Izraelovi sinovi so začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso? Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.«

Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna bdeliju. Ljudstvo je hodilo okoli, jo nabiralo in mlelo v žrmljah ali trlo v možnarjih, kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; imela je okus oljnatega kolača. Ko je na tabor ponoči padala rosa, je z njo padala tudi mana.

Mojzes je slišal, kako ljudstvo joka po svojih rodbinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo prav. »Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!«

Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, za katere veš, da so starešine ljudstva in njegovi predstojniki! Pripelji jih k shodnemu šotoru; tam naj se postavijo poleg tebe. Stopil bom dol in bom tam govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo s teboj vred nosili breme ljudstva in ga ne boš več nosil sam.« (4 Mz 11,4b-10.14-17 SSP)

Podnebne razmere so iz dneva v dan bolj pereče. Soočiti se moramo s korenito spremembo našega načina življenja. Tako kot Izraelci v puščavi se moramo z njo soočiti skupaj, kot skupnost. Toda znotraj te skupnosti soobstajajo nasprotujoči si glasovi. Nekaterim je žal za preteklim udobjem in se želijo vrniti v preteklost na način, ki ni mogoč.

Težko je ohraniti upanje. Mojzes pravi: »Pretežko je zame.« Počutil se je samega, nemočnega, ko je bil soočen s to množico ljudi, s katerimi bi moral sodelovati, a se je zdelo, da nameravajo iti v nasprotno smer.

Bog sliši njegov klic. Prosi ga, naj pogleda svoje ljudstvo in najde določeno število ljudi, ki delijo z njim upanje po obljubljeni deželi. Odkriti mora, da so v tem obupanem in upanje jemajočem ljudstvu ljudje dobre volje, s katerimi lahko deli svojo skrb za prihodnost. Mojzes je moral prilagoditi svoj pogled.

S pogledom, ki ga ne zamegljujeta več razočaranje ali jeza, lahko Mojzes bolje zazna znamenja upanja. V svoji jezi je pozabil, da lahko računa na zaveznike med svojim ljudstvom. Obup nam preprečuje, da bi verjeli v znamenja upanja – in prav ta znamenja potrebujemo, da bi lahko upali! Kako lahko izstopimo iz tega začaranega kroga? Zato Bog sam naredi vse, kar je mogoče, da bi nas povezal med seboj. In to je Bog storil za Mojzesa.

 Kaj potrebujem, da se ne bi predal obupu?
 Na kakšno pomoč od Boga upam v težkih trenutkih?
 Kdo so ljudje okrog mene, ki mi dajejo upanje? Kako?