj jokaš?« in »Koga iščeš?« (Jn 20,15). Iz tega drugega vprašanja odmevajo njegove čisto prve besede v Janezovem evangeliju: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Odkar je Jezus vstopil v najglobljo človeško žalost in smrt, je iskanje smisla želja po navzočnosti.[21]

Jezus, ki je vstal od mrtvih in živi v Bogu, nas priteguje k sebi.[22] Ko nas sreča v globini našega bitja, naj bo ta polna žalosti ali veselja, nam vstali Jezus odpre svoj odnos z Očetom ter medsebojno občestvo v Svetem Duhu. Nič več nismo ujetniki svojega obupa, novo življenje postane možno.

Pavel piše: »Upanje nas ne razočara, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Zaživimo iz te ljubezni. Naj nas vodi Sveti Duh, vedno!

Romarji upanja, romarji miru

Vera v vstajenje je mnogim omogočila, da so se sredi stiske oklenili upanja. Je izvir, ki nas vodi onkraj lastnih nezmožnosti, omogoča nam, da se naše srce usmeri k drugim in začne z delom.

Za vero v Jezusovo vstajenje je potrebnega veliko poguma in drznosti. To pomeni prizadevanje, da nas ne ohromi prisotnost smrti in uničevanja, ki nas obkrožata danes.

Iz razmer, ki se zdijo brezupne, lahko Bog ustvari nekaj novega. Bog lahko spodbudi življenje iz smrti in celo spravo iz spora.

Ženske, Jezusove prijateljice, ki so navsezgodaj na velikonočno jutro prišle k njegovemu grobu, so se spraševale: »Kdo nam bo odvalil kamen?« (Mr 16,3). Kaj so kamni v našem življenju, za katere moramo prositi Boga, naj jih odvali, da se bo v nas lahko rodilo novo življenje?

To novo življenje nam pomaga vstati, vodi nas na pot skupaj z drugimi. Postanemo romarji upanja, ki ga nosimo v sebi. Ali ni to tudi upanje na mir? Kajti »Kristus je naš mir« (Ef 2,14). Ali ga bomo slišali, ko nam bo rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.[23] Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27-28).

Kot romarji miru[24] razumemo, da pravega miru ni brez pravice.[25] Mir, ki ga nosimo v sebi in pride iz upanja, od katerega živimo, nas dela notranje svobodne. Omogoča nam, da ljubimo življenje in se upiramo krivici, ko vztrajamo zaradi spodbude Svetega Duha.

Nekega dne bomo morda odkrili, da molimo z besedami Zaharijeve pesmi. Starec v deželi pod tujo zasedbo se je razveselil nepričakovanega rojstva in to proslavil: »Po prisrčnem usmiljenju našega Boga nas bo obiskala zarja z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in v smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru« (Lk 1,78-79).

Ali smo pripravljeni upati onkraj vsakega upanja?

Vstali Kristus, po navzočnosti Svetega Duha si v naša srca vlil Božjo ljubezen ter nam omogočaš upati onkraj vsakega upanja. In iz globin naše notranjosti se korak za korakom poraja presenetljiv mir. Tebi gre slava!

[1]  Maja 2024 smo z dvema bratoma kot romarji potovali skozi v vojni razdejano Ukrajino. Poleti smo v Taizéju sprejeli mlade iz Mjanmara, Nikaragve in Ukrajine. Jeseni sem se prek spleta pogovarjal z mladimi iz teh držav ter iz Betlehema in Libanona, štirje moji bratje pa so se vrnili v Ukrajino in obiskali vso državo od vzhoda do zahoda.

[2]  »Upanja ne more biti brez poprejšnje izkušnje s popolno odsotnostjo obzorja, ki je kot noč sredi belega dne in ki prisili posameznike in narode, da se znebijo lastnih iluzij.« Corine Pelluchon v knjigi L’espérance, ou la traversée de l’impossible [Upanje ali premagovanje nemogočega] (Éditions Payot & Rivages, Pariz, 2023), str. 8.

[3]  »Upanje je človeški odgovor na Božjo tišino.« Jacques Ellul, kot ga navaja Anne Lécu, www.revue-etudes.com/article/esperer/24779.

[4]  Gustavo Gutiérrez v komentarju k 5 Mz 4,31 zapiše: »Bog ne bo pozabil zaveze; zvestoba je predvsem spomin. Biti zvest pomeni spominjati se, ne pozabiti lastnih obvez, imeti občutek za izročilo. Zvestoba zavezi predpostavlja, da se spominjaš virov zaveze in njenih zahtev (...) Toda resnična zvestoba pomeni več kot to; zahteva tudi nekaj, kar se zdi na prvi pogled manj jasno, projekcijo v prihodnost. Imeti spomin ne pomeni, da ostaneš vezan na preteklost. Spomin na včeraj je pomemben, a pomemben je zato, ker nam pomaga staviti na jutri (...). Zvestoba ni v tem, da brez lastne pobude sledimo uhojenim stezam, ampak v tem, da jih nenehno prenavljamo; vodi nas – morala bi nas voditi – k inovacijam, spremembam, oblikovanju novih projektov« (Gustavo Gutiérrez, El Dios de la vida [Bog življenja], Ediciones Sígueme, Salamanca, 1992, str. 82–83).

[5]  Ko sem se pogovarjal z mladimi, ki živijo v vojnih razmerah, so mnogi med njimi razmišljali o pomenu petja kot vira veselja in moči. To pismo bo objavljeno med evropskim srečanjem v Talinu 2024–2025. Ne pozabimo na »pevsko revolucijo«, ki je tako zelo pripomogla k temu, da je Estonija leta 1991 na miren način ponovno pridobila neodvisnost. Ljudje so s pesmijo prišli na ulice in se tako uprli grožnji, ki jim je pretila.

[6]  Romarka, ki jo je eden naših bratov spoznal med enim od srečanj, mu je rekla: »V meni ždi ustvarjalna jeza.« To je sila, ki jo žene, da skuša narediti vsaj nekaj malega in spremeniti trenutne razmere.

[7]  "Od starca [Silvana] se je [Sofronij Saharov] naučil vrste stvari, ki so bile temeljne za njegovo duhovno življenje. Izstopata dve: kako se soočiti z občutkom zapuščenosti, ko namesto Boga v molitvi doživljamo le pusto praznino, in kako se spoprijeti s tesnobo, ki spremlja intenzivno molitev za trpeči svet. Prvo je zanj osmislil koncept zapuščenosti od Boga, ki ga je Saharov pozneje še bolj razvil, drugo pa zapoved, ki se je starcu razodela v molitvi in jo je ta posredoval svojemu učencu: ‘Ohrani um v peklu in ne obupaj!’« Norman Russell, Theosis and Religion [Teoza in religija] (Cambridge University Press 2024), str. 169.

[8]  Prim. Mr 2,1–12. Bodite pozorni na moč upanja pri prijateljih tega človeka, ki so premagali vse ovire in se prebili celo skozi streho hiše, da bi mu pomagali in ga pripeljali k Jezusu.

[9]  Grški glagol σπλαγχνίζομαι (splanchnízomai) je čustveno zelo nabit. Označuje topel, sočuten odziv na potrebo. Težko ga je prevesti: sočutje, pomilovanje, usmiljenje, vsi ti pojmi ga izražajo v določeni meri. Toda izraz »njegovo srce se je zganilo« nemara še najbolje poda notranji odziv, ki ga ta glagol nakazuje. Pri Mateju (prim. 14,14; 15,32; 18,27; 20,34) se glagol ne nanaša zgolj na čustvo ali občutek, ampak označuje tudi praktičen odziv, ki odgovarja na konkretno potrebo. V tem primeru Jezus ozdravi bolnika in bo nato nahranil množico. Čustvo vodi do skrbnega in učinkovitega delovanja. Glagol tako v zgoščeni obliki vsebuje celoten evangelij.

[10]  Prim. 1 Tim 4,10: »Zato se trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih.«

[11]  Prim. Heb 6,19.

[12]  Prim. 1 Tes 5,8.

[13]  Sinoda o sinodalnosti je Katoliški cerkvi omogočila, da prepozna in ceni raznolikost, ki že obstaja znotraj nje. Na tej sinodi so imeli pomembno vlogo delegati drugih Cerkva. Ali ne daje to novega upanja za ekumenski poklic na poti k edinosti vseh, ki ljubijo Kristusa?

[14]  Taizé je bil ustanovljen v času vojne. »Prilika občestva«, ki si jo prizadevamo živeti kot bratje različnih Cerkva, držav, kultur in starosti, potrebuje nenehno skrb, če hoče biti znamenje upanja spričo delitev v človeški družini.

[15]  Prim. Rim 8,21–23.

[16]  Kako lahko ob soočanju z izzivi podnebnih sprememb in z izgubo biotske raznovrstnosti poglobimo skrb za naš skupni dom, kjer je vse povezano?

