»Bog ima s teboj načrt za prihodnost miru, ne nesreče; Bog ti želi dati prihodnost in upanje.« [1]

Danes mnogo ljudi hrepeni po prihodnosti miru, po človeštvu, ki bo rešeno groženj in nasilja.

Čeprav skrb za prihodnost nekatere ohromi, tako da ne morejo več naprej, je po vsem svetu polno mladih, ki so domiselni in ustvarjalni.

Ti mladi se ne pustijo ujeti v spiralo potrtosti. Vedo, da nas Bog ni ustvaril za pasivnost. Življenje zanje ni podvrženo slepi usodi. Zavedajo se, da človeka lahko ohromi predvsem nezaupljivost ali malodušje.

Zato iščejo, z vso dušo, kako bi pripravili prihodnost miru, ne nesreče. Bolj, kot se sploh zavedajo, njihovo življenje že postaja luč, ki sveti okrog njih.

Nekateri prinašajo mir in zaupanje na prizorišča preizkušenj in sporov. Vztrajajo celo takrat, ko se jim ramena šibijo pod preizkušnjami in porazi. [2]

Včasih lahko ob poletnih večerih, ko je nebo posejano z zvezdami, skozi svoja odprta okna slišimo mlade. Vedno znova smo presenečeni nad tem, koliko jih je.

Iščejo, molijo. In pravimo si: njihova prizadevanja za mir in zaupanje so kot te zvezde, drobci luči, ki sijejo v temi.

Živimo v času, ko se mnogo ljudi sprašuje: kaj je vera? Vera je preprosto zaupanje v Boga, nujen izbruh zaupanja, s katerim v svojem življenju neštetokrat začenjamo znova.

V vsakomer izmed nas se lahko skrivajo dvomi. Ne gre, da nam vzbujali skrbi. Naše najgloblje hrepenenje je prisluškovanje Kristusu, ki v našem srcu šepeta: »Ali oklevaš? Ne bodi v skrbeh; Sveti Duh vedno ostaja s tabo.« [3]

Nekateri so s presenečenjem odkrili, da božja ljubezen lahko vzklije tudi v srcu, ki se ga je dotaknil dvom. [4]

Ena prvih stvari, ki jih Kristus pove v evangeliju, je tale: »Blagor ubogim v duhu!« [5] Da, blagor tistim, ki iščejo preprostost, preprostost srca in preprostost življenja.

Preprosto srce skuša živeti v tem trenutku, vsak dan skuša sprejeti kot božji danes.

Kaj duh preprostosti ne sije v vedrem veselju in v radosti?

Preprosto srce si ne domišlja, da ve vse o veri, samo od sebe. Pravi si: »To, česar ne poznam, so drugi razumeli bolje od mene, pomagali mi bodo po tej poti hoditi naprej.« [6]

Če svoje življenje naredimo preprostejše, nam to lahko omogoči solidarnost z najbolj prikrajšanimi, lajšanje trpljenja v krajih, ki trpijo zaradi bolezni, revščine, lakote ... [7]

Tudi naša osebna molitev je preprosta. Se nam mogoče zdi, da je za molitev treba veliko govoriti? [8] Ne. Nekaj besed, včasih celo nebogljenih, je dovolj, da Bogu zaupamo vse, svoje strahove ter svoje upe.

Ko se prepustimo Svetemu Duhu, bomo našli pot, ki vodi proč od zaskrbljenosti, k zaupanju. [9] In pravimo mu:
»Sveti Duh, daj nam,
da se bomo v vsakem trenutku obračali k tebi.
Tolikokrat pozabimo, da prebivaš v nas,
da v nas moliš, da v nas ljubiš.
Tvoja navzočnost v nas je zaupanje
in nenehno odpuščanje.«

Da, Sveti Duh v nas prižiga iskro svetlobe. Naj bo še tako slabotna, ta iskra v naših srcih prebuja željo po Bogu. In preprosta želja po Bogu je že molitev.

Molitev nas ne odmika od sveta. Nasprotno, nič ni odgovornejšega od molitve. Bolj ko postajamo navezani na preprosto, ponižno molitev, bolj se začnemo nagibati k temu, da bi ljubili in to pokazali s svojim življenjem.

Kje lahko najdemo preprostost, ki je nujna za življenje po evangeliju? Razsvetli nas lahko nekaj Kristusovih besed. Nekega dne je svojim učencem rekel: »Pustite male otroke priti k meni; božja stvarnost je za tiste, ki so kakor oni.« [10]

Kdo zmore natančno izraziti to, kar lahko nekateri otroci posredujejo s svojim zaupanjem? [11]

In tako bi Bogu radi rekli: »Bog, ti nas ljubiš; daj nam, da bomo ponižni, podari nam veliko preprostost v molitvi, v človeških odnosih, pri sprejemanju drugih ...«

Jezus, ki je Kristus, ni prišel na svet, da bi kogarkoli obsojal; ljudem je prišel odpret poti do občestva.

Kristus je že dve tisočletji navzoč po Svetem Duhu; [12] njegova skrivnostna navzočnost se udejanja v vidnem občestvu, [13] ki povezuje ženske, moške in mlade, poklicane, naj nadaljujejo združeni, brez medsebojnih ločevanj. [14]

Pa vendar so kristjani v svoji zgodovini pretrpeli vrsto pretresov; prihajalo je do ločevanj med ljudmi, ki so vsemu navkljub izpovedovali vero v istega Boga ljubezni.
Danes je nujno znova vzpostaviti občestvo; s tem ni mogoče neprestano odlašati, do konca časov. [15] Bomo storili vse, kar lahko, da se bodo kristjani prebudili za duha občestva? [16]

Obstajajo kristjani, ki ne čakajo, ki so že združeni v medsebojnem občestvu v krajih, kjer živijo, v vsej ponižnosti, v vsej preprostosti. [17]

S svojim življenjem želijo posredovati Kristusovo navzočnost tudi mnogim drugim. Vedo, da Cerkev ne obstaja sama zase, temveč za svet, da vanj položi kvas miru.

»Občestvo« je eno izmed najlepših imen za Cerkev. V njem ne more biti nobene medsebojne strogosti, temveč le jasnost, dobrota srca, sočutje ... in vrata svetosti se odprejo na stežaj.

S pomočjo evangelija lahko odkrijemo presenetljivo resničnost: Bog ne ustvarja ne strahu ne skrbi, Bog nas lahko samo ljubi.

Po navzočnosti svojega Svetega Duha prihaja Bog preoblikovat naše srce.

In v čisto preprosti molitvi se nam lahko razkrije, da nismo nikoli sami; Sveti Duh v nas skrbi za občestvo z Bogom, ne le za bežen trenutek, temveč v življenju, ki se nikoli ne konča.