Božja modrost pravi: Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli. Kot njegov ljubljenček sem bila ob njem, se veselila dan za dnem. Igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je bilo pri človeških otrocih.

Ti, Izraelovo upanje! Saj si vendar sredi nas, Gospod, in tvoje ime je priklicano na nas.

Moja duša hrepeni po tvojem odrešenju, Gospod, pričakujem tvojo besedo.

Ko je Jezus zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Medtem ko je Jezus jedel z učenci, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.«

Po zunanjosti je bil Jezus kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom.

Ni namreč razločka med ljudmi, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.

Jezus je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili.