15. februarja 2010
Preden je postala beseda veroizpovedi, teologije in katekizma, je bila Cerkev svetopisemska beseda. Kar sledi, ni meditacija o Cerkvi, ampak poskus odkrivanja, kako so to besedo razumeli bralci Nove zaveze, upajoč, da bi ji s tem povrnili nekaj te zgodnje svežine.
Beseda ekklesia se v grškem Svetem pismu, katero je brala večina kristjanov prvih stoletij, pojavi preko dvestokrat. Lahko nas preseneti, da jo skoraj enako pogosto najdemo v Stari in v Novi zavezi. V grški verziji Stare zaveze ekklesia pomeni zborovanje ali shod Božjega ljudstva.
V (...)
15. februarja 2010
Ko so soočeni s čudežem življenja, z našimi telesi, tako lepo »stkanimi« (Psalm 139), veliko ljudi sklepa, da nas navdihuje neke vrste božja iskra. Presenetljivo je to, da moderna miselnost, ki jo tako močno zaznamuje znanost, pride do istih zaključkov kot »medicina« Stare zaveze. Da, glede na Sveto pismo Bog vdihne življenje človeškim bitjem in skozi ta dih življenja Bog postane navzoč (glej 1 Mz 2). Dih in Duh sta v svetopisemski hebrejščini ena in ista beseda.
Hrepenenje vernikov je, da bi bil Bog prisoten v nas preko svojega Duha, da »Duh pričuje našemu (...)
20. februarja 2009
Božji dih v nas je neizmerno veselje. Kadar smo srečni, smo v harmoniji z Bogom. Toda kadar drugi trpijo, naše veselje ni v harmoniji z njihovim trpljenjem. Zato apostol Pavel piše, naj se veselimo s tistimi, ki so veseli, in naj jočemo s tistimi, ki jočejo (Rim 12,15). Ustvarjeni smo za veselje. Kadar pa se soočimo s trpljenjem drugih, le z jokom lahko ostanemo v Resnici.
Sreča lahko rani tiste, ki je sami niso deležni. Zadovoljstvo nekoga, ki je uspel, rani tistega, ki je bil deležen neuspeha. Veselje zaljubljenih tisti, ki so bili zavrnjeni, (...)
19. februarja 2009
Biti v dialogu s kristjani drugih veroizpovedi pomeni učiti se postati sodelavci in ne tekmeci. Dialog ni proces sklepanja obojestranskih kompromisov, tako kot v diplomaciji. Pomembno je skupno iskanje, da bi v čim večji polnosti odkrili Kristusov obraz, to, kar on želi za svet, za Cerkev, za vse človeštvo. Nobena tradicija ne more trditi, da poseduje vse, kar je Kristusovega. Ko se tega zavemo, odkrijemo, da potrebujemo drug drugega, zato da lahko Kristusov obraz zasije v vsej svoji veličastnosti. »Krščanstvo,« je dejal teolog 20. stoletja, »je (...)
14. julija 2008
Jezus je prve učence opazil »spotoma« (Mr 2,14) in jih poklical. V tem »spotoma« je sled svobode. Jezus ni imel določene strategije, enostavno je zagledal svoje bodoče učence in jih poklical. Zelo malo jim je povedal o svojih pričakovanjih do njih in tudi o tem, kaj oni lahko pričakujejo od njega. To naj bi odkrivali sčasoma, po korakih. Jezus je želel, da so prav tako svobodni, kot je bil on. Ali bolje, da so svobodni na enak način kot on.
»Hôdi za menoj!« so zadnje Kristusove besede v evangelijih (Jn 21,22). Ko je vstal od mrtvih, je še naprej vabil (...)
14. julija 2008
Kadar gre za vprašanje sprave med posamezniki ali skupinami v imenu vere, je včasih izražen strah, da bi to lahko vodilo do poenotenosti, ki bi uničila, kar je značilnega za vsako skupino. Ali ne bomo izgubili tistega, kar je pri našem načinu najbolj avtentičnega? Ali še slabše: ali ne obstaja nevarnost, da bo najmočnejša skupina pogoltnila ostale s tem, da jim bo vsilila svoje videnje stvari?