[17]  V naši skupnosti v Taizéju nadaljujemo z ugotavljanjem resnice glede obtožb o zlorabah in napadih s strani nekaterih bratov. Pogum ljudi, ki so trpeli in spregovorili, nas mora še bolj spodbuditi, da se od njih učimo. Tolikokrat znova in znova iščejo novo upanje in novo življenje. Spodbujajo nas, da storimo vse, kar je mogoče (glej www.taize.fr/protection), da bodo srečanja v Taizéju in drugod varna za vse in da se bodo udeleženci zavedali teh vprašanj. Za opravljeno delo smo hvaležni tudi Komisiji za priznanje in povračilo škode (glej www.reconnaissancereparation.org), ki je prisluhnila žrtvam in poskrbela za mediacijo.

[18]  »Verjamem, da je upanje povezano z resnico. Dokler se nisem sprijaznil z možnostjo smrti, nisem mogel upati. To velja za sleherne razmere. Kot kristjani smo lahko nagnjeni k temu, da bežimo pred razmerami, ki nas spravljajo v obup – politično, ekološko, človeško ... Normalno je, da smo nad njimi zgroženi, vendar se mi zdi, da nas upanje spodbuja, naj stojimo prav tam, v stvarnosti teh razmer, in jih gledamo z resnico. Georges Bernanos veliko govori o upanju kot o junaški kreposti. To je krepost, ki nas sili k dejanjem, ne k begu, temveč v boj za to, za kar vemo ali verjamemo, da je dobro. Upanje nas vodi k Božji obljubi.« Clémence Pasquier v intervjuju, ki ga je objavila Clémence Houdaille, La Croix, 11. 10. 2024.

[19]  V kikujščini, jeziku ljudstva Gĩkũyũ, je ena od Božjih lastnosti ta, da je Bog »vreden upanja«: to je Bog, v katerega lahko položimo svoje upanje. Mwĩhoko pomeni upanje; wĩhokeku – biti vreden upanja; mwĩhokeku – nekdo vreden upanja, npr. »Ngai nĩ mwĩhokeku« – »Bog je vreden upanja«.

[20]  »Če upanje pomeni, da se spoprimemo s trenutnimi nevarnostmi, nas uči tudi živeti v sedanjosti in verjeti v prihodnost, ne da bi se ukvarjali s preteklostjo, uči nas opustiti vsako zamero. To je konec koncev tisto, po čemer hrepeni naša duša, in odsotnost tega nas dela zagrenjene ali nasilne. Tako kot ljubezen iz Visoke pesmi tudi upanje vdihne življenje nazaj v telo, ki ga je zapustila želja.« Corine Pelluchon, L’espérance, ou la traversée de l’impossible (Éditions Payot & Rivages, Pariz, 2023), str. 13–14.

[21]  »Prav oseba na križu, ki je trpela kot mi in je postala breztelesna, osvetljuje naš tragični človeški obstoj ... Na Jezusa ne gledamo zgolj kot na zgled, ki bi mu lahko sledili, in ne smemo ga skušati malikovati. V Jezusu vidimo Boga, ki je prevzel človeško podobo ter trpi in joka z nami.« Kwok Pui Lan, teologinja, ki prihaja iz Hongkonga, »God Weeps with Our Pain« [Bog ihti z našo bolečino], v New Eyes for Reading: Biblical and Theological Reflections by Women from the Third World [Nove oči za branje: Svetopisemska in teološka razmišljanja žensk iz tretjega sveta], ur. John S. Pobee in Barbel von Wartenberg-Potter (Meyer Stone Books, Bloomington, IN, 1987), str. 92.

[22]  Prim. Jn 12,32.

[23]  »‘Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem’ (Jn 14,27). Značilnost nekoga, ki je popolnoma zrel, je to, da ga stvari tega sveta ne vznemirijo zlahka; ne vznemirja ga strah, ne razjeda ga sumničenje, ne pretresa ga groza, ne navdaja ga žalost, temveč v miru vere kot na zanesljivi in povsem varni obali trdno stoji pred grozečo poplavo in viharji tega sveta. Prav to trdnost je Kristus prinesel v duha kristjanov in jih napolnil z notranjim mirom, danim tistim, ki so šli skozi preizkušnje.« Ambrož Milanski, Traktat 3, O Jakobu in srečnem življenju 6.28, citirano v Soyons l'âme du monde [Bodimo duša sveta] (Les Presses de Taizé, 1998 in 2025), str. 109.

[24]  Glej www.taize.fr/pilgrims-of-peace.

[25]  Prim. Ps 85,11: »Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila.«