Ta strah je utemeljen v napačnem razumevanju videnja enosti, ki je značilno za Sveto pismo in ki je ravno nasprotno od naših običajnih idej. Naš svet običajno za (...)
12. julija 2008
Nekaterih ran ne pozabimo. Zdi se, da pot do ozdravljenja v določenih tragičnih situacijah zahteva globlje zavedanje hudega, ki je bilo storjeno, kot pa pozabljanje. Zlo ni izbrisano – ostane v vsakem primeru, toda postavljeno je predte, tako da se počasi potaplja v ljubezen in nato preoblikuje. V Stari zavezi se govori o Božji jezi, ker je Bog ranjen, njegovo ljubezen do Izraela je ranila nezvestoba njegovega ljudstva.
Preroki so odkrili, da se najbolj nenavaden vidik svetopisemske zgodovine nahaja v dejstvu, da gre Bog, iz ljubezni, prek (...)
12. julija 2008
»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« (Mt 5,7). Jezus usmiljenim ne obljubi nič več kot to, kar že živijo – usmiljenje. V ostalih blagrih obljuba vsebuje nekaj več, vodi dalje: žalostni bodo potolaženi; čisti v srcu bodo Boga gledali. Toda kaj več bi Bog lahko dal usmiljenim? Usmiljenje je polnost Boga in človeških bitij. Usmiljeni že živijo Božje življenje.
»Usmiljenje« je stara beseda. Tekom svoje dolge zgodovine je pridobila zelo bogat pomen. V grščini, jeziku Nove zaveze, je beseda za usmiljenje eleos. Ta beseda nam je znana iz molitve Kyrie (...)
21. marca 2008
Kadar gre za vprašanje sprave med posamezniki ali skupinami v imenu vere, je včasih izražen strah, da bi to lahko vodilo do poenotenosti, ki bi uničila, kar je značilnega za vsako skupino. Ali ne bomo izgubili tistega, kar je pri našem načinu najbolj avtentičnega? Ali še slabše: ali ne obstaja nevarnost, da bo najmočnejša skupina pogoltnila ostale s tem, da jim bo vsilila svoje videnje stvari?
Ta strah je utemeljen v napačnem razumevanju videnja enosti, ki je značilno za Sveto pismo in ki je ravno nasprotno od naših običajnih idej. Naš svet običajno za (...)
8. novembra 2007
V Novi zavezi vera prevzame obliko gibanja, premikanja. Je konkreten korak, ki ga človek naredi, korak »proti Jezusu«. Lahko bi celo rekli, da je vera še pred tem »premikanjem proti« v svojem bistvu žeja, želja: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame« (Jn 7,37). Če sveti Janez vzporeja »pride k meni« in »veruje vame« (prim. 6,35), hkrati ve, da je ta »priti k Jezusu« konec koncev odvisen od skrivne privlačnosti, s katero je Oče že pritegnil posameznikovo srce (6,44).
Vera se torej ne ukvarja v prvi vrsti s posebnimi resnicami ali (...)
27. oktobra 2007
Kar se je zdelo samo po sebi umevno v judovski tradiciji in v Novi zavezi, povzroča v teh časih močnega individualizma težavo. Ravno nasprotno od občutka »vsak sam zase« je bil takrat vsak človek viden kot predstavnik človeštva, človeštvo je bilo videno kot enota, ne abstraktno, ampak kot resničnost duhovne vrste. Mi si danes to težko predstavljamo.
Vendar pa imamo izkušnje resnične človeške solidarnosti, globokega občestva, ko čutimo, da je vse človeštvo eno ter da lahko vsak človek nudi eno podobo te človečnosti. Pomislite, kako se nas notranje dotakne, (...)
23. oktobra 2007
Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu. Nato je rekel: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,13-16).
Pomembno se je spomniti, da je pred tem Jezus istim učencem rekel: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva« (Mr 4,11). Zaradi Božjega kraljestva so pustili vse in šli za Jezusom. Iščejo Božjo navzočnost, hočejo biti del njegovega kraljestva. Zdaj pa jih Jezus opozori, da si z (...)
5. oktobra 2007
Sveto pismo nam skuša približati Boga kot Ljubezen, kot tistega, ki želi, da imamo ljudje življenje v izobilju. Čeprav takšno prepričanje temelji predvsem na Jezusu Kristusu, je kljub temu misel o ljubezni in milosti opaziti tudi že v Stari zavezi. Sveto pismo se pričenja z zgodbo o stvarjenju, kjer je Bog postavljen v središče dogajanja kot tisti, ki ne želi ničesar, kar ima, zadržati zase, ampak želi prav vse deliti s tistimi, ki jih kliče v življenje. Kmalu zatem v Svetem pismu najdemo zgodbo, ki je srce Izraelove vere – pripoved o Bogu, ki osvobodi (...)
16. julija 2007
V sedanjem času potrošniške družbe smo se naučili, da ne zaupamo tistim, ki nam obljubljajo dobre stvari. V tem kontekstu nas novozavezni glagol »evangelizirati« lahko prestraši. Nerodno nam je predlagati našo vero nekomu drugemu, kot da bi poskušali nekaj prodati. Poleg tega pa tako globoko želimo spoštovati druge, da nočemo zbujati vtisa, da jim vsiljujemo svoje ideje ali da jih hočemo v kaj prepričati. To še posebej velja, ko gre za vprašanja glede tako intimnih stvari, kot je zaupanje v Boga.
Toda mar res vemo, kaj Nova zaveza misli z besedo (...)
18. aprila 2007
Jezus je izmed mnogih učencev, ki so mu sledili, imenoval dvanajst apostolov, da bi delili in nadaljevali njegovo poslanstvo. Svojo izbiro apostolov je Jezus vzel zelo resno, vso noč pred tem je molil.
V nekem trenutku je Jezus ugotovil, da je eden izmed dvanajsterih, Juda, spremenil svoj odnos. Jezus je opazil, da se oddaljuje od njega, in je celo vedel, da ga namerava »izročiti«, kot beremo v Svetem pismu. Če sodimo po Janezovem evangeliju, je Jezus že v Galileji, precej pred jeruzalemskimi dogodki križanja, razumel, kaj se bo zgodilo (Jn (...)
1. februarja 2007
Se evangelij dotika le kristjanov?
Po Kristusovih besedah je evangelij pisan za vse človeštvo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15). Kljub temu pa je ideja o misijonarjenju marsikomu neprijetna in ga spravlja v zadrego. Ali mora ves svet sprejeti krščansko vero? Ali se ne skriva v misijonarski dejavnosti želja po vladanju? Širjenje krščanstva je včasih šlo z roko v roki z osvajalnimi vojnami. Jezus je poslal svoje učence »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), in vendar so se kristjani včasih obnašali kot volkovi med (...)
1. februarja 2007
Stari svet je na vesolje gledal kot na hišo s tremi nadstropji. Zgoraj so bila nebesa, kjer je živel Bog s svojimi angeli. Spodaj je bilo kraljestvo mrtvih, v sredi pa je bila zemlja, naseljena z rastlinami, živalmi in ljudmi. V takšnem vesolju je bila pomembnost ljudi samoumevna in očitna. Postavljeni med božanski svet in ustvarjeni svet so bili poklicani, da so posredniki med obema.
Sodobna znanost je radikalno spremenila ta način gledanja. Za izgubljene, kot smo, na majhnem planetu, ki se vrti okoli ene izmed milijard zvezd, v povprečno veliki (...)
1. junija 2006
Veliko ljudi danes vero v vsemogočnega in vsevednega Boga težko uskladi z resnično svobodo odločanja, ki jo ima človek. Če Bog ve vse, kar se bo zgodilo, in ima načrt za svoje stvarstvo, kakšen smisel ima razbijati si glavo, da bi sprejeli pravo odločitev?
Predvsem ideja božjega »načrta« ne pomeni, da obstaja nekakšna knjiga, v kateri je vse že vnaprej napisano, ampak zgolj izraža resnico, da obstoj vesolja in naših življenj ni rezultat naključja, marveč da obstajamo z razlogom. Bog je ustvaril svet in ljudi, da bi lahko vstopili v odnos z njim. Bog hoče (...)